Marjan Bunič
Tatovi kradejo dopust
Slovenija
Se vam kdaj zazdi, da se stvari včasih kar same od sebe sestavljajo in da jim je treba le pustiti prosto pot? Imam občutek, da je zame danes eden takih dni.
Pripravil sem študentsko oddajo Kolokvij, v kateri se bom z mladimi pogovarjal o njihovi predstavi idealnih počitnic, kolegica Nataša je čisto slučajno za izhodišče dopoldanske Klepetalnice izbrala temo o sanjskem dopustu in ko sem se lotil pisanja komentarja, sem kaj hitro zavrgel dva osnutka ter se lepo predal toku, današnji nenačrtovani rdeči niti: pisal bom o počitnicah in dopustu.
Ne nameravam vam postreči z možnimi oblikami ali "destinacijami" (oh, kako prijetna slovenska beseda), ne bom vam solil pameti z nasveti o načinih aktivnega preživljanja prostih dni, o duhovnih in drugih komponentah, tudi se ne nameravam dotakniti socialnega vidika dopustovanja. Rad bi vas le opozoril na nevarnosti, ki vam grozijo, pa jim vključno z menoj posvečamo premalo pozornosti. Nevarno je oditi na dopust …
Prva nevarnost je nevarnost zasvojitve in odvisnosti. Na to, da sam oblikuje svoj dnevni urnik, da si v njem po svoji lastni želji privošči odstotkovno veliko več prijetnega, spontanega in neobveznega kot stresnega, morečega, napetega, odgovornega in z roki omejenega, na to torej se človek dokaj hitro privadi in želja po še ne ugasne le s spremembo okolja in datuma.
Pa so tu takoj težave: rahlo podaljševanje dopustniških razvad v delovne ure, kar je seveda povezano z manjšo učinkovitostjo ter posledično s slabo vestjo in nezadovoljstvom, to pa zaradi brezizhodnosti položaja vodi v slabo razpoloženje. Prava podopustna depresija. Ste jo že kdaj okusili?
Druga skrajnost pa je umetno podaljševanje dopustniške brezskrbne dobrovoljnosti v delovni čas, kar ziritira skoncentrirano in "sfokusirano" (še ena lepa slovenska beseda) delovno okolje in povzroči pri sodelavcih nelagodje ali zavist. Prava podopustna evforična histerija. Ste tudi to že kdaj okusili?
Za delodajalce, za delovni kolektiv in tudi za vas same bi bilo tako najbolje, če se delovni ritem z dopustom sploh ne bi prekinil, ampak bi tekel podobno tudi v dopustniških dneh. Tako bi se izognili silovitim nihanjem in skokom, prilagajanjem in lovljenju delovnega ravnotežja. Ne bi imeli težav z goro dela, ki počaka na vas po tem, ko ste za nekaj časa opustili marljivost in izgubili precej delovne kondicije. Nobena skrajnost ni dobra, zato bi bilo najbolje, če bi tudi med dopustom malo, čisto malo … samo tako za sproti … miceno miceno delali …
Šalo na stran: v zadnji povedi se skriva tista najhujša dopustniška nevarnost, na katero bi vas rad opozoril, čeprav je tudi sam včasih ne prepoznam.
V besedi "dopust" se zelo prikladno skriva tudi koren izraza "dopustiti si". Dopustiti si brezdelje brez slabe vesti ali misli na morebitne posledice. Dopustiti si uživanje v stvareh, ki med delovnim letom niso dopuščene. Dopustiti si tudi takšne reči, kot so nezainteresiranost za službo, svet, politiko, celo za ljudi … Dopustiti si neproduktivnost, nedelavnost, celo nekoristnost … Dopustiti si samoto, odrezanost od siceršnjega ritma, okolja, sveta, dnevnih ritualov …
Kaj boste vzeli s seboj na dopust? Seznam je dolg, kajne? Kopalke, kratke hlače, nekaj za lepo, nekaj za slabo vreme, nekaj proti komarjem, zobno ščetko … Mobitela na seznamu ni, ker brez njega tako ali tako ne gremo nikamor več. Itak. Prenosni računalnik z dostopom do interneta ni obvezen … to nitko z domačim okoljem in službo zdaj nadomeščajo že zmogljivi mobilni telefoni. Imamo jih zato, da smo v stiku, da smo dosegljivi, da smo pomirjeni, da so drugi pomirjeni, da mimogrede še kaj uredimo, da samo za trenutek na tak način skočimo v službo, domov ali k prijateljem, da lahko ves preostali čas bolj brezskrbno uživamo dopust …, kolikor si ga pač dopustimo. Resnica? Ali le tolažba in izgovori?
Spominjam se še časov, ko smo se na dopustu vprašali: »Le kako se imajo doma? Misliš, da je kaj novega?« In potem smo po petih dneh poiskali lokalno pošto in opravili kratek telefonski razgovor, s katerim smo res razveselili domače in sebe. Ali pa se na drugi strani pač ni nihče oglasil in smo mirno rekli: "Ni jih doma, bom pa poskusil čez nekaj dni. Če bi bilo kaj narobe, bi nas že našli …" Zaradi razmer smo si dopustili tisto, česar si danes ne znamo več.
Danes obolevamo za posebno vrsto odvisnosti – odvisnosti od tega, da imamo ves čas vse "pod kontrolo" (če uporabim slikovit ljudski izraz). Bolestna odvisnost od vsakodnevnega stika z ljudmi ali dogajanjem. Bolestna odvisnost od tega, da nam na "našem" koncu sveta med dopustom ne bi kaj ušlo ... In medtem ko na počitnicah pazimo na žeparje in tatove, nam naš lastni mobilni telefon in prenosni računalnik pred nosom popolnoma neopazno ukradeta - dopust …
Pazite torej na ta dva prebrisana tatova in si letos dopustite dopust …
