Več domovine, več države

Komentar tedna | 15.07.2011, 14:05

Kljub temu, da predsednik vlade Borut Pahor navzven deluje in govori pomirjajoče, je v hiši, ki ji vlada, nekaj zelo narobe. To je onim zunaj hiše, ki jo imenujemo »vlada«, že davno jasno: nihče več noče vanjo, le od časa do časa iz nje kdo na novo pobegne.

Težko je reči, kateri so razlogi za to, da se hiša že dlje časa sesuva vase: ali je tega kriv predsednik vlade, ki hiše ne zmore »držati skupaj«, ali so za to krivi sostanovalci, ki v partnerstvu z njim zase ne najdejo več pričakovanih koristi. Lahko pa leži krivda tudi na obeh straneh. A tudi sicer se zastavlja vprašanje: kaj je povezalo stranke v vlado, ki se po še ne treh letih sesuva vase? Ali so bile to ideje ali koristi ali še kaj drugega?

Kakor ugotavlja Slavoj Žižek, filozof, ki je pred leti vneto zagovarjal predsednika Drnovška in njegovo LDS, danes pa proti Drnovšku svojega prijatelja Gregorja Golobiča in njegov Zares, četverčka niso povezale ideje. Zelo preprosto pove, da je levica brez idej. Sliši se zanimivo, da človeka idej najdemo na strani politikov brez idej. V diskusiji s prijateljem in predsednikom stranke Zares je slovenski levici očital, da je ima celo manj idej, kakor jih je imel stalinizem. Stalinizmu idej res ni manjkalo in le upamo lahko, da Žižek levici ne očita tudi tega, da ni sprejela za svoje stalinističnih idej! Krivdo, da je levica danes brez idej, prevali na pokojnega predsednika Janeza Drnovška, ki mu je Žižek v času predsednikovanja stal ob strani. Spomnimo se, kako je kot slavnostni govornik koval v nebo LDS in njenega predsednika, ko je ta praznoval svojo petdesetletnico. Resnici na ljubo je danes levica res brez idej. Levice v vladni koalicijski četverček niso povezale ideje. Ideje so vizije in te povezujejo, a tudi spodbujajo in vlečejo naprej, zlasti v trenutkih, ki so nam nasprotni in neznosni. Zaradi idej se je vredno truditi, prizadevati, iti prek samega sebe in se tudi žrtvovati; ideje so močnejše od trenutnih padcev in neuspehov. A prav te preizkušnje koalicijski partnerji niso zdržali. Ko so nastopili težki trenutki, so se začeli razhajati; začeli so ugotavljati, da nimajo skupnih vizij in je zato sobivanje nemogoče.

Če strank v vladni četverček, ki se je do sedaj že prepolovil, niso povezale skupne ideje, jih je torej moralo povezati nekaj drugega. Morda so to bile koristi? Politika je vedno tudi skušnjava; je moč, ki predpostavlja zrelega, odgovornega človeka. Če človek za to odgovornost ni zrel, zlahka zapade skušnjavi in začne moč uporabljati v svojo korist. V resnici se poročila o tem, da odgovornih mest ali razpisov – če so ti bili! – niso vedno dobivali tisti, ki bi bili za to najbolj usposobljeni, ampak posamezniki iz kroga strank ali znancev vladajočih politikov. Kot argument v prid takšnemu klientelističnemu ravnanju lahko slišimo opravičevanja, kakor so: »V politiki tako pač vedno je! Sedaj so na oblasti ti, potem bodo drugi, ki bodo počeli isto, in vse se bo izravnalo!« Takšno razmišljanje se morda sliši modro in sprejemljivo, nikakor pa ni na ravni sodobnih političnih standardov. Pomisliti velja, da razni škandali, ki se doma in po svetu iz dneva v dan razkrivajo, silijo k vedno večji politični transparentnosti in doslednosti. Bolj ko se svet globalizira, večja ko je odprtost med ljudmi in kulturami, večje so tudi možnosti zlorab in nevarnosti. Zato mora tudi politična kultura storiti korak višje. Bistvo politike je, da ureja naše skupno življenje in je v službi skupnega dobrega. Bistvo njenega bistva pa je, da varuje tiste, ki so najšibkejši in najbolj obrobni. Test uspešne politike so najšibkejši – to, da jim zagotavlja pravično in dostojno mesto znotraj skupnosti. Dejstvo pa je, da politika v Sloveniji tudi tega preizkusa ni uspešno opravila. Za seboj pušča vedno večje število ljudi, potisnjenih na rob preživetja, medtem ko politični klientelizem izbrancem odpira hiter in dober zaslužek. Žal smo v preteklih letih slišali za preveliko število korupcijskih zgodb, ki jih je omogočila politika. Posledica je vedno večja ekonomska in socialna razcepljenost državljanov na bogate in revne, vplivne in tiste brez vpliva, na one, ki so v središču, in druge, ki se na obrobju borijo za golo preživetje.

Poleg koristi, ki jih na vladnem položaju išče marsikdo, ki je brez čuta odgovornosti, je vladajoči četverček povezovala še ena skupna značilnost. Če četverček ni imel skupnih idej glede prihodnosti, če ni imel skupnih vizij, pa ga je, nasprotno, družila stara ideologija. Ideje, ki jih je ponujal, niso bile vizije, ampak le obnavljanje stare ideologije. Prav to jim očita njihov idejni smerokaz, Žižek, ko pravi: »Problem je 'novi red', ponuditi drugačen vsakdan. Čas je, da si to geslo levica prisvoji.« Z drugimi besedami: levici očita, da je ponujala še stari red, stari vsakdan. K temu ji očita, da ni razčistila s preteklostjo, da se je bala razčistiti – kakor slabšalno pravi – z »jamami« in da je tudi o Titu treba »dati vse ven«. Nemoč levice torej vidi v tem, da je ostala ujetnica pretekle ideologije in ni znala nastopiti z novim geslom o »novem redu«. Ta trditev seveda ne drži! V preteklih dvajsetih letih so si prav stranke vladnega četverčka nenehno izmišljale nova in nova gesla od »prenove« do »zares«, ki so bila vsa usmerjena v prihodnost, pod temi gesli pa se je skrivala stara, nespremenjena ideološka drža. Še tako naivnemu in neizkušenemu opazovalcu kmalu postane jasno, da je četverček družila predvsem nestrpnost do tradicionalnih vrednot. Takšna nestrpnost je tudi Žižka porinila v potvarjanje resnice: evropskemu delu Evrope očita večjo nestrpnost, kakor jo najdemo v Turčiji, Cerkvi pa to, da se ukvarja s primerom Baričevič. Ne eno ne drugo ni res.

Pod svojo uglajeno zunanjostjo pa svojega stalinističnega duha, ki ga je pred leti napovedal Žižek, razkrije tudi Gregor Golobič. Nekdanji minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki je pred nastopom te službe po desetletju in več končno pridobil univerzitetno diplomo, je Vlada Miheljaka, svojega novinarskega oprodo, ki je skrbel za to, da je kot minister imel kolikor toliko pozitivno podobo, razglasil za škodljivega pisuna. S tem je svojega portretista, ki je zanj naenkrat postal medijsko škodljiv, izgnal v medijski gulag kot vsega krivo žrtev.

Končno pa slišimo tudi filozofove besede v odgovor na trditev Janeza Janše, ki je kot pomemben smerokaz za prihodnost izrekel geslo: »Več domovine!« Žižek mu odgovarja: »Državo rabimo, ne več domovine. Države nimamo.« Prav v teh besedah se pokaže zgrešenost – še več: samouničevalna moč – ideologije, na kateri gradijo leve stranke. Sebe razglašajo za edinega merodajnega zagovornika občečloveških vrednot, poudarjajo svoj internacionalizem, obenem pa ne zmorejo vzpostaviti človeškega odnosa do svojih rojakov, ki jih razglašajo za omejene provincialce, katerih pogled ne seže izza domačega podeželjskega ognjišča. Za takšne prikazujejo desne stranke in z njimi Cerkev. Toda zgodovinska resnica je povsem obratna. Jacques Derrida, eden najbolj vplivnih duhov sodobnega časa, poudarja, da je prav rimo-katoliška Cerkev ustvarila pogoje za sodobno internacionalno, globalno, kozmopolitsko kulturo. Cerkev se je razširila po vsem svetu in povezala različne narode, a nikoli na račun domovine in domoljubja. Domovinski čut so v našem narodu stoletja prebujali prav duhovniki. Za Cerkev domoljubje ni niti breme niti greh in kardinalu Rodetu ni bilo pod častjo vzeti za naslov svoje knjige Prešernovih besed »za čast dežele«, ki si jih zaradi Prešernove avtoritete levo usmerjena liberalne politika še ni drznila razglasiti za staromodne. Problem trenutne vladne politike je prav njen odnos do domovine in domoljubja; prepričana je, da domoljubje uničuje čut za občečloveške vrednote. A domoljubje ne pomeni, zapreti se v svoj jaz in prezirati druge. Domoljubje je zgolj priznanje, da nečemu pripadam, da imam dom in prednike, kulturo in vrednote, ki sem jih prejel in so me naredili to, kar sem. Tega ni mogoče niti zatajiti niti skriti. Šele domoljubje – to je pripravljenost, sprejeti resnico o svoji omejenosti, o svojem domu in poreklu – me odpira navzven do drugih in drugačnih. Dokler ne zmorem sprejeti sebe, svojega doma in domačih, tudi drugih ne zmorem sprejeti. Brez sprejemanja samega sebe, svojega doma in domačih ni sprejemanja drugih; brez domoljubja ni pravega internacionalizma in univerzalizma.

Temu šele sledi država. Država brez domoljubja je prazna in ne more zaživeti; država brez domoljubja se spridi. Država črpa svojo moč iz domoljubja. Si lahko predstavljamo, da bi Slovenija dosegla državno samostojnost, če za tem ne bi stali rodovi domoljubov? Samostojno državo so hoteli, načrtovali, ustvarjali in jo končno pridobili tisti, ki so ljubili svoj dom. In ti, ki tudi v samostojni državi ljubijo svoj dom, hočejo, da bi država bila še boljša, še učinkovitejša in še bolj pravična. Kdo si želi imeti v svojem domu laž, krivico, nasilje? Nihče, ki svoj dom ljubi. Prav ima Žižek, ki pravi, da potrebujemo boljšo državo. Hudo pa se moti v besedah: »Ne rabimo več domovine!« Brez domovine, brez občutka pripadnosti, brez domoljubja tudi država izgubi svojo življenjsko moč. In prav to se dogaja vladajoči politiki. Bajukova vlada je hotela v vzgojo vključili tudi vzgojo za spoštovanje državnih simbolov, kakor sta himna in zastava. To bi bila domoljubna vzgoja, istočasno pa tudi državljanska vzgoja. A ta načrt sta kasnejši levi vladi vzvišeno prezirali kot izraz zapečkarskega, provincialističnega razmišljanja. Trenutna zmeda, ki je segla globoko v vladajočo politiko in se od tam širi na vso državo, je posledica takšnega prezirljivega odnosa do domoljubja in tega, čemur pravimo domovina. Kolikor močnejše je domoljubje, toliko močnejša je tudi državljanska zavest.

Zdi se, da je politika zadnjih let temeljila prav na ideji, ki jo zagovarja Žižek: država, ne domovina; papir, ne srčnost. Mnoge vladne predloge je gnala želja po tem, da bi uničila zlo seme, ki ga lahko imenujemo domovina in ljubezen do domovine, kakor da sta ta dva kriva vsega hudega. Marsikaterega takšnih predlogov je zavrnila ljudska volja na referendumih. Končno so referendumi postali »Ne!« takšni papirnati vladni usmeritvi. Takšni predlogi, s katerimi je vlada začela spodjedati temelje državnosti, niso bili naravnani v prihodnost.

Filozof Žižek je menda prišel, da bi reševal svojega prijatelja Golobiča iz potapljajoče se ladje. Iz vrste genialnih prebliskov, ki jih je nizal enega za drugim, je med vrsticami vendarle mogoče razbrati njegovo razočaranje nad politiko levih strank. Izrekel jim je nezaupnico in povedal, da morajo tisto, kar naj bi že davno bile, šele postati. Če so se same imele za nosilke nove prihodnosti, jim je on povedal, da niso ustvarile novega reda in niso zmožne ustvarjati novega vsakdana. Saj jim ni očital, da so nepoštene. A kar je rekel za samega prijatelja Golobiča, da je »včasih malo 'tup'«, velja verjetno tudi za politiko, ki jo je ustvarjal s koalicijskimi partnerji. In če tako o svojem duhovnem sinu pravi njegov duhovni oče, ki ga najbolje pozna in obenem velja za častitljivega misleca, ni razlogov, da bi mi o njem mislili drugače.