Post je nekaj lepega, nekaj svetega

Slovenija | 11.03.2011, 12:35

Bogdej, spoštovani poslušalci Radia Ognjišče. Kaj vam je v tem tednu bolj obremenilo misli: pustni ali postni čas? O prvem bi vam težko kaj pametnega povedal. Pravzaprav me kar malo moti, da se pustni torek dobesedno drži pepelnične srede.

Nekako ne gre skupaj. Vsaj meni ne. Morda sem narejen na "slow motion" in težko na hitro preklopim iz neresnih na resne zadeve oz. bolje rečeno iz nepomembnih na pomembne. In postni čas je zame že vrsto let najpomembnejši čas v letu.

Pred dnevi sem ob branju Svetega pisma spet prišel do znanega odlomka iz Matejevega evangelija. Tolikokrat sem slišal te Jezusove besede, da jih znam že skoraj na pamet: "Kadar se postite, se ne držite čemérno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo.  Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil."

Kako živa je ta Beseda. Kako so te misli aktualne tudi danes.

"Se bo začel post", mi je z narejeno resnostjo rekel znanec, ki se deklarira za kristjana. "Nič več mesa ob petkih", je še dodal in je prav kislo gledal. Jaz pa sem tak, da licemerstva ne prenesem in sem hitro pristavil: "Pa še 40 dni brez alkohola." A se je naredil, da ne sliši, čeprav sem povedal precej odločno in naglas. Vem namreč, da bi brez tega presneto težko zdržal. Potem pa sem doma razmišljal, da ga moj oster jezik najbrž ne bo usmeril v pravo smer. Prav tako, kot tudi ne tiste, ki se ob besedi post le cinično nasmehnejo. "Edini evangelij, ki ga ljudje v današnjem času še berejo, smo kristjani s svojim zgledom." To so modre besede papeža Janeza Pavla II. Če pa želimo biti kristjani drugim ljudem dober zgled, potem moramo biti tesno povezani z Bogom in postni čas je idealna priložnost za uresničitev tega cilja.

Žal pa o postu zelo malo vemo. Glede na pogovore, ki jih slišim v teh dneh, bi si upal trditi, da tudi večina kristjanov podcenjuje pomembnost postnega časa. Večini se niti sanja ne, kako močan je pravi post in kako velike so milosti, ki jih na ta način lahko prejmemo. In kaj pravzaprav post pomeni? Pomeni ustvariti praznino in molk okoli sebe, umakniti se hrupu in vsemu posvetnemu, kar nas obdaja in vzpostaviti stik z izvorom svojega bitja. Premakniti našo pozornost iz zunanjega sveta v našo notranjost. Take vrste samota pomeni razstrupljanje duše. "In s čim so naše duše zastrupljene?", boste vprašali. Z lažnim bliščem in hrupom zunanjega sveta. Z razvadami in posvetnimi dobrinami. Z minljivimi stvarmi, ki naše duše spreminjajo v smetišča. In smeti, ki jih spuščamo vase ne izginejo takoj, ampak še dolgo delujejo nekje globoko v nas. Samo pomislite, kako skrbno pazimo na svoja telesa, ki umrejo in strohnijo, kako malo pa naredimo za naše neumrljive duše, ki so bile ustvarjene za večnost. "Skrbimo za učenosti polne glave, a duše neobdelane puščave", je dejal Sveti Avguštin. Kako smo zaslepljeni. Raje ljubimo stvari, kot Stvarnika, ki jih je ustvaril.

Kdor si je to sposoben priznati, je pripravljen na pravi post, je pripravljen na spreobrnjenje svojega srca. Upate poskusiti, dragi kristjani? Povem vam, po štirideset dnevnem pravem postu boste tako prečiščeni, tako spremenjeni, tako močni, da se boste bistveno lažje upirali skušnjavam sodobnega sveta. Tako, kot se je po 40-dnevnem postu tudi Jezus brez težav uprl hudiču.

Tri skušnjave, ki so opisane v Matejevem evangeliju in se jim je Jezus uprl ob koncu posta, lahko zelo enostavno preslikamo v današnji čas.

Hudič je v prvi skušnjavi Jezusu rekel: "Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh". Jezus bi lahko naredil čudež in bi kamen spremenil v kruh, a se je zadržal in ni uporabil svoje moči. To je namreč skušnjava, ki hoče sprevreči naraven tok stvari. Danes nam ponujajo podobne skušnjave v obliki splava, evtanazije, celo družinski zakonik, ki postavlja na glavo osnovno celico – družino in vzgojo otrok, bi lahko gledali skozi prizmo te skušnjave. Lahko to naredimo, lahko pademo v te skušnjave, a kakšne bodo posledice? Bog Oče gotovo ne želi, da bi na ta način uporabljali svojo moč.

Potem je hudič vzel s seboj Jezusa v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: "Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen." Skušnjava popularnosti bi ji lahko rekli v današnjem času. Kaj vse smo ljudje pripravljeni narediti, da bi se o nas govorilo in pisalo, da bi vsaj za trenutek pritegnili pozornost. Za trenutek slave, ki je tako hitro minljiva. To so bleščeči utrinki, ki dolbejo praznino, trenutki lažne sreče, ki padajo v tišino. Zagledani vase, daleč od izvira, pa ne vidimo Njega, ki v naših srcih umira.

Nazadnje je hudič vzel Jezusa s seboj še na visoko goro, mu pokazal vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: "Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš." Najbolj aktualna skušnjava. Materialno bogastvo. Kako težko se je obraniti pred to skušnjavo priča celo primer Mariborske nadškofije. Pa smo velikokrat v takih primerih vsi isti. Kar priznajmo, koliko nam pomenijo navidezna kraljestva tega sveta in komu vse verjamemo danes. Koliko pa molimo enega in edinega Boga? Koliko Njemu zaupamo?

Pravi post nam da duhovno moč, da te in podobne skušnjave lažje premagamo. In kaj pravzaprav je lahko pravi, dober post? Najboljše je, da si ga vsak določi sam. Vsak zase namreč najbolje ve, kaj ga najbolj oddaljuje od Boga in čemu se najtežje odpove. Mladi bi gotovo naredili velik korak k Bogu, če bi uspeli zdržati 40 dni brez interneta, če ta ni nujen za šolske aktivnosti, brez televizije, brez grdih, umazanih besed, brez neumnih knjig in filmov. Odrasli pa 40 dni brez opravljanja, brez zavisti, brez prepirov. Če vse to izločimo, nam bo ostalo dovolj časa za tisto pravo Kristusovo ljubezen, za dobra dela, pa čeprav bodo to samo prijazni nasmehi in besede ljudem, ki jih ne poznamo.

In nikar tega, da se postite, ne oznanjajte okrog. Nikar se ne držite čemérno. Post je nekaj lepega, nekaj svetega. Umijte si danes obraz, če tega še niste naredili in narišite nanj prav širok 40-dnevni nasmeh in nikomur ne pokažite, nikomur ne razlagajte, da se postite. In Oče, ki vidi na skritem naj oceni ob zaključku tega čudovitega časa, časa priložnosti za nov začetek, ali smo se dovolj dobro pripravil na obhajanje skrivnosti Velikega tedna in na skušnjave sodobnega sveta. Vse dobro vam želim.