Delavski upori
Komentarji | 30.09.2009, 12:36
Dogaja se tudi najboljšim. To bi lahko dejali ob uporu delavcev v Gorenju, enem najuglednejših slovenskih podjetij, ki smo mu bili priča pred dobrim tednom. Zanimivo je, da ni šlo za načrtovano stavko, ampak za povsem spontano ustavitev strojev, ki pa je obšla celo sindikat. Kaplja čez rob, zakaj so se delavci odločili za ta korak, naj bi bile nepravilnosti pri obračunu plač pri nekaterih delavcih. Kasneje pa je se izkazalo, da je skritih vzrokov še več.
Zdaj ko delajo, namreč zaslužijo približno enako kot prej, ko so bili na čakanju. Zdaj s 36 urami dela na teden dobijo skoraj enako plačano kot prej, itd.
Spomnimo se samo, da so bili nekateri ekonomisti kritični že ob sprejemanju zakona, ki je vključeval tudi subvencioniranje delovnega časa. In nedavno dogajanje v Gorenju to tudi potrjuje. Zanimivo je namreč, da je v Gorenju prišlo do delavskega punta ravno v času, ko se je nekoliko okrepilo povpraševanje po njihovih izdelkih. Podjetje bi se moralo na povečana naročila hitro odzvati, vendar mu časovno in pogodbeno fiksirana razmerja med delavci in organizacijo ne omogočajo hitrega prilagajanja. Podjetje je torej po mnenju nekaterih ekonomistov najprej žrtev sistema, ki ga je vzpostavila država s protikriznimi ukrepi.
Tako Gorenje ni nobena izjema med slovenskimi podjetji. S podobnimi težavami se srečujejo tudi v drugih podjetjih, ki so se vključila bodisi v shemo subvencioniranja skrajšanega delovnega časa ali ukrep subvencioniranja čakanja na domu. Ta dva vladna protikrizna ukrepa prinašata določene omejitve in kot stranski produkt tudi nekatera nesorazmerja. Tako so na eni strani prihodki tistih na čakanju skoraj enaki plačam tistih, ki delajo, zato delavci verjetno težko dojamejo,da je nedelo enako nagrajeno kot delo.
Žal pa z današnjimi razmerami niso zadovoljni ne menedžerji ne delavci. Delodajalci morajo v času težkih gospodarskih razmer izkoristiti vsako naročilo, tudi če s tem dodatno obremenijo delavce, ti pa razumljivo želijo vedeti, zakaj in za koliko delajo in kdaj bodo presežne ure lahko izkoristili. Prav zato je v kriznih razmerah za ohranjanje zaupanja še bolj kot sicer pomembna učinkovita komunikacija med vodstvom in zaposlenimi. Na svojevrstni preizkušnji pa so tudi sindikati. Ti se morajo v skladu s svojim poslanstvom boriti za pravice in plače delavcev, da ne bi ti, tako kot v Gorenju, zadev jemali v svoje roke.
Direktorji o težavah z vladnimi ukrepi po večini ne želijo govoriti, neuradno pa je mogoče slišati, da so pravila teh ukrepov v marsikateri točki nesmiselna, zato vodstva podjetij znotraj zakonitih možnosti iščejo načine, da jih obidejo in dosežejo čim bolj optimalno organizirano proizvodnjo. Kljub vsemu pa nekateri poznavalci odkrivajo več pozitivnih kot negativnih učinkov protikriznih ukrepov. Žal v realnosti tega še ne moremo opaziti ali vsaj zaznati, čeprav zagovorniki poudarjajo, da prav protikrizni ukrepi omogočajo ohranitev mnogih delovnih mest. Pa naj razume, kdor more.
Lahko bi rekli, da se je upor delavcev v Gorenju končal srečno, saj so delavci večino svojih zahtev le dosegli. A prav to je po mnenju poznavalcev nevarno, in sicer za vsa tista podjetja, kjer se menda med zaposlenimi širi podobna slaba volja, kakor se je med delavci Gorenja. In ker že pregovor pravi, da se na napakah učimo, lahko upamo, da so se vodstva podjetij in sindikati iz nedavne Gorenjeve zgodbe tudi kaj naučili. Ali pa se bodo raje držali pregovora, da se največ naučimo na lastnih napakah. Torej lahko vsak dan znova pričakujemo, da se bo v katerem od slovenskih podjetij zgodilo, da potrpljenje delavcev popusti, stroji pa zastanejo.
Ob koncu se lahko vprašamo, kaj sindikati sploh počnejo in kako. Enako pa bi veljajo za dvomljivo učinkovitost protikriznih ukrepov. Komu so sploh namenjeni in kje je njihov uspeh? Potrpljenje na čakanje vidnejših rezultatov iz dneva v dan popušča in kot kaže, se nam obeta slovenski vsesplošni delavski upor. Scenaristi veleopevanih protikriznih ukrepov pa še vedno udobno sedijo v svojih naslonjačih in se čudijo, kako to, da delavci ne razumejo in ne odobravajo ponujenih drobtinic, ki jih mečejo s svoje bogato obložene mize. Ko bi le vedeli, da se z drobtinicami ne da preživeti in da se je še kako težko prebijati iz meseca v mesec. Pa naj bo Slomšek, ki nas v tem tednu še posebej zaznamuje in opominja, tudi del gospodarskega komentarja. Njegov pregovor: Kdor nikdar stradal ni, ne ve, kako lačnemu kruhek diši – se mogoče v današnjem času marsikomu zdi pretiran, a prav je, da se zavedamo, da so razmere v premnogih slovenskih domovih priča, da Slomškove besede še kako držijo.
