Naš komentar: Zemlje in prababic govorice ne izdajaj

| 05.04.2011, 14:49 Matjaž Merljak

Predstavljamo se z imeni in ime zaznamuje človeka, pa tudi kraj. V zadnjih dneh se je znova dvignil prah glede dvojezičnih krajevnih napisov. Ta so pomembna, saj se z imenom predstavljamo. A bolj kot omenjeni dvojezični krajevni napisi je pomembnejša klima v družbi in družini.

Tian, Mai, Žan Luka, Nej, Tej; Kiara, Adelisa, Tanaja, Ronja, Erin - ne, ne berem kakšnega tujega telefonskega imenika, to je po pet najpogostejših moških in ženskih imen, ki so se v Sloveniji prvič pojavila v zadnjih 20-ih letih. Številčno še ne dosegajo Luka, Jana, Nejca, Nike, Sare in Eve, ki so najpogostejša v zadnjih desetih letih. Kaže pa na nek trend. Z imeni se predstavniki človeškega rodu kličejo že dolga tisočletja. Kdaj, kako in na kateri stopnji človeškega razvoja so nastala, je težko zanesljivo reči. Da med ljudmi ni nikogar brez imena, pripoveduje že prastari grški ep Odiseja. Ime pove vse - je dejal že Pitagora.

Pliberk, Globasnica, Šmohor, Velikovec, Borovlje, Beljak, Celovec - je nekaj krajevnih imen, ki so (bila) slovenskemu človeku dobro znana, a se izgubljajo. Kraji na avstrijskem Koroškem bi po 7. členu Avstrijske državne pogodbe morali biti označeni dvojezično. In to že 56 let. Zadnji konec tedna so potekali novi pogovori okoli dvojezičnih napisov. Zanimivo, da so bili le dan po tistem, ko v Sloveniji praznujemo god apostola Karantanije, svetega Modesta, ki je poganskim Slovencem prinesel katoliško vero.

Po dolgotrajnih pogovorih glede odprtih vprašanj koroških Slovencev je na plan prišel zanimiv predlog - 17,5 odstotka slovenskega prebivalstva je pogoj za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov. Gre za simetrijo med 10-imi odstotki, ki jih je utemeljilo avstrijsko ustavno sodišče in 25-imi odstotki, ki jih zahtevajo nemški nacionalisti. Vsa manjšina ni zadovoljna. Narodni svet koroških Slovencev je zadržan in v prihodnjih tednih koroške Slovence čaka interno odločanje.

Neuradno se je izvedelo, da so poleg skupnih pogajanj med predstavniki avstrijskih oblasti in slovenske manjšine, potekala tudi ločena pogajanja avstrijskih oblasti z eno izmed krovnih organizacij. Gre za poskus razbijanja slovenske enotnosti? Slovensko zunanje ministrstvo in urad za Slovence po svetu sta v prvem odzivu kompromis ocenila pozitivno, včeraj pa sta objavila novo oceno: minister Žbogar meni, da se mora zagotoviti cel paket ukrepov, minister Žekš pa roti enotnost Slovencev. Slednji je v intervjuju za avstrijski radio FM4 dejal, da bo potrebno nadaljevati s pogajanji, da bi prišli do rešitve, ki bo sprejemljiva za vse tri krovne organizacije. V kolikor to ne bo uspelo, preostane le, da prenesemo problem na prihodnje generacije. To pa smo naredili že prevečkrat. Z ministrom se strinjamo.

A dvojezični napisi niso vse. Pomembna je klima v družbi in družini, ki pa se je ne da uzakoniti. Pomembno je šolstvo. Petkov dogovor naj bi vključeval tudi podpore za slovensko glasbeno šolo ter dvojezične otroške vrtce. Res da v zadnjih letih raste število vpisanih v dvojezične vrtce in šole, a to še ne pomeni, da ti otroci s starši tudi doma govorijo slovensko. Največkrat gre samo za željo staršev, da bi se otrok še nečesa naučil. Pomembna je kultura. In kulturno ustvarjanje koroških Slovencev je na visoki ravni. To smo prejšnji mesec lahko videli na 40. koncertu Koroška poje. To je bil prerez minulih desetletij. Mladostna svežina na odru pa je dela tudi upanje. Upati je, da bo mladina jezik vzljubila, cenila in ga na različnih nivojih tudi posredovala, ustno ali pisno, predvsem doma ... Seveda je za učitelje to posebno poslanstvo, ki zahteva veliko časa in potrpljenja in žrtev, ampak je delo, ki se v končni fazi obrestuje.

S koroško kulturo se bomo v prihodnjih dneh lahko srečali tudi v Ljubljani. Ta konec tedna se začenjajo 9. Koroški kulturni dnevi, ki bodo v slovensko prestolnico prinesli poezijo, lutke, slikarske stvaritve, knjige in seveda zborovsko glasbo. Korošci bodo torej prišli v goste, od nas je odvisno, na kakšen sprejem in na kolikšen odziv bodo naleteli. Sami dostikrat naletijo na presenetljive reakcije, ko gredo nekateri s sončne strani Karavank na 'šoping' v Klagenfurt - namesto nakupovat v Celovec, ali na smučanje v Nassfeld - namesto v Mokrine in še bi lahko naštevali. Ali ko se lomijo z nemščino na bankah ali trgovinah na Koroškem, ko bi vse lahko uredili v slovenščini. Tudi s policisti. Na vsaki policijski postaji mora biti nekdo, ki zna slovensko, podnevi in ponoči.

Dvojezičnost torej že živi, čeprav je nevidna. A saj vemo: daleč od oči, daleč od srca.

Za konec še zadnja kitica pesmi Milke Hartman - Zemlja v marcu.

Brat moj, rodne zemlje ne prodajaj,
ne teptaj mi njenega srca zaklada;
zemlje in prababic govorice ne izdajaj,
da ne boš - kot Judež - kriv ti njenega propada!