Apostolski nuncij ob jubileju zlate maše izreka zahvalo celotnemu slovenskemu božjemu ljudstvu
Svet | 21.03.2010, 15:18 Petra Stopar
V baziliki Marije Pomagaj na Brezjah je dopoldan svojo zlato mašo obhajal apostolski nuncij v Republiki Sloveniji Santos Abril y Castello. Zlatomašnika je k oltarju pospremil zbor 18 duhovnikov in 11 škofov, med katerimi sta bila tudi apostolska nuncija iz Albanije in Kazahstana ter škof iz Skopja.
Zahvali za 50 let zvestega služenja Gospodu se je pridružila tudi hvaležnost za 25-let škofovskega posvečenja in 75-let življenja. V imenu Cerkve na Slovenskem je apostolskega nuncija pozdravil ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, ki je dejal, da so se z velikim veseljem pridružili tej zahvalni sveti maši. „Vrsto let predstavljate med nami živo vez med Cerkvijo na Slovenskem in svetim očetom, kateremu je po božji previdnosti zaupano vodstvo Katoliške Cerkve, hkrati pa pri vodstvu naše države zagotavljate povezanost Svetega sedeža in naše državne oblasti,“ je zatrdil predsednik Slovenske škofovske konference.
Slavnostni pridigar pri zlati maši je bil salezijanski duhovnik prof. zgodovine dr. Bogdan Kolar, ki je v začetku povedal: „Pred Marijino podobo v tem svetišču smo Slovenci in mnogi Marijini častilci dosegli že močne posege Boga v naše življenje. Tu smo iskali pomoč v trenutkih negotovosti, svet za odločitve v pomembnih trenutkih našega življenja. Sem smo se prihajali zahvaljevati za prejete milosti.“ Po njegovih besedah je tudi nuncij že od vsega začetka svojega poslanstva na Slovenskem spoznal, kako pomembno mesto ima ta božja hiša v slovenski krajevni Cerkvi. „Ena prvih poti, ko je nastopil svojo novo službo, je bila prav na Brezje,“ je spomnil prof. Kolar, ki je nato na kratko orisal petdeset duhovniških let apostolskega nuncija, dotaknil pa se je tudi poslanstva duhovnikov, saj smo v letu duhovništva. Ob koncu nagovora je profesor Kolar čestital nunciju z besedami: „Današnji dan je nekaj posebnega za vas in za nas. Z vami se veselimo lepega jubileja in vsega, kar je Gospod storil po vas. Zahvaljujemo se Vsemogočnemu za dar duhovništva in vam, da ste dar tako razvijali in prinesli bogate sadove. Naše iskrene čestitke za praznik zvestobe in želja, da bi vas Gospod še naprej tako obilno blagoslavljal in varoval.“
Pred zahvalno pesmijo in mašnim blagoslovom so uslužbenci nunciature slavljencu izročili štolo s slovensko simboliko: podobo Marije Pomagaj, blaženega Slomška in slovenskega šopka. Apostolski nuncij je izrekel zahvalo, na koncu katere se je zahvalil tudi celotnemu slovenskemu božjemu ljudstvu: „Vsem še enkrat iz srca hvala za vse, še posebej vam, dragi prijatelji, bratje in sestre, ki ste prišli danes na Brezje in ste s svojo prisotnostjo obogatili in polepšali naše skupno srečanje,“ je sklenil nuncij Santos Abril y Castello.
Nagovor dr. Bogdana Kolarja
Ekscelenca, gospod apostolski nuncij, gospoda nuncija iz Albanije in Kazahstana, gospoda metropolita, škofje, duhovniki, romarji, dragi bratje in sestre. Romarsko svetišče Marije Pomagaj nas je tokrat sprejelo pod svojo streho v povsem posebnih okoliščinah. Zbrali smo se, da proslavimo 50 let duhovništva apostolskega nuncija v naši domovini, da se spomnimo 75 let njegovega življenja in 25 let škofovskega služenja. V to svetišče smo prišli, da Gospodu življenja izrečemo našo skupno zahvalo za vse darove, ki so jih cerkvene skupnosti prejele po njegovem delovanju, in za njegovo zvestobo poklicanosti.
1. Zbrali smo se v našem narodnem svetišču. Pred Marijino podobo v tem svetišču smo Slovenci in mnogi drugi Marijini častilci doživeli že močne posege Boga v naše življenje. Tu smo iskali pomoč v trenutkih negotovosti, svet za odločitve v pomembnih trenutkih našega življenja, sem smo se prihajali zahvaljevat za prejete milosti… Tudi gospod nuncij je že od vsega začetka svojega poslanstva na Slovenskem spoznal, kako pomembno mesto ima ta Božja hiša v naši krajevni Cerkvi. Ena prvih poti, ko je nastopil svojo novo službo, je bila prav na Brezje. Na ta kraj je pripeljal svoje številne znance in prijatelje, ki so se ustavili v njegovi gostoljubni hiši v Ljubljani, da bi jim na samem kraju pokazal, kakšno mesto ima to svetišče v naši Cerkvi. In ko smo ga spodbudili, da bi svoj zlatomašni jubilej obhajal med nami, se je strinjal in z velikim navdušenjem takoj predlagal, da bi slovesnost obhajal na Brezjah. Božja Mati je namreč imela in ima pomembno mesto v vsem njegovem življenju in na njeno pomoč je vedno računal. Mariji pa je posvečena tudi župnijska cerkev v njegovem domačem kraju Alfambra v Španiji.
2. Zbrali smo se 50 let potem, ko je 19. marca 1960 gospod nuncij prejel duhovniško posvečenje. Tisto soboto je Cerkev praznovala praznik sv. Jožefa, v Španiji je to zapovedan praznik, poseben dan namenjen in posvečen semeniščem, in skupina 12 mladih bogoslovcev škofije Teruel- Albarracin v kraju Teruel, je zaradi uspešnega dela v tistem študijskem letu lahko prejela duhovniško posvečenje že v postnem času. Običajno so bila posvečenja konec meseca junija. Mašniško posvečenje jim je podelil pastir domače Cerkve mons. Leon Villuendas Polo. Prvo leto po posvečenju je mladi duhovnik Santos Abril preživel v domači škofiji; to je bila globoka in zelo osebna izkušnja pastoralnega dela, eno najlepših let duhovniškega služenja - kot gospod nuncij rad sam pove -, ki je pustilo sled v njegovem življenju za vedno.
Naslednje leto je odšel v Rim, da bi se usposobil za boljše služenje v domači škofiji.
To je bil izreden čas v zgodovini Cerkve. Nekaj mesecev pred tem je papež Janez XXIII. napovedal koncil in določil, da se bo imenoval drugi vatikanski. V Rim so prihajali številni predlogi škofov o čem naj koncil razpravlja. Posebna delovna skupina je predloge urejala in papež Janez je več mesecev preučeval pobude, ki so jih pošiljali iz vsega sveta. Oglašali so se tudi posamezni teologi in izražali svoja pričakovanja. Cerkev je zajel nemir, ki je bil hkrati poln upanja in pričakovanj, za mnoge tudi bojazni. In kateri teološki učitelj se takrat ni oziral proti Rimu? V katerem semenišču tako razgibano obdobje ni pustilo sledov? Kot bogoslovec in kot mlad duhovnik, ki je prav v času koncila nadaljeval svoj študij kanonskega prava in socialnega nauka Cerkve je naš slavljenec bil priča prenove Cerkve, njene prave pomladi in nato od blizu spremljal dogajanje, včasih tudi boleče, ki ga je v Cerkev prinesel koncil. Ko je leta 1967 vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža, je imel možnost, da je dogajanje spremljal prav od blizu in nanj tudi vplival. Dobra štiri desetletja in pol po koncilu so bila za Cerkev zgodovinsko izjemno pomembna in smemo reči, da je podoba današnje Cerkve tudi sad koncilskega in pokoncilskega dogajanja.
3. Pomenljivo slovesnost obhajamo v letu duhovništva, ki ga je razglasil papež Benedikt XVI. Gre za leto, v katerem naj bi cerkvene skupnosti bolj zavzeto delale za rast duhovniških poklicev in odkrivale pomen duhovništva za uresničevanje Jezusovega poslanstva v našem času. Hkrati gre za leto, ki naj bi duhovnikom pomagalo razumeti, kaj pomeni biti duhovnik in kaj pomeni biti vedno bolj duhovnik, kot je povzel duhovne vaje na začetku letošnjega postnega časa papež Benedikt. V tem letu se je veliko govorilo o duhovništvu in duhovnikih, izhajali so časopisni članki in knjige in razprave. Cerkvene skupnosti so bile povezane v molitvah za svoje duhovnike in nove duhovne poklice. Mnogi avtorji so poskušali pokazati, kaj in kje so temelji vsakega duhovništva in prava podlaga za uresničevanje tega poklica v Cerkvi (cf. delo M. Camisasca). Lahko rečemo, da je bila med najpomembnejšimi nalogami in skrbmi gospoda nuncija prav zanimanje za duhovnike, ohranjanje stikov z njimi in ovrednotenje njihovega mesta v Cerkvi.
Rad bi pritegnil pozornost na par razsežnosti, ki so se v tem letu najpogosteje pokazale kot osnova duhovniškega življenja in prizadevanja za prenovo.
Pomemben temelj duhovniške poklicanosti je skupnost z Gospodom. Verujemo, da je na začetku vsakega duhovniškega poklica Božji klic, da Gospod izbere in pokliče posameznika in mu zaupa službo v njegovi skupnosti, v njegovi Cerkvi. Ohranjanje stika z Gospodom, imeti čas zanj in njega samega postavljati na prvo mesto v življenju zato pomeni temeljno razsežnost uresničevanja vsakega duhovništva. Številne naloge duhovnike vodijo v stanje, da se izgubljajo v dejavnostih, neštevilnih obveznostih in skrbeh, ki jih povsem prevzamejo. Da bodo te dejavnosti vir ohranjanja zvestobe morajo vedno biti usmerjene k utrjevanju povezanosti s Kristusom. Dejavnost in kraj, kjer se utrjuje duhovnikov stik s Kristusom, je molitev, ki je neločljivo povezana z zbranostjo in molkom. Molk, molitev, premišljevanje in osebni študij nudijo odgovore na eno od negativnosti, ki prizadevajo podobo duhovnika: pretirane dejavnosti, ki ostajajo na površju in vzamejo ves čas in moči in čustva. V še tako napolnjenem dnevu mora biti tudi čas za pogovor z Bogom, študij, poglabljanje osebne vere in zbranost. Čas, ki ga duhovnik nameni temu, ni izgubljen za ljudi in poslanstvo, temveč mu daje pravo smer in vsebino. Hkrati v duhovniku takšni trenutki ohranjajo njegovo notranjo trdnost, vero in pravi namen dejavnosti. Dela, ki koreninijo v ljubezni do Boga in bližnjega, duhovnika uvajajo v Božje delo, ki deluje pred njim in ga v vsem prekaša.
Drugi temelj prenove duhovniškega življenja - poudarjajo poznavalci, - je liturgija, skrb za podeljevanje zakramentov, predvsem pa obhajanje evharistične daritve. Učenje papeža Benedikta se neprestano vrača na to točko. Če duhovnik ne najde ponovno pravega pomena liturgije v svojem življenju, ne more najti samega sebe. S tem, ko premaguje, da bi njegova dejavnost postala nekaj običajnega in stvar navade, kar je bilo v mnogih primerih opaziti v zadnjih tridesetih letih, ugotavljajo poznavalci duhovniškega vprašanja, je za duhovnika nujno, da se vrne k »izviru in viru«, kar drugi vatikanski koncil enači z liturgijo. Ko je zvesta tistemu, ki jo je ustanovil, ko je živeta v vsej polnosti in je pozorna na izročilo Cerkve, potem je liturgija prostor vzgoje za skupnost in občestvo. V središču pozornosti liturgije je Kristus. Ko živi liturgijo, duhovnik lahko vstopi v Božje življenje in samo tako so duhovniki lahko učinkovita družba ljudem in prinašalci Boga.
Tretje področje, kateremu je namenjena pozornost številnih učiteljev našega časa, ki se zanimajo za Cerkev, pa zadeva predvsem čustveno plat duhovniškega življenja. Danes tisoče duhovnikov močno tare osamljenost, prepuščenost samim sebi, občutek nemoči ... To je zlo, ki danes močno obremenjuje številne duhovnike. Čutijo se zapostavljene tako od predstojnikov kot od skupnosti. V iskanju izhodov si posamezniki iščejo različne poti, ne vedno v skladu z besedo, izrečeno ob posvečenju. Morda je rešitev treba iskati še v večji medsebojni povezanosti, tudi v delitvi življenja in dela z drugimi duhovniki. Samo če ima izkušnjo, če odkrije, da je sam brat in sin, potem lahko ima očetovski odnos do drugih. Prijateljstvo je v človeškem čustvenem življenju zelo pozitivna izkušnja, čeprav je v Cerkvi še vedno veliko strahu pred prijateljstvom. Različne stranpoti niso usmerjene, če človeku ni dana pomoč, da razvije zdravo življenje. Nezdrava in negativna prijateljstva, ki že zaradi tega niti niso prava prijateljstva, duhovnikov ne smejo ločiti od bistvene vrednosti teh povezanosti, ki jih odpirajo za ljubezen do drugih in jim pomagajo razumeti, kdo je Bog. Kot že tolikokrat v pomembnih prelomnicah zgodovine Cerkve, bo tudi v našem času in v prihodnosti, skupno življenje duhovnikov, skupno delo in večja medsebojna povezanost pomembno sredstvo prenove duhovniških vrst, Cerkve v celoti in najboljše sredstvo za odpravo različnih nepravilnosti, ki so se nakopičile v duhovniških vrstah v zadnjih desetletjih.
4. Spoštovani bratje in sestre, naša srca so danes polna predvsem veselja in hvaležnosti Bogu, da je poklical svojega služabnika in da je on 50 let ostal zvest dani besedi. V našem času takšna zvestoba ni nekaj samo po sebi umevnega. Poklicanost v duhovništvo ali zakonsko skupnost človek lahko izgubi ali zapravi. Tudi v duhovniških vrstah si posamezniki premislijo. Ni samoumevna zvestoba niti v življenju zakoncev. Mnogi se s takšno obljubo niti nočejo zavezati. In kakšno priznanje, na drugi strani, velja vsem tistim duhovnikom, ki pridejo do zlatega jubileja duhovništva, in zakonskim parom, ki obhajajo 30, 50-let zvestobe! Hkrati smo hvaležni gospodu apostolskemu nunciju za delovno sodelovanje z Božjo milostjo. Številne in odgovorne službe, ki jih je opravljal v teh 50 letih, so mu nudile veliko možnosti, da je svoje duhovništvo živel v polni meri in da je z zadovoljstvom v poklicu bil pričevalec za Božji svet, da je mogoče biti vesel in zadovoljen duhovnik, v polni meri uresničena oseba in tako prispevati pri duhovni rasti celotne človeške skupnosti. Za to smo mu hvaležni in se danes veselimo z njim.
Ekscelenca, današnji dan je nekaj posebnega za Vas in za nas. Z Vami se veselimo lepega jubileja in vsega, kar je Gospod storil po Vas. Zahvaljujemo se Vsemogočnemu za dar duhovništva in Vam, da ste dar tako razvijali in prinesli bogate sadove. - Naše iskrene čestitke za praznik zvestobe in želja, da bi Vas Gospod še naprej tako obilno blagoslavljal in varoval.
Zahvala apostolskega nuncija
Spoštovani sobratje v škofovski službi, spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre!
Ob sklepu te evharistije, ki smo jo obhajali ob petdeseti obletnici mojega duhovniškega posvečenja ter petindvajsetletnici škofovskega posvečenja, ne morem, da ne bi z nekaj kratkimi besedami izrazil hvaležnost, ki jo čutim v globini svojega srca.
Moja prva in največja zahvala gre nebeškemu Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, ki me je kljub moji osebni revščini nekega dne poklical, da bi postal njegov služabnik in prijatelj kot duhovnik in zatem tudi sodelavec v odrešenjskem delu Cerkve. Koliko milosti in usmiljenja mi je Gospod naklonil v teh letih, ko sem smel darovati, na štirih od petih celin našega planeta, nad 18.250 evharističnih žrtev Bogu v slavo in za odrešenje vsega človeštva. Za koliko oseb sem molil pri teh mojih mašah, koliko oseb je po mojih rokah prejelo zakramente Cerkve ali Božjo Besedo. Naj bo Gospod zahvaljen za vse!
Hvala Mariji, Jezusovi materi in materi Cerkve, ki je kot mati bila tako močno navzoča v mojem življenju. Zato sem želel priti danes v njeno svetišče na Brezje, da bi se ji zahvalil. Mnogi stiki s papežem Janezom Pavlom II. so me navdihovali, da sem tudi sam želel imeti Marijo vedno bolj blizu.
Hvala papežem: Pavlu VI., Janezu Pavlu I., Janezu Pavlu II., in Benediktu XVI., ki so mi dali možnost, da sem mogel sodelovati v prostranem delu za blagor vesoljne Cerkve in vsega človeštva.
Hvala mojemu škofu, ki me je posvetil za duhovnika, profesorjem, ki so me vzgajali v semenišču in na univerzi, še posebej profesorju, skoraj bratu, danes kardinalu Navarrette, ki je želel biti tukaj med nami, a zaradi zdravja tega ni mogel uresničiti.
Hvala moji družini, tolikim prijateljem in dragim osebam po vsem svetu, ki so danes v duhu združeni z nami.
Posebna zahvala gre Vam, spoštovani škofje v Cerkvi na Slovenskem, y a vosotros queridos amigos venidos de otras partes. Skupaj z vami sem delil ljubezen in delo za našo drago Cerkev v Sloveniji in za slovensko družbo.
Zelo sem vam hvaležen za vaše bratstvo, zaupanje in prijateljstvo na katerega sem vedno skušal odgovarjati z globokim spoštovanjem in z brezpogojno podporo v vaših pastoralnih prizadevanjih in težavah. Bodimo še naprej zvesti, ko gre za ''custodire Ecclesiam Dei.''
Posebno zahvalo dolgujem Direktorju katoliškega tednika Družina in odgovornemu uredniku za tako skrbno in profesionalno obdelavo spominskega gradiva ob mojem zlatem jubileju.
Hvala duhovnikom in redovnikom, ki so me tolikokrat povabili in sprejeli v svojih župnijah in svojih občestvih, ali prišli k meni. Hvala sestram redovnicam, članom cerkvenih gibanj, članom malteškega viteškega reda, tolikim katoliškim laikom, možem in ženam, ki ste velikokrat molili z menoj in zame. Vi ste ljubljena božja družina, ste Gospodova Cerkev.
Hvala skupnosti Patrov Frančiškanov, ki nas je sprejela s takšno pozornostjo in gostoljubnostjo v tem svetišču Božje Matere. Hvala članom odličnega pevskega zbora, ki je spremljal slovesnost.
In zdaj - mi dovolite, da izrazim svojo čisto posebno zahvalo mojim sodelavcem na Nunciaturi. To so: monsinjor Kevin, ki na žalost bo kmalu odšel v Peru, pridigar gospod Bogdan, pater Mari, sestra Bernarda, sestra Marija, sestra Anica, sestra Irena, gospodična Chiara in Dare, ki so tudi to slovesnost in še druge trenutke pripravili absolutno brez moje vednosti: Naj jim Gospod poplača njihovo dobroto in zvestobo. In končno, hvala Vam za dragoceno darilo, ki ste mi ga pravkar izročili. Moj odgovor nanj sta velika hvaležnost in molitev za vse.
Nikogar nočem pozabiti. Zato vsem še enkrat iz srca hvala za vse; še posebej vam dragi prijatelji, bratje in sestre, ki ste prišli danes sem na Brezje in ste s svojo prisotnostjo obogatili in olepšali naše skupno srečanje.
Sedaj pa bi rad šopek rož, ki je spremljal darilo, ki ste mi ga poklonili, položil pred milostno podobo Marije Pomagaj kot prošnjo, naj Ona varuje nas vse, našo Cerkev in vso Slovenijo. Hvala lepa.
