Pogum Gorbačova, polom Gadafija in molk Türka

| 04.03.2011, 15:00 Matjaž Merljak

V preteklih tednih smo bili priče – in smo še sedaj – pomladi narodov v arabskem svetu. Se je dalo to predvideti? Do neke mere gotovo, če je človek pozoren za prav(iln)e informacije in opazi majhna, a pomembna znamenja in dogajanja, ki so dogodki, ki nam kažejo prihodnje spremembe. Eden od takih dogodkov je bil dvanajsti Bled forum o Evropi z naslovom "Foresight konferenca o upravljanju strahu in blaginje", ki je ta teden potekal na Bledu.

Kdaj se je začelo zadnje vrenje in 'prebujanje' narodov v Evropi? S padcem berlinskega zidu leta 1989? Gotovo preje! Za tem zgodovinskim procesom stoji Mikhail Gorbačov, ki je ta teden (2. marca) praznoval 80. letnico življenja. Bil je pogumen, tankočuten in daljnoviden. Njegove odločitve so imele daljnosežne ter zgodovinske posledice tako za takratno Jugoslavijo, kakor za današnji arabski svet. Na oblast je prišel 15. marca 1985 in se je zapisal v zgodovino, saj je začel s perestrojko in glasnostjo reformirati partijo, ekonomski trg in družbo. Prav to dogajanje je pomenilo začetek sprememb v komunistični vzhodni Evropi. Imel je pogum ustvariti nove odnose z Ameriko in je odločilno prispeval h koncu hladne vojne. Ni se bal se srečati s papežem Janez Pavlom II, saj je vedel, kako pomembno vlogo je imel pri ustvarjanju novih razmer v svetu, še posebej v bivši vzhodni Evropi. Sam se spominjam, ko sem ga poslušal v Rimu pri okrogli mizi, kako pomemben je bil za njega obisk Vatikana in srečanje s papežem Janezom Pavlom II, 1. decembra 1989. To srečanje je bilo zgodovinsko, saj se še noben papež ni srečal z ruskim predsednikom.

Kdaj se je začelo vrenje v arabskem svetu? Arabski proces perestrojke se je začel že preje, a revolucija šele pred nekaj tedni v Tuniziji. 'Zanetil' jo je mladi prodajalec hrane, ki se je zažgal iz znaka protesta, ko ga je malo preje policija ponižala. To je bilo dejanje obupa, ker se nič ne spremeni. Ta ekstremni protest je spodbudil ljudi, da so šli na ulice Tunizije, čemur so sledili prebivalci Alžirije, Egipta, Libije, Jemna, Bahrajna, Omana, a ne še Saudske Arabije ki so preprosto rekli – dovolj. Dovolj je bilo namreč poniževanja, zatiranja pravic ter korupcije v državnih institucijah. Želeli so si spoštovanja dostojanstva vsakega človeka in boljših pogojev za življenje. Protest je bil vrh ledene gore predvsem ekonomskega in socialnega nezadovoljstva, želje po večji svobodi in demokraciji, skratka po spremembah. Protesti so 'odnesli' predsednika Tunizije v tujino. Predsednik Mubarak je bil moder, da se je častno poslovil, a polkovnika Gadafija je prevzela želja ohraniti se na oblasti za vsako ceno.

Ameriški predsednik Reagan je napadel Libijo 15. aprila 1986, ker je že takrat hotel odstraniti Gadafija iz oblasti. Rešil ga je takratni predsednik italijanske vlade Craxi, ki ga je obvestil o napadu, saj so Američani zaprosili Italijo za uporabo zračnega prostora. Polkovnik Gadafi je bil povezan s terorizmom, saj je podpiral tudi Irsko republikansko armado. V naslednjih letih se je 'prilagodil' in ugodil zahtevam mednarodne skupnosti, da je lahko več kot 40 let ostal na oblasti. A sedaj se mednarodna skupnost spet sooča z Libijo. Ni samo vprašanje revolucionarja Gadafija, ampak kako potem s tako pomembno državo, saj je 16. država po površini ozemlja na svetu in ima 5, 5 milijona ljudi?

Ali bodo begunci odšli ne samo v Tunizijo ali Egipt ampak tudi v Italijo in na Malto, je bilo gotovo v mislih notranjih ministrov šestih sredozemskih držav, ki so se pretekli teden srečali v Rimu. Je bil strah odveč, ko je zunanji minister Franco Frattini govoril o možnosti epohalnega eksodusa in italijanska vlada govorila o t. i. humanitarni krizi? Na tunizijsko-libijski meji – kjer je po podatkih Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) že okoli 75.000 beguncev – so razmere že kritične, saj je samo v ponedeljek prestopilo mejo 14.000 ljudi, ki so bežali iz Libije. V prihodnjih dneh jih pričakujejo še več. Italija dobre ve, da je Libija 'blokirala' mnoge prosilce za mednarodno zaščito in ilegalne priseljence, ki so zapustili dežele podsaharske Afrike v želji preko Libije priti v Evropo. Po italijanskih podatkih jih tam čaka pol drugi milijon ljudi za prehod sredozemskega morja. Libija ni podpisnica konvencije ZN o statusu begunca in kako kruto ter nečloveško ravna z ljudmi, ki bežijo iz težkih razmer lahko preberemo v brošuri, ki je bila izdana na Malti. Na ta dejstva sem že opozoril v svojem govoru ministrico za notranje zadeve in vse navzoče ob dnevu begunca (20. junij) v Ljubljani minulo leto. Ob koncu govora sem ministrici osebno izročil brošuro z naslovom »Do they know« (Ali vedo?)«, o dogajanjih prosilcev za mednarodno zaščito v libijskih zaporih. Isto brošuro sem osebno izročil tudi zunanjemu ministru, ko je sodeloval na drugih slovenskih razvojnih dnevih v RS 15. oktobra preteklega leta.

Letos, natančneje, 12. januarja, sem se udeležil javnega posveta z naslovom "Razvojna politika EU v podporo vključujoči in trajnostni rasti – Povečanje učinka razvojne politike EU", na katerem je imel uvodni nagovor slovenski predsednik dr. Danilo Türk. Predsednik je pozdravil napredek RS na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja in dodal »da bi bilo prav, da je Slovenija angažirana tako v razpravah o velikih konceptualnih vprašanjih razvoja in razvojne pomoči kot tudi s praktično pomočjo, v okviru svojih zmožnosti«.

Ko je odgovarjal na vprašanja, sem mu tudi sam zastavil vprašanje o migracijah v Evropi in kako pomagati k dvigu ravni človekovih pravic v Libiji. Na prvi del vprašanja je odgovoril, na drugi del o Libiji pa nič. Čudil me je njegov molk o tej tematiki, saj je tudi strokovnjak za mednarodne odnose. Še bolj pa sem se začudil, da ob tako pomembnem dogajanju v arabskem svetu ni do sedaj obsodil nasilje polkovnika Gadafija nad ljudstvom in izrazil solidarnost z libijskih narodom. Na spletni strani predsednika države nisem našel nobene izjave za javnost.

Sprašujem se, kako bomo – če bomo kot so pisali slovenski mediji – sprejeli libijski denar za dokončanje ljubljanskega projekta Stožice, ki je prepojen s krvjo zatiralca človekovih pravic polkovnika Gadafija ter njegove poslovne elite in z željo po večji svobodi in demokraciji libijskega ljudstva? Ali ni štadion že dovolj velik 'spomenik' izkoriščanja delavcev iz bivših jugoslovanskih republik? Mora res biti tudi spomenik teptanja človekovih pravic še arabskega sveta? Morda smo že pozabili, da smo pred natančno 20 leti bili tudi sami v precej podobni situaciji, namreč v primežu zatiralca človekovih pravic Miloševiča in jugoslovanske vojske ter v želji po večji svobodi, demokraciji in samostojni Sloveniji?

Bodimo solidarni – ne samo v besedah, ampak tudi v dejanjih. Arabske države potrebujejo posebno skrb, pozornost in pomoč, kakor Evropa po drugi svetovni vojni! V tako posebnih časih zato še bolj izstopa izredni pogum Gorbačova, tragičen polom Gadafija in nerazumljivi molk Türka, ki je c(z)elo zaskrbljujoč. Pravniki poznajo pomemben rek v latinščini, namreč, »qui tacet (ubi loqui debuit ac potuit) consentire videtur«, kar v slovenščini pomeni, »kdor molči (ko bi moral in mogel govoriti), se zdi, da pritrjuje«.

Sicer pa inicialke polkovnika Gadafi-ja pomenijo, da je prav on:

G-robar / A-rabskega / D-espotizma ter / A-rogance / F-inančnega / I-mperija !

Naj perestrojka in glasnost dosežeta vse ostale države vseh celin – še posebej Afrike, kjer ostajajo na oblasti še vladarji, ki zatirajo ljudstvo. Med njimi 'izstopa' gotovo Zimbabve s svojim dolgoletnim predsednikom Mugabejem, ki je na oblast prišel leta 1980. Bliže Sloveniji je Belorusija s predsednikom Lukašenkom od leta 1994.