Nataša Ličen
Jakob Čuk
Alen Salihović

Kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje?

03.11.2009, 11:57

1. november, Ljubljanske Žale. Kot vsako leto je bilo največje slovensko pokopališče polno mladih in starih, ki so prišli na grobove svojcev, prijateljev. Dan spomina na mrtve, v kar so praznik Vseh svetih že drugič preimenovali, je zaradi številnih stojnic kramarjev bolj spominjal na sejem kot na kaj drugega.

Množici sveč so se letos pridružile utripajoče lučke v obliki rogov, ki so jih ljudje kupovali in jih natikali na glave. Kot v davnini, ko so člani moških družb našemljeni poosebljali duše umrlih, ki naj bi se po poganskem animističnem verovanju okoli zimskega sončnega obrata v dolgih nočeh vračale na svet.

Opazujem ljudi...skupaj nas tok kot deročo reko nese od vhoda naprej, kjer se množica počasi razkropi. Tam je mirneje in človek se lahko potopi v lastne misli, spomine, molitev... Molitev?

Pomislim: koliko ljudi iz te množice je na pokopališče pripeljala navada 1. novembra, potreba po razkazovanju jesenske kolekcije, dogovor s kolegi, da gredo malo pofirbcat, potem pa na pijačo ali dve? Zemlja je gledališki oder. Nekaterim predstavlja ogrevalni krog, pripravo na naslednje življenje, drugim pa (verjetno) glavno predstavo, kjer je potrebno živeti in se izživeti do konca. Sprašujem se, ali smo že v manjšini tisti, ki se 1. novembra veselimo občestva svetnikov in se naslednji dan spomnimo vernih duš v vicah?

Ne bi rad gledal pesimistično, a občutek, da so tudi bistvena vprašanja našega življenja odrinjena na stran in prekrita s cirkusom, plehkostjo, uživaštvom..., je vse močnejši. Tam v globini, verjamem, ostajajo vzgibi, vprašaji in morda tiha slutnja, da je ves hrup okrog nas (na prvi pogled tako privlačen) le zlagan privid človeške sreče. Pravzaprav je tako vedno bilo. Človek je vedno v primežu drvečega sveta in iskanju odgovora na večna bivanjska vprašanja. Uspeh je odvisen od tega, kje iskanje zastavi in kakšno oporu mu pri tem daje duh časa.

Pa se ustavimo pri stanju duha v naši, slovenski realnosti. Živimo v svobodni, pluralni in demokratični družbi, za katero so si naši predniki dolgo časa prizadevali, borili in po njej hrepeneli. Vsakemu naj bi ponudila enake možnosti. Pa je res tako? Poglejmo naše medije. Prav nič me ne čudi, če na dan Vseh svetih ljudje hodijo po pokopališčih s svetlečimi in utripajočimi rogovi na glavi, dan prej pa votlijo buče in preganjajo čarovnice. Posebne skrbi naših novinarjev so namreč deležna eksotična in novodobska (new age) verovanja. Evangeljska sporočila in možnosti, ki jih ponuja vera, pa naše sedme sile ne zanimajo. In to kljub temu, da katoličani po zadnjem popisu (še) predstavljamo 60 % vseh prebivalcev. Pa se na tak dan teme ponujajo same od sebe.

Potem je tu zabava: kruha in iger vzklika ljudstvo, željno „resnice“, ki jo ponujajo šovi na kmetiji. Slutnja, da nas ti televizijski cirkusi bolj zanimajo kot prihodnost našega naroda, je srhljiva. Tako bi lahko vsaj sklepali po medijskih odmevih na srečanju v podporo temeljni celici vsakega naroda, družini. No, verjamem, da ni tako in da je zdravih jeder še nekaj. A zdi se, da je naša družba zastrupljena z načrtnim rušenjem vrednot, počasnim moralnim propadanjem in povzdigovanjem vsega, kar je nenaravno in čudno. In pri tem je najbolj zaskrbljujoča prav ta načrtnost.

Poglejmo na ceste. Povsod veliki, po zagotovilih prodajalcev varni avtomobili z vgrajenimi zračnimi blazinami, ki jih že težko prešteješ na prste obeh rok. Morda je še nekaj težav z našimi cestami, ki so nevzdrževane in zato ponekod nevarne, a ko bomo to uredili, bo vse v redu.

Današnje življenje se hvali s hitrim tempom. Vse delamo, uporabimo in zavržemo v naglici. Na zaslon lahko v trenutku prikličemo milijon zadetkov o temi, ki nas zanima, praktično kjerkoli in kadarkoli lahko vzamemo mobitel v roke in stopimo v stik z drugim človekom, si po svetovni mreži delimo občutke, dogodke iz vsakdanjega življenja in navezujemo virtualne stike. Pa je to obilje informacij res tako blagodejno in

November nam ponuje naslednje (v komentarju omenjene) opomine:

- 1. november: Svetovni dan boja proti odvisnosti in svetovni dan mladine,

- 17. november: Svetovni dan spomina na žrtve cestno-prometnih nesreč,

- 21. november: Svetovni dan televizije,

- 28. november: svetovni dan pravice vedeti,

- 29. november: Svetovni dan varstva potrošnikov.

napredno, ali nam samo tehnologija res prinaša boljše medsebojne odnose in smo zaradi facebookov in blogov srečnejši?

Potem tu trgovci, ki nam vsiljujejo smrečice in okraske že danes, na začetku novembra. 2 meseca bomo lahko „praznovali“ božično-novoletne praznike. In zapravljali. Vsi? Morda tisti s šest tisoč evri plače in ki jih v službi zelo redko vidijo. Tujci se čudijo, kako polni so naši lokali med delovnim časom – dopoldne med tednom torej. Mnogi drugi bodo v službenem času res v trgovskih središčih, a za blagajnami. Za dobrih 500 evrov na mesec, ki vključujejo sobotno in nedeljsko delo. Z malico in prevozom vred. Pa so še na boljšem kot številni delavci in delavke, ki so v preteklih mesecih ostali brez dela.

S tem poletom nad stanje duha v naši družbi se spet vračam v prostor, kjer se nebo dotika zemlje v dneva vseh svetih in vernih duš.. Čeprav se zdi, da so večne vrednote na razprodaji in si vsak pač izbere, kar hoče, verjamem, da bo imela resnica zadnjo besedo. Resnica je kot jutranja rosa, nastavimo ji čisto posodo! Večni sta samo dve stvari: dobrota in ljubezen. Vse drugo je minljivo. Premislimo torej, kaj bomo dali v zameno za svoje življenje. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? (Mt 16, 26)

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Naslovnica revije Ognjšče, april 2021 (photo: ARO) Naslovnica revije Ognjšče, april 2021 (photo: ARO)

56. obletnica Ognjišča

"Ne pohujšujte se nad moderno obliko, želimo biti v koraku s časom." Tako beremo v prvi številki revije Ognjišče, ki je luč sveta ugledala na današnji dan leta 1965.