Zakaj je msgr. Padovese odpovedal let na Ciper, kjer naj bi se srečal s papežem?

Svet | 16.06.2010, 13:11 Marta Jerebič

V Milanu so v ponedeljek pokopali apostolskega vikarja Anatolije in predsednika turške škofovske konference, škofa Luigija Padoveseja, ki ga je 3. junija v Iskenderunu ubil njegov voznik. Turška krščanska skupnost je ob tem dejanju zbegana in se sprašuje: Zakaj je prišlo do tega umora? Kaj to pomeni? In kdo je odgovoren? Glede prvega vprašanja 'zakaj' ostajajo globoki dvomi zaradi nepojasnjenih okoliščin ter čudnih in nasprotujočih si morilčevih izjav.

Morilec je mentalno zdrav

Obdukcija je pokazala, da je bil msgr. Padovese večkrat zaboden po celem telesu, v srce pa najmanj 8-krat. Glava je bila skoraj povsem odsekana. Škofa je 26-letni Murat Altun – po božjem razodetju, kot je pozneje dejal policiji – zabodel v hiši, obglavil pa zunaj nje, kjer je klical na pomoč. Priče so Murata nato slišale, kako je s strehe kričal: »Ubil sem velikega satana. Alah je velik«. Te besede in način obglavljenja msgr. Padoveseja, opravljen po islamskem ritualu, so postavile v povsem novo luč prvotno domnevno neprištevnost morilca, za kar ne obstaja nikakršno zdravniško potrdilo. Murat je sicer pri psihiatrih iskal potrdilo, da je duševno moten, vendar ga ni dobil, saj je mentalno zdrav. Sklicevanje na duševno motenost in njegovo depresijo naj bi zato bila le taktika obrambe, prav tako pa tudi Muratova obtožba, da je bil žrtev spolnega nadlegovanja msgr. Padoveseja. S pomočjo odvetnikov naj bi si na tak način pripravil alibi, da bi se v primeru obsodbe izvlekel le z letom dni zaporne kazni.

Povezanost morilca s skrajnimi islamskimi skupinami

Poznavalci turškega sveta menijo, da je treba preiskati povezanost morilca s skrajnimi islamskimi skupinami, ki želijo kristjane izbrisati iz Turčije. Kot poroča agencija Asianews je v zadnjih letih namreč prišlo do več napadov s strani mladih ljudi, ki so se ravno tako sklicevali na duševno motenost, pozneje pa se je izkazalo, da so bili povezani s skrajnimi in protikrščanskimi skupinami.

V zadnjem času vse pogostejši napadi na duhovnike

V Turčiji namreč obstaja skupina, imenovana Globoka država, ki je doslej napadala le preproste duhovnike in vernike. Obstaja utemeljen sum, da je bil Padovesejev morilec član te skupine, ki bi v primeru potrditve suma prvič segla tako visoko, da je umorila enega izmed cerkvenih voditeljev v Turčiji. Delovanje te skrajne skupine je postalo prefinjeno in načrtovano do potankosti. Ne sklicujejo se le na neprištevnost oziroma duševno motenost, kar so uporabili tudi v primeru umora italijanskega duhovnika Andrea Santora leta 2006, ampak poskušajo še na druge načine zmesti nacionalno in mednarodno javno mnenje.

Zakaj je msgr. Padovese odpovedal let na Ciper?

Glede umora vsak dan prihajajo na dan nove informacije in vprašanja. Na blogih italijanskih vatikanistov, torej novinarjev, ki poročajo iz Vatikana, se pojavlja vprašanje, zakaj je msgr. Padovese le nekaj ur pred smrtjo odpovedal dve letalski karti za Ciper, kjer naj bi bil v papeževi bližini. Msgr. Padovese je namreč sodeloval pri pripravi delovnega dokumenta sinode za Bližnji vzhod, ki ga je Benedikt XVI. škofom tega območja predal med svojim obiskom na Cipru. To je bil zagotovo najpomembnejši dogodek leta v njegovi agendi.

Eden od italijanskih komentatorjev za časopisa L'Unita' in La Stampa, duhovnik Fillippo di Giacomo, je v pogovoru za španski dnevnik El Pais povedal, da je turška vlada le nekaj ur pred smrtjo poklicala Padoveseja in ga opozorila, da ji je Murat Altun ušel izpod nadzora. Ob tej informaciji je msgr. Padovese odpovedal let na Ciper, kamor naj bi odšel ravno s svojim voznikom, saj se je zbal, da bi Murat lahko izkoristil fizično bližino papežu in poskušal narediti atentat nanj.

V tej luči je razumljivo, da je papež ob skopih informacijah, ki jih je o tem umoru dobil pred svojim odhodom na Ciper, pogasil ogenj, rekoč, da pri tem umoru ne gre za verski ali politični motiv in da to ne sme zamegliti dialoga z islamom. Dodal pa je, da je treba počakati na več informacij.

Podatki, ki so doslej prišli na dan, puščajo vedno manj prostora za dvom o tem, da naj bi šlo pri Padovesejevem umoru za premišljeno kriminalno dejanje.

Z napadi na kristjane destabilizirati državo

Novi apostolski administrator Anatolije, sicer pa nadškof v Izmirju, Ruggero Franceschini v pogovoru za agencijo Asianews domneva, da je bil morilec, ki ni bil nikoli goreč musliman, zelo dobro usposobljen za umor, njegovi načrtovalci pa želijo s tem dejanjem destabilizirati državo in jo oddaljiti od Evrope. Nadškof Franceschini od turških oblasti zahteva resnico in ne utopičnih laži. Po njegovem prepričanju se pri tem umoru, ki očitno vsebuje islamske verske elemente, soočamo z nečim, kar presega vlado. Kaže na nostalgične, morda anarhične težnje skupin, ki želijo destabilizirati vlado.

Način umora služi tudi manipuliranju javnega mnenja. Morilčevo kričanje, da je ubil velikega satana, je po besedah msgr. Franceschinija nezdružljivo z njegovo javno podobo, po kateri nikoli ni uporabljal skrajnega islamskega jezika, niti ni bil dejaven musliman. Po nadškofovi domnevi bi bil Murat lahko le orodje v rokah drugih akterjev, ki ostajajo v ozadju.

Poziv k solidarnosti s Cerkvijo v Turčiji

Msgr. Franceschini je prepričan, da umor po islamskem ritualu služi le za preusmerjanje pozornosti. Nakazuje namreč, da je razlog umora politični in ne verski. S poudarjanjem verskih nagibov umora skuša del turške družbe netiti spor med islamom in krščanstvom ter tako preprečiti spremembe, potrebne za približevanje Turčije Evropi. Ena takih zahtev Evropske unije je na primer verska svoboda, ki je v Turčiji zelo omejena. Kristjani ne morejo graditi novih cerkva, semenišč ali drugih ustanov, ampak lahko delujejo le v obstoječih ustanovah. Apostolski administrator Anatolije zato vesoljno Cerkev prosi za aktivno in ne le besedno solidarnost. Vsako leto na primer potrebujejo pomoč pri obnovi kakšne cerkve. Posebno pomoč bi potrebovali na področju šolstva. V Turčiji še vedno obstaja nekaj katoliških šol, ki so jih odprli še pred Ataturkom. To so bile nekoč najboljše šole v državi, danes pa le stežka preživijo, k njihovemu ohranjanju pa spodbuja grenko dejstvo, da s krščanskimi učenci v državnih šolah zelo grdo ravnajo.

Skratka, Cerkev v Turčiji se počuti nekoliko zapuščena. Msgr. Franceschini upa, da bo solidarnost vesoljne Cerkve do njih po jesenski sinodi za Bližnji vzhod dozorela in da sklepni dokument sinode ne bo le kulturni dokument, ampak bo resnično vodil do potrebnih sprememb.