Pokončne osebnosti

Slovenija | 08.07.2011, 18:27

Nemški evangeličani so imeli v Dresdnu, najbolj ateističnem mestu dežele, svoj shod. Podobno so naši katoliški predniki pred revolucijo na katoliških shodih tehtali vernost in načrtovali katolištvo med Slovenci. Evangeličanski– malo prej tudi katoliški – kristjani v Nemčiji opravljajo pregled življenja in delovanja Cerkve v družbi.

Slovenski kristjani zaradi zaostrenih razmer v družbi in zahtevnega položaja vernih v njej tak shod nujno potrebujemo, kar smo nekateri javno že večkrat rekli. Evangeličani na shodu v Nemčiji so poudarili, da je danes odločilno, da vernik postaja zgled za druge ljudi, po Jezusovi besedi, »naj tako sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela …«. (Mt 5,16) Danes se kristjani ne moremo sklicevati na nič drugega, saj edino človeška duhovna pristnost in zgled lahko spodbujata tudi druge, da bi temu sledili. Zgled je odločilen v Cerkvi in v družbi.

Ob dvajsetletnici samostojnosti Slovenije je bilo veliko govora o možeh in ženah, ki so zaslužni za to državo. Ob tem so se pokazale tudi stranpoti slovenske državnosti. Tako avtorji prispevkov v študentskem Tretjem dnevu in Družninem Slovenskem času izpostavljajo težave na poti k urejeni Sloveniji. Tehtne misli akademika Jožeta Trontelja o etičnosti gredo v smer, ki jo želim izpostaviti. Za urejeno državo potrebujemo etične oziroma po domače zgledne osebnosti. Te med nami brez dvoma so, žal pa jih ne pustimo vedno na ogled in v družbeno ter politično polje. Med njimi so tudi tisti, ki so dali življenja za to državo. Že med drugo svetovno vojno so boj za svobodo slovenskega naroda plačali z osebno žrtvijo na partizanski ali domobranski strani, saj so se uprli terorju nacizma, fašizma in komunizma. To so krvavi, a tudi nekrvavi mučenci nasilja nad slovenskim narodom. Slovenska samostojnost je tlakovana z vztrajanjem v resnici, pravičnosti in poštenosti ter ohranjanjem temeljnih človeških vrednot prstnih, neustrašenih demokratov in človekoljubov, ki so se upirali nečloveškim metodam nadziranja, ustrahovanja in omejevanja svobode ter nedotakljivosti človekovega dostojanstva, se zavzemali za človeške in krščanske vrednote in zanje bili pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja. Zaradi njih smo postali svobodni in neodvisni. Kdaj bodo liki Jožeta Pučnika, Janeza Svetine, Rudija Šelige in drugih rodoljubov tlakovali ulice in trge, mest in vasi svobodne Slovenije? Kdaj bo njihov zgled v naših šolskih učbenikih in v medijskih hišah usmerjal duhovni polet, posebno mladih, ki iščejo pristnih likov ter jim hrabril njihove boje z vsakdanjo družbeno-politično in povprečniško ujetostjo?

Ne spreglejmo tudi živih zgledov zavzetih mater in očetov, državljank in državljanov, ki na vzgojno-izobraževalnem, socialnem in tudi političnem polju kljubujejo lažnosti, povprečnosti in plehkosti medijskih, gospodarskih, političnih in drugih povzpetnežev, ki jim je mar le lastna korist in slava. Žal tudi v Cerkvi zapademo zunanjemu blišču in lažnosti in izpostavljamo za krščanske osebnosti tedna, meseca ali leta ljudi dvomljivega slovesa. To je torej vprašanje pri izbiri ljudi na odločiln mesta v družbi in Cerkvi. Ne le volitve, tudi medijske in druge izbire so preskus preverjanja zgledov krščanskih in državljanskih kreposti. Preseganje karierizma in iskanje »pravih ljudi za prava mesta«, kot rečemo, je podlaga za resnično in pošteno, skratka zdravo družbo. Šteje le dejanski zgled. Ni dobro nasedati cenenim frazam o novih ljudeh, pač pa je treba iskati izkušene, pristne in prave ter jim dati odločno podporo v prizadevanju za resnico, pravičnost in poštenost. Pregovor pravi: Povej mi s kom se družiš in povem ti, kaj si. Če tako čutimo v srcu, bomo hoteli tudi navzven. Da bi »čutil Slovenijo«, se moram vprašati, ali čutim resnico, poštenost in pravičnost in jih želim osebno in družbeno tudi zastopati. To je temelj za prihodnost Slovenije in njenih državljanov. Kot sem dejal letos na dan državnosti v Trnovem, so zato potrebni iskrena govorica, odprt dialog in naravnanost, ki vodi k spravi. Sprava pomeni celovito priznanje resnice o preteklosti, tudi o njenih hudih jamah in breznih. Dialog je pripravljenost na vključitev čim več ljudi v te procese. Iskrenost pa je pogoj, da med nami zavlada beseda, ki ima težo in za njo stoje kritične, zgledne in pokončne osebnosti, po katerih se lahko zgledujejo tudi mladi, za katero potem lahko upravičeno pričakujemo, da bodo naša uspešna prihodnost.