Nadškof Anton Stres
Nadškof Stres: Zagotavljanje pravičnosti je ena temeljnih nalog države
Slovenija Marta Jerebič
V ljubljanski stolnici se je ob 18. uri začela sveta maša za domovino. Daroval jo je dekan kardinalskega zbora in nekdanji državni tajnik kardinal Angelo Sodano. Zbrane je v pridigi nagovoril ljubljanski nadškof Anton Stres.
Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa pri maši za domovino v stolnici sv. Nikolaja
Jezusova znana prispodoba o dveh ljudeh, ki gradita hišo na različnih temeljih, nas pri tej maši za domovino ob njeni 20-letnici vabi k premisleku o temeljih tiste hiše, ki se imenuje Republika Slovenija. Tudi izgradnjo države lahko primerjamo gradnji hiše. Tudi država je nekakšen dom, saj je njena temeljna naloga varnost njenih prebivalcev, je zatočišče za tiste, ki jih ogroža nasilje soljudi in iščejo pravičnosti in miru, je zavetišče za tiste, ki so zaradi svoje šibkosti potrebni solidarnosti.
Jezus svari pred nespametjo človeka, ki gradi hišo na pesku, in priporoča modrost tistega, ki postavlja trdne temelje, temelje na skali.Skala vzdrži ob neurju in potresu. Krize in preizkušnje razkrijejo trdnost temeljev. Hiša, zgrajena na skali, lahko kljubuje nalivu in viharjem. Nasprotno pa je podoba peska podoba nezanesljivosti. Pesek se vdira pod našimi koraki. Pesek sam zlahka postane žrtev vetra in nalivov, tam, kjer je bil danes, ga jutri ni več. Pesek uničuje življenje in ustvarja puščavo. To je podoba nestalnosti in začasnosti.
Vsaka skupnost, tudi politična, je zgrajena na skupnih vrednotah. Ne samo na interesih, ampak na vrednotah. Interesi so kakor pesek, danes so in jutri jih odnese vihar prve spremembe. Interesi so prehodni, odvisni od okoliščin in trenutka, takšni, kakršne so tudi potrebe, ki te interese narekujejo. Vrednote pa so več kakor samo interesi, ker so tudi želje in teženja po teh vrednotah globlje. Povezane so s temeljno vrednoto dostojanstva človeške osebe. Dostojanstvo sleherne človeške osebe je temeljna vrednota, vrednota vseh vrednot in vse druge izhajajo iz nje, temu dostojanstvu služijo in ga zagotavljajo.
Prave vrednote, vrednote, ki zaslužijo to ime, niso občasne in prehodne, ampak so trajne, brezčasovne in brezpogojne, tako kot je trajno, brezčasovno in brezpogojno dostojanstvo človeške osebe. Človek je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. To njegovo dostojanstvo je na neprekosljiv način potrdil Božji Sin, ko je sam postal človek in nam s svojo smrtjo in vstajenjem to dostojanstvo rešil in utrdil za vso večnost. Trajne in temeljne vrednote, povezane s človekovim dostojanstvom, imajo svoj temelj v Bogu samem.
Med temeljnimi nalogami, ki jih državi narekuje ta trajna vrednota človekovega dostojanstva, je zagotavljanje pravičnosti. Samo tam, kjer vlada pravičnost, je ohranjeno človekovo dostojanstvo. Če ni pravičnosti, zavlada nasilje. Ali pravičnost ali nasilje, tretje možnosti ni. Državo imamo zato in predvsem zato, da bi naše odnose uravnavali s pogledom na to, kaj je prav in pravično in kaj ni, in ne z nasiljem ali močjo. Zato je že sv. Avguštin izrekel pomenljive besede: »Kaj so brez pravičnosti države drugega kakor velike roparske tolpe« (De Civitate Dei, IV, 4). In papež Benedikt XVI. nadaljuje: »Pravičnost je cilj in zato tudi notranje merilo sleherne politike. Politika je več kakor tehnika oblikovanja javne ureditve: njen izvor in cilj je ravno pravičnost, ta pa je etične narave« (Deus Caritas est, 28). Temeljne vrednote, tista skala, na katerih mora biti zgrajena zgradba politične skupnosti, so etične vrednote, med katerimi je na ravni družbenih odnosov temeljna pravičnost. Da bi mogla država in njeni voditelji pravilno delovati, si je treba prizadevati za prevlado etičnega razuma in njegovo očiščenje, poudarja papež, kajti s prevlado interesov in oblasti, ki oslepi etično zavest pravičnosti in razoroži pravno državo, bomo gradili hišo svoje domovine na pesku z vsemi posledicami, ki jih taka gradnja pomeni.
Hitre in obsežne spremembe, ki jih doživljamo v sodobnem svetu, nas pogosto navajajo na misel, da je vse spremenljivo in da ni nobene trajne in trdne vrednote. Toda to je tako, kakor če bi Jezus rekel, da lahko gradimo hiše na pesku. Res se marsikaj spreminja, toda dokler je človek človek s svojimi temeljnimi danostmi, potrebami in stremljenji, bo tudi vedno potreboval enake temeljne vrednote, da bo na njih gradil trdno hišo svoje državne skupnosti. Potreboval bo jasno in učinkovito zavest o svojem neodtujljivem dostojanstvu, potreboval bo varnost in obrambo tega dostojanstva, se pravi, da bo potreboval državo, ki bo v resnici pravna država, potreboval bo socialno državo, ki bo zagotavljala solidarnost in pravično delitev skupnega dobrega, skupnih dobrin.
Zato tudi v sodobni državi vprašanje Boga in vera vanj kot najbolj trdno osnovo temeljnih moralnih vrednot nista odveč. Še več. Naša vera je vera v Boga, kakor ga poznamo po Jezusu Kristusu, ki je iz ljubezni za svoje brate in sestre dal življenje in vstal od mrtvih. Vera in pričevanje za to Božjo ljubezen pomenita krščanski prispevek naši domovini. Kot je zapisal papež Benedikt XVI: »V tem zgodovinskem trenutku je resnični problem v tem, da Bog izginja s človeškega obzorja. Ko tako ugaša luč, ki prihaja od Boga, človeštvu primanjkuje smer in uničujoče posledice tega se kažejo vedno bolj« (pismo škofom 10. marca 2009).
Samo Bog, ki ni podrejen človeškim interesom, je najbolj trdna podlaga temeljnih etičnih vrednot vsake družbe. Pričevanje za njegovo Ljubezen, ki pravičnost predpostavlja in jo nadgrajuje, pa je bil in bo naš najpomembnejši prispevek k blaginji naših soljudi. To terja od nas naš Bog, ki nam je to domovino dal, to terja od nas naša ljubezen do domovine, da bo spričo grozečih viharjev kakor evangeljska hiša zgrajena na trdni skali trajnih moralnih vrednot. Amen.
