Študent naj bo...
To si želi večina staršev. Njihov otrok v kolesju znanja, pri vrhu inteligence. Izobrazba odpira vrata, je poglavitni pogoj za dobro, udobno življenje. Prinaša vsaj možnosti, če že ne garancijo za uspeh. V tem se verjetno strinjamo. Vendar pa tako, kot nič na tem svetu, tudi tu ni vse tako črno belo. Glede na trenutne razmere na trgu dela je stanje študentov, predvsem po uspešno zaključenem šolanju, zaskrbljujoče. Nimajo pravih upov za prihodnost. Splošno vzdušje v družbi je apatično, nagnjeno k obupavanju, jamranju, kot rečemo lepo po slovensko. In kdo ustvarja takšno razpoloženje?
Mladi gotovo ne. Mislim, da bi se v tem morali pošteno potrkati na lastne prsi in se vprašati, kakšni smo. Kaj vnašamo med ljudi? Črnogledost ali tisti pravi krščanski optimizem, ki so nam ga vzgojile generacije pred nami. Morda smo pri vzgoji premalo pozorni na to komponento.
V zgodovini se je našim ljudem velikokrat godilo zelo hudo, pa so vzdržali in čeprav gmotno revni, so bili v vrednotah bogati. Imeli so cilje, močno željo preživeti in živeti. To sta sili, ki poganjata svet, da se vrti še naprej. Da življenje ne usahne. Pomembna ni samo izobrazba, ampak tudi vzgoja.
Biti izobražen je seveda dobro, ne pa dovolj.
Vse bolj natrpan trg dela, brez pravih ponudb za mlade, skušajo reševati mnogi. Ponujajo predloge, ki so le nekakšne teoretične enačbe brez gotovega rezultata. Na uveljavljene vzorce se pa tudi ne gre zanašati. Ne zadostujejo. V prednosti pri „igri“ za prosta delovna mesta so tisti, ki imajo za seboj tudi neformalno izobraževanje. Vse bolj cenjeno je prostovoljno delo. Delo, ki krepi v človečnosti, solidarnosti. Okrepi se smisel za druge, občutek za potrebe sočloveka. Vrsta značajskih kreposti sodi med dragocene izkušnje, ki so plod prostovoljnih dejavnosti.
V prednosti pred ostalimi iskalci služb so tudi tisti, ki v letih študija niso samo študirali, ampak prosti čas preživeli pri opravljanju raznovrstnih zaposlitev, prehodnega značaja, ki študentu v prvi vrsti prinesejo prepotrebne evre za osamosvojitev, ga odvežejo odvisnosti od finančne pomoči staršev, skrbnikov, države. Po drugi strani pa so občasne zaposlitve, študentsko delo predvsem pomembna šola v vrednotenju dela. Najpomembnejše je spoznanje o koristnosti. Izpolnjujoče je, da ne rečem osrečujoče, če naredimo nekaj koristnega, če smo opaženi in je videno tudi naše delo. Ko daješ, prejemaš. Ob takšnih spoznanjih, ko čutimo, da naše opravljeno delo ni zaman, dobivamo svoje mesto na tem svetu. Tu nismo zaman.
Delovne izkušnje so enakovredne univerzitetnemu izobraževanju. Eno z drugim. Kdor ima oboje, je danes konkurenčen. Lažje prilagodljiv. Recimo, bolj uporaben, čeprav mi ta izraz absolutno ni všeč. Ampak tako se na delovno silo danes gleda. Po mojem mnenju ne v povsem pravi luči. Cenjeno je tisto, kar je donosno. Ni cenjen človek, ker ima izkušnje, ker nekaj zna, se je pripravljen učiti, ima voljo, željo, morda tudi ideje. Vse to je dobro, toda tisto, kar danes ustvarja uspešnost v poklicu, je koliko posameznik doprinese k proračunu. Čim pa vnesemo kapital, denar, se vrednote odmikajo.
Problem pri mladih je, da ne začutijo koristnosti, ne vedo, kaj pravzaprav lahko dajo družbi. Vprašajte jih, kakšni so njihovi cilji. Že pri vprašanju, kaj bi delali, kaj jih veseli, bo njihov odgovor kratek ali negotov. Veliko bo če-jev. In ker ni jasnih ciljev, ni pravih priložnosti za mlade, kjer bi lahko dajali, bili koristni, se znajdejo v eksistencialni praznini. Kaj jim ostane? Mnogim lažna rešitev, beg v nočno življenje, v omamo, virtualni svet, tudi v zlorabljanje spolnosti in podobno.
Begajoči, izgubljeni so danes prav mladi od 15. do 30. leta, ko je človek v najvišji biološki in umski moči. Mi pa jih ne upoštevamo, jim ne damo niti priložnosti. Se sploh zavedamo, koliko ustvarjalne moči mečemo proč?
V tem vidim velik problem. Vreden našega tehtnega razmisleka. Ne samo danes, ob svetovnem dnevu študentov, ki je bil razglašen v spomin na dogodke leta 1939, ko so nacisti 17. novembra zavzeli študentske domove praške univerze, več kot 1200 študentov zaprli v koncentracijska taborišča, univerzo pa zaprli in jo uporabili za nemške okupacijske sile. Prav 17. novembra se je tudi pozneje zgodilo več za študente pomembnih dogodkov. V Grčiji, na Češkem, kot Slovaškem so se prav na 17. november, desetletja pozneje, študentje uprli sistemu. Vsi ti dogodki še vedno navdihujejo študente povsod po svetu v njihovih prizadevanjih za svobodo in demokracijo. Svetovni dan študentov je tako postal simbol študentskih prizadevanj za pravičnejši svet.
Morda bi se mladi morali znova upreti, opozoriti na krivično stanje v delovni družbi. Kje je mesto zanje in kdaj smo jim ga pripravljeni prepustiti? Za položaj mladih v sodobni zahodni družbi niso krivi oni, pač pa odrasli, svet večinoma starejših ljudi, ki danes vlada in ima moč. In ni videti, da bi to moč, odgovornost vodenja in vladanja, želeli predati mlajšim.
Ozrimo se samo na predlog, ob katerem se po mojem mnenju zdi, da smo izgubili še tisto poslednjo trohico zdravega razuma in logične presoje. V mislih imam predlog o podaljšanju delovne dobe, ko bi v sistemu zaposlenih, v delovnem razmerju, ostali do 65. leta starosti.
Ste že slišali šalo na ta račun, ki pravi: „Ženske bodo po novem delale do smrti, moški še po njej“.
Zaenkrat šala, jutri realnost?! Kje so v tem predlogu mladi? Bodo dobili prvo zaposlitev šele okrog 40. leta ali še pozneje, že nekoliko osiveli? Takrat, ko bi bili, ob pogoju zgodnejše vključitve v delovni proces, na višku ustvarjalne moči, ki se kaže v znanju, podkrepljenem z leti bogatih delovnih izkušenj.
Ni pomembna samo izobrazba, prav tako nujna je tudi vzgoja za vrednote. Odgovornost vseh je širiti upanje in zamejiti črne scenarije, s katerimi polnijo svoje žepe le denarja željni. Najlažje je obvladovati ljudi, odrevenele od strahu. Kristjani imamo vero, ki v prihodnost vedno zre z upanjem. Oprimimo se ga.
