Z umetnostjo pritrkavanja se ukvarja le še peščica ljudi
Cerkev na Slovenskem Marta Jerebič
Pritrkavanje je edinstvena slovenska cerkvena glasbena kulturna umetnost. Glasovi zvonov imajo še danes zelo pomembno nalogo v vsakdanjem življenju; naznanjajo oziroma vabijo k nekemu dogodku, k sveti maši in molitvi. Pritrkovalci so ta teden zbrani v Podragi blizu Vipave, kjer se je danes začela poletna pritrkovalska glasbena šola.
Vodja poletnih pritrkovalskih glasbenih šol, Marko Česen, obžaluje, da umetnost pritrkavanja propada.
„To, da ne bi propadlo, vzdržuje samo še neka manjša peščica ljudi, ki se še nekako zavedamo, da bi bilo treba to pritrkavanje ohraniti kot umetnost, kot sporočilo naših prednikov.“
Na glasbene tečaje oziroma delavnice pritrkavanja prihajajo ljudje iz vse Slovenije in zamejstva.
„Najmlajši je štiriletnik Miha, najstarejši pa bo prišel iz Avstrije, to je mojster pritrkavanja Peter Hribernik, ki ima že krepko čez 88 let.“
Mlade želijo s tečaji spodbuditi, da začnejo bolj glasbeno dojemati svet zvonov, tolkal in nasploh cerkveno glasbo. Kot pravi učitelj pritrkavanja Marko Česen mora človek začutiti v sebi to duhovno zvrst.
„Meni osebno pomeni pritrkavanje moje življenje. Od petega leta so me postavili doma v Vipavi na zvon in od takrat – že moji predniki so bili zvonarji in pritrkovalci – in v svetu glasbe sem živel. Zvon kot tolkalo me je pritegnil tako kot cerkvene orgle in stara glasba. Zvon mi je pisan od otroških let naprej in mislim, da bo to ostala ljubezen do konca mojih dni,“ je še povedal vodja pritrkovalske glasbene šole in poudaril, da je pritrkavanje skupinsko muziciranje. Za glasbo zvonov so potrebni vsaj trije pritrkovalci.
