Frank Troha Riharjev: V Ameriko
Matjaž Merljak
Alenka Veber se posveča raziskovanju publicistične dejavnosti prastrica in rojaka Franka Troha (1894–1980), ki je leta 1913 za vedno zapustil notranjsko vasico Babno Polje. V različnem izseljenskem časopisju je Troha zapustil bogato pripovedno delo, prepleteno s šegami in navadami domačega kraja in novim življenjem v Severni Ameriki.
V oddaji Slovencem po svetu in domovini smo prebrali tudi dva odlomka njegove črtice V Ameriko ..., objavljene v Slovensko-Amerikanskem koledarju leta 1937.
V svojih mlajših in otroških letih sem čestokrat čul starejše ljudi govoriti: »Ta je rojen pod nesrečno zvezdo.« Dalje so rekli vsakemu, ki so ga od dne do dne spremljale nesreče, da je rojen pod nesrečno zvezdo. Resnica pa je in se ne da izpodbiti, da nas je večina Slovencev rojenih pod nesrečno zvezdo. To nam priča tembolj to, ker nas naša slovenska zemlja ni mogla preživljati. Tisoče in tisoče nas je zagledalo luč sveta v lepi Sloveniji, toda tisoče in tisoče nas je moralo zapustiti rodno grudo in iti v tujino.
Spominjam se živo tistih predvojnih let, ko so bila vrata Amerike na široko odprta. Tedaj je bil vsak dobro došel, samo da je bil zdrav in pa, da je imel predpisano vsoto denarja. Neštetokrat se je zgodilo, da je kar noč vzela enega in drugega vaščana. Par dni ga niti pogrešali niso, ko se je pa že vozil na parniku po širokem morju, so začeli ljudje ugibati, kam jo je ubral. Nekega dne je pa počil glas:
Tako se je tudi v več slučajih zgodilo, da se je ta in oni istotako nenadno pojavil po dolgi odsotnosti, kakor je nenadno izginil. Razume se, da je vsak prinesel precejšnje število dolarjev s seboj. Med znanci je rad pripovedoval o Ameriki, kako je tam dobro in kako kmalu se denar zasluži. Vsako tako pripovedovanje je pa tako navdušilo ostale vaščane, da je bilo prav malo takih, ki ne bi želeli odpotovati v Ameriko.
V največ slučajih so v Ameriko namenjeni odpotovali od doma v večjih skupinah, kajti kdor ni bil še daleč proč od rojstnega kraja, se je počutil bolj varnega, če je potoval v večji družbi. Kadar se je dvignila večja skupina in zapustila domove, je postalo v vasi prazno, in pusto ter je trajalo precej časa, predno so nekoliko pozabili na svojce, ki so odšli v daljno Ameriko.
Tako je bilo torej v tistih preteklih letih v naši domovini. Otroci so se rodili, rasli in se razvijali, ko so pa enkrat dosegli leta, v katerih je bilo treba prijeti za delo in si služiti svoj vsakdanji kruh, pa za številne doma ni bilo dela. Morali so v tujino in tujina jih je večino pogoltnila za vedno. Nešteto slučajev mi je znanih, ko je dospelo iz tujine mrtvaško pismo in prineslo žalostno novico o smrti izseljenca.
Danes nas je po svetu raztresenih na tisoče »mrtvecev«. Živimo še, toda za svojce smo mrtvi. Od časa do časa si pišemo, gojimo upanje in si zagotavljamo, da se bomo še videli. Naposled pa vse skupaj ostane le pobožna želja. Marsikaka mati in oče še pred smrtjo vzdihne: »Oh, ko bi ga vsaj še enkrat videla.« Toda ob zadnjih zdihljajih matere se morda sin v Ameriki zabava v veseli družbi. Čez par tednov šele izve, ko mati že spi v grobu.
Večkrat sem čul mater vzdihniti: »Toliko otrok sem vzgojila, na zadnjo uro ne bom imela pa niti enega, ki bi mi prinesel kozarec vode.« Ali pa: »Niti enega ne bo pri meni, da mi bo na zadnjo uro svečo prižgal.«
Poznam žensko, ki je vzgojila sedem otrok, odšli so po svetu, in ona je umrla popolnoma osamljena. Žalostno je to, a pomagati se ne more, ker tako nas zanašajo razmere časa. Delamo račune in načrte, naposled se pa vse izjalovi. Sprijazniti se moramo z največjim zlom, ki nas zadene, pa naj pride od te ali one strani.
O iskanju korenin in prastricu Franku Trohi smo se z Alenko Veber pogovarjali za oddajo Slovencem po svetu in domovini 1. novembra 2009!
