Kdor ima ušesa, naj posluša…

Komentar tedna | 22.07.2011, 14:45

Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, kjerkoli ste, doma ali na počitnicah, lepo pozdravljeni. V poletnih dneh se na področju zadev, ki bi se nas neposredno dotikale ne dogaja kaj posebno velikega in pomembnega, zato so za medije tudi obrobne stvari lahko velike novice.

Čas kislih kumaric jim pravimo. Prostor v časopisih je potrebno zapolniti, čas namenjen novicam na radiu in TV je potrebno izkoristiti. Morda je za koga to nepomembno, pa vendar, tudi majhne stvari, ki se dogajajo okrog nas nam pričujejo o stanju duha, kulture ter življenja posameznika in družbe. S poslušanjem ni potrebno pretiravati, kajti čas je zlato, pa vendar tudi zatiskanje ušes pred novodobnimi takimi in drugačnimi prilikami ni modro, saj je še Gospod rekel: "Kdor ima ušesa naj posluša…."

Ves svet se trenutno ukvarja z Britansko afero, ko so novinarji vdirali v telefone, seveda ne kar vsevprek, temveč v telefone ljudi, od katerih je pogosto odvisen pravni red in mir ter blagostanje v državi. Strinjam se s komentarjem naše informacijske pooblaščenke, ki je rekla: "Na komunikacijski zasebnosti pade pravna država, pade svoboda." Več besed je uporabljenih za ugotavljanje kdo je odgovoren, kdo je kriv, kaj je zakonito in kaj kaznivo, kot za to, da nam bi pošteno povedali kaj vse so slišali in kaj je v slišanem spornega, nezakonitega ali celo nevarnega. Lepo in prav, dokler so tisti, ki jim prisluškujejo pravični in pošteni ljudje in se nimajo česa bati in lahko slišano povedo pri belem dnevu na glas. Kaj pa tisti, ki različne perverznosti skrivajo, ki sklepajo tajne posle, ki zaradi dela drugih živijo na veliki nogi? A ni dobro in prav, da jih kdo razkrije?

Sprašujem se, ali ne bi bilo pri nas marsikaj drugače, če bi že nekaj let nazaj hoteli videti in slišati stvari, ki so nas pripeljale v čudno stanje duha. Menim, da niti ne bi bilo potrebno skrivaj prisluškovati, vse se je dogajalo pred našimi očmi, pri belem dnevu. Ni res, da so bili izkoriščani in obubožani delavci nevidni ali izbrisani, še kako so bili potrebni pomoči in pri Karitas smo se že vsa leta srečevali z njimi. Prav tako na drugi strani ni res, da nismo vedeli, ko so iz malih povzpetnežev čez noč nastali tajkuni, vse je bilo resnično; vse smo gledali in poslušali, vendar nismo doumeli, pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker je naše srce zakrknilo za stiske bližnjega vse do dne, ko je val pohlepa in krivic oplazil tudi nas.

Ker sem si za naslov komentarja izposodila Gospodove besede "Kdor ima ušesa, naj posluša…." bom nadaljevala v stilu sejalca, semena in ljuljke, ki jo razumemo šele, ko je njiva takšna, kakršna pač je. Kaj je dobro seme in kaj je ljuljka presodite sami. V tem kontekstu ne govorim tistim, ki Božje besede na poznajo, temveč nam, ki jo nedeljo za nedeljo poslušamo, vprašanje pa je, če želimo med tednom po njej tudi živeti. Se strinjam, da ni lahko, niti doma, niti v službi, niti med prijatelji, celo med domačimi. Vest in zdrava pamet nam pravi kaj je zdravo seme in kaj plevel, osebna nagnjenja pa največkrat to preslišijo. Izbrala sem nekaj novodobnih prilik, ki, vsaj po moje sprašujejo in kličejo:

• Varuhinja človekovih pravic z veseljem ugotavlja, da je pristojno ministrstvo uredilo status otroka lezbičnega para. Z grenkim priokusom se sprašujem, kdo bo poskrbel za status otrok tistih očetov in mater, ki so ostali brez dela ali niso že mesece dobili plače, pred vrati pa je novo šolsko leto, z novimi stroški. Pri Karitas poznamo takih otrok skoraj 10.000 in z veseljem brezplačno delimo svoj čas in šolske potrebščine. Nimam navade hvalit cerkvenih očetov, roko na srce, včasih sem celo preveč kritična, toda gotovo ni bilo moje veselje nič manjše, od veselja gospe varuhinje, ko sem dobila obvestilo, da je nadškof namenil za pomoč šolarjem iz socialno ogroženih družin 20.000 EUR za nakup delovnih zvezkov. Lepi in dobri gesti so se pridružili še mnogi drugi in novodobna prilika, brez velikih študij preprosto in živo kaže, da ljudje vidijo, slišijo, skratka udejanjajo to kar učijo.
• V isti rang bi lahko zapisala tudi poročanje o sojenju zločincem, ki so se v zadnji vojni kruto pregrešil proti človeštvu. Oddahnila se je nova država, ki se je intenzivno vključila v njihovo iskanje in želi čim prej zaključiti z grdobijami, ki so sramoten pečat na poti v demokracijo, mir in sožitje. Ali nam ta zgodba dobesedno ne polaga pred oči in ušesa naše povojne poboje in hude jame, ki kot demoklejev meč visijo nad našim narodom. Kljub vse več praporom z rdečo zvezdo, še vedno ne premoremo enega samega heroja, ki bi na glas povedal, da je pri tem sodeloval. Naj nam prilike sosednjih narodov dajo pogum, da bomo slišali glas, ki kliče po pieteti in pravici do groba vsakega človeka.
• Za konec mojega razmišljanja pa še malo hudomušna prilika, ki bi lahko sodila v poletno branje na plaži. Neki mož je imel malega medvedka, rad ga je imel, in medvedek je imel rad njega. Tako rad, da so tisti, ki jih je ta simbioza motila, prišli in vzeli medvedka. Poslali so ga v zavetišče, čisto samega v želji, da bi pozabil na človeškega prijatelja. Toda zgodilo se je, da je pobegnil na svobodo. Zopet so razumniki staknili glave in ugotovili, da medved, ki išče človeško ljubezen potrebuje prevzgojo. In poslali so ga daleč, v tuje gozdove, za tri leta, ker so prepričani, da bo v tem času pozabil kaj je prijateljstvo in se bo lahko vrnil v Slovenijo šele takrat, ko bo imel v sebi dovolj sovraštva. In pouk te zgodbe: prepovedana je ljubezen, dovoljeno je le sovraštvo. Upam, da bo medved v drugi domovini dobil ljudi, ki bodo znali ceniti tudi prijateljstvo.

Naj vam s to zgodbo zaželim dolgo vroče poletje, obilo iskrenih prijateljev in kot bi rekel mali princ: "Glejte s srcem", potem boste videli, slišali in doumeli kaj je prav. Pa vse dobro!