Novoimenovani škofje so se predstavili javnosti

Slovenija | 04.12.2009, 13:55

Ob dvodnevnem, razširjenem zasedanju Slovenske škofovske konference, na kateri so bili navzoči tudi predstavniki škofovskih konferenc iz Avstrije, Italije in Hrvaške (madžarski se je opravičil), ter ob novih imenovanjih, s katerimi je papež Benedikt XVI. ob odstopu nadškofa Urana iz zdravstvenih razlogov določil personalne spremembe v Cerkvi na Slovenskem, je v torek, 1. decembra na nadškofijskem ordinariatu v Mariboru potekala novinarska konferenca. Sodelovali so novi ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres, novi mariborski nadškof pomočnik msgr. dr. Marjan Turnšek in novi murskosoboški škof ordinarij msgr. dr. Peter Štumpf.

Novoimenovani ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres je najprej izrazil veliko zadovoljstvo, da ravno s prvim decembrom stopa v veljavo Lizbonska pogodba, ki med drugim uradno postavlja tudi krščanske cerkve kot enakovredne partnerice v dialogu za skupno dobro vseh državljanov EU. Ob njeni uveljavitvi je Slovenska škofovska konferenca, tako kot so naredile tudi ostale škofovske konference držav članic EU, sprejela skupno izjavo:

„Slovenski škofje, zbrani na 51. rednem zasedanju Slovenske škofovske konference (SŠK) v Mariboru, pozdravljamo dejstvo, da z današnjim dnem, 1. decembrom 2009, v polno veljavo stopa temeljni pravni dokument Evropske unije – Lizbonska pogodba. S tem je združevanje, povezovanje in sodelovanje v Evropi doseglo novo in kakovostno višjo stopnjo. Spoštovanje človeškega dostojanstva, gospodarstvo v službi človeka, mir, sodelovanje, prijateljsko sosedstvo in solidarnost v Evropi so tiste vrednote, ki jih v zvezi s tem še posebej pozdravljamo in jih hočemo še pospeševati.

Katoliška Cerkev se še posebej veseli dejstva, da z današnjim dnem Cerkve postajajo tudi uradne dialoške partnerice Evropske unije. 17. člen Lizbonske pogodbe namreč določa, da Evropska unija priznava identičnost in poseben prispevek Cerkva in verskih skupnosti ter Unijo zavezuje, da z njimi goji odkrit, stalen in transparenten dialog. Ta dialog je praktično obstajal že do sedaj, saj je Komisija škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE), v kateri SŠK zastopa nadškof Anton Stres, v Bruslju vzdrževala redne stike z evropskimi institucijami in z njimi razpravljala o vseh odprtih vprašanjih, ki so zadevala pomembna moralna vprašanja. Poslej bo ta dialog lahko še bolj trden in konstruktiven. SŠK pričakuje, da bosta evropska praksa in zgled pozitivno vplivala tudi na odnose med državo in Cerkvijo na Slovenskem ter krepila njuno pozitivno in konstruktivno sodelovanje v dobro vseh državljank in državljanov.“

Nadškof Stres o temah dvodnevne seje Slovenske škofovske konference

Škofje so čestitali so novemu škofu v Trstu msgr. Gianpaolu Crepaldiju, ki je nekdanji tajnik Papeškega sveta Pravičnost in mir.

Govorili so o Slovenskem evharističnem kongresu, ki bo 13. junija 2010 na stadionu v Celju. Dejal je, da četudi beseda "kongres" asocira na najrazličnejše spomine, jo je tukaj potrebno razumeti kot "shod". Njegov namen je okrepiti vero v Evharistijo, v spoštovanje nedeljske svete maše kot središče krščanskega življenja ter prizadevanja za spoštovanje nedelje kot dela prostega dne.

Nadškof Stres je poročal, da so škofje iz sosednjih držav predstavili življenje Cerkve na njihovem področju. Omenil je znano oktobrsko izjavo hrvaške komisije Pravičnost in mir in odgovor slovenske komisije, ki ji je sledil. Pojasnil je, da so škofje skupaj s hrvaškim škofom Mrzljakom soglašali, da pri tem ne gre za izjavo škofov ali škofovskih konferenc, kot so novinarji pogosto napačno o tem pisali. Komisija Pravičnost in mir je le eno izmed številnih delovnih teles in njene izjave ni pravilno enačiti z izjavami škofovskih konferenc. Ob tem je poudaril, da med Katoliško cerkvijo na Hrvaškem in v Sloveniji ni nikakršnih notranjih nesoglasij. Ravno nasprotno, obe konferenci soglašata, da je temeljna naloga Cerkve v obeh državah ravno v teh časih prispevati h krepitvi dobrososedskih in prijateljskih vezi med dvema sosednjima narodoma, ki so vedno obstajale, toliko bolj, ker imata skupno prihodnost v Evropski uniji.

Škof Štumpf: Zame ni desnega ali levega brega Mure, ampak so vsi ljudje moji

Novoimenovani murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, ki je doslej tri leta opravljal službo mariborskega pomožnega škofa in generalnega vikarja se je papežu zahvalil za imenovanje, nato pa pozdravil „sobrate duhovnike v škofiji, ki so njena duša, sestre redovnice in redovnike, ki so njen dih in seveda vse katoličane v škofiji, ki so njeno življenje. Res, z velikim veseljem, predvsem pa z ljubeznijo vstopam med svoje rojake. Po očetu sem Prlek, po materi pa Prekmurec. Zato zame ni desnega ali levega brega Mure, ampak so vsi ljudje moji,“ je dejal Štumpf.

„Ponosen sem na madžarsko narodno skupnost, ki škofiji daje žlahtnost starodavne svetoštefanske pripadnosti Cerkvi, plemenite kulture in vzgleda narodne zavesti. Pozdravljam moje brate in sestre po krvi in jeziku v Porabju. Čeprav živijo v drugi državi in v drugi škofiji, so oni moje veselje in moja posebna skrb. Tudi pripadniki hrvaške narodni skupnosti me opominjajo, da nihče, prav nihče ne more in ne sme skaliti tako dobrih in iskrenih ljudskih vezi, ki obstajajo med nami Slovenci in Hrvati. Za ohranjanje tega si bom zelo, zelo prizadeval. Zelo me skrbi vse bolj nestabilno socialno stanje ljudi v škofiji. Sprašujem se ali so tukaj ljudje zgolj produkt recesije ali so še lahko projekt prihodnosti? Krščanske skupnosti v pokrajini: katoličani, evangeličani, binkoštni in kalvinski verniki si ne moremo miriti vesti samo z priložnostim darom za lajšanje stiske. Nujno se moramo povezati v iskanjih ustreznih rešitev, ki pomenijo globalizacijo solidarnosti med nami. Stiska nas opozarja, da ni pomembno, kaj kdo je. Človeško dostojanstvo vsakega med nami pomeni obveznost ukrepanja. Zato prav v duhu bratske in solidarne ljubezni pozdravljam škofa, duhovnike in duhovnice ter vernike evangeličanske cerkve ter duhovnike in vernike binkoštne in kalvinske skupnosti. Jezus nas prav sedaj vabi k edinosti v karitativni ljubezni,“ je dejal novi murskosoboški škof dr. Peter Šumpf, katerega slovesna umestitev bo na praznik Jezusovega krsta v nedeljo, 10. januarja 2010 ob 15. uri v murskosoboški stolnici. Do takrat bo škofijo kot upravitelj vodil dosedanji ordinarij, dr. Marjan Turnšek, ki je bil tudi prvi murskosoboški škof in je od sobote naprej mariborski nadškof koadjutor. Čestital je novoimenovanemu murskosoboškemu škofu dr. Štumpfu, nasledniku in mu zaželel veliko blagoslova, milosti, pastoralne vneme in gorečnosti naprej korakala po zastavljenih korakih. Spomnil se je, da so ga ob imenovanju pred tremi leti ravno v sosednji dvorani novinarji spraševali, ali imam kakšen program za svojo novo funkcijo in jim je odgovoril takrat in tudi sedaj z jasnim "nimam programa v žepu". Tudi sedaj je dejal, da nima vnaprejšnjih receptov.

Nadškof koadjutor Turnšek: Sem vedno bil in sem še naprej za pogovore z vernimi in z nevernimi

"Cerkev sem vedno doživljal ne predvsem kot inštitucijo, ampak predvsem kot občestvo ljudi, kot graditev odnosov. Za to sem delal in se trudil po svojih najboljših močeh ta tri leta in pol", je dejal nadškof Turnšek, ki je sprejel papeževo odločitev, da zamenja dosedanjega koadjutorja dr. Stresa. Z notranjim razpoloženjem služiti Cerkvi in ljudem bo delal tudi v Mariboru, tako, kot je tudi v Murski Soboti.

Na eno izmed vprašanj novinarjev glede gospodarskih vprašanj mariborske nadškofije je škof Turnšek odgovoril, da še ni prejel posebnih pooblastil za službo v Mariboru in da še ne ve, ali bodo enaka, kot jih je imel škof Stres. Sprejel bo tisto, kar mu bo zaupano, nikakor pa se ne čuti, kot je dejala novinarka, "sanatorja" česar koli. Čuti, da bo svoje moči usmeril v razvoj Cerkve kot občestva. To pomeni, da bo svoje moči usmerjal v oznanjevanje, bogoslužje in dobrodelnost. Podčrtal je, da je na tem svetu tudi materialna osnova Cerkve potrebna. Toda ta materialna osnova ni last škofa, temveč last ljudi, vseh vernikov. Cerkev gospodari v smislu dobrega gospodarja.

Podčrtal je, da Cerkve ne doživlja kot civilne skupine ljudi, ki je proti komur koli: ne proti vladi, ne proti partizanom ali podobno. Cerkev je skupnost, ki je povsod. Na področju sprave je vtis, da bi Cerkev nekdo hotel po vsako ceno imeti kot nekoga, ki je "na drugi strani". "Cerkev je in med vojno in po vojni bila povsod: je bila v partizanih, je bila v domobrancih, je bila pri Nemcih, pri Italijanih, pri Madžarih, in je še danes. Cerkev se ne opredeljuje na ta način," je še povedal nadškof Turnšek in dodal, da tu vidi svojo vlogo kot škofa. "Ne biti na eni ali drugi strani. Sem vedno bil in sem še naprej za pogovore z vernimi in z nevernimi, z drugače vernimi, ker čutim, da je to naloga škofa, naloga Cerkve, in končno naloga vsakega vernika, da v družbi deluje kohezivno, deluje povezovalno, ne pa nasprotovalno oziroma razbijajoče," je sklenil nadškof Turnšek.

Nadškof dr. Anton Stres o aktulanih zadevah

Glede referendumske zavrnitve Švicarjev za gradnjo minaretov je dejal, da je Švice specifična v odnosu na članice EU in da je razpoloženje glede tega vprašanja v različnih državah precej drugačno.

Po vprašanju nerešenih zadev z državo je nadškof Stres poudaril, da se stvari počasi le urejajo, saj zgledi sosednjih dežel v EU nujno vplivajo, da se presežejo nekatere navade iz preteklosti. V javnosti ali v parlamentu je pogosto vtis drugačen, a na terenu se je prepričal, da so v praksi odnosi med ljudmi in med cerkvijo in lokalnimi ustanovami stvari veliko bolj pozitivne.

Dodal je, da se širi velika neresnica, da Cerkev ne plačuje davkov. Cerkev plačuje popolnoma vse davke, enako kot vse druge organizacije, ki so s Cerkvijo primerljive, kot so nepridobitne organizacije. Celo plačuje več, ker glede nekaterih vprašanj slovenska zakonodaja sploh še ni dorečena, kar so nekatere organizacije uredile.

Čakamo na bolj sistematično uveljavitev pravilnika delovanja duhovnikov po bolnišnicah. Pastorala v vojski poteka na veliko zadovoljstvo vojakov in poveljnikov. Zakonsko pa jih je potrebno sistematično utrditi.

Zahtevnejše je področje varstva kulturni spomenikov. Cerkev je lastnik številnih vrednih spomenikov, kar je veliko finančno breme. Država pomaga kolikor more, toda potrebno je bolje urediti.

Področje Vzgoje in izobraževanja tudi ni urejeno, saj je politično precej občutljivo. Verski pouk v šolah je zgolj eden izmed načinov ureditve tega vprašanja, so še drugi načini. Bistvo je zagotoviti eno izmed temeljnih človekovih pravic: to da imajo starši pravico do vzgoje in izobraževanja lastnih otrok v skladu s svojim prepričanjem. Ta pravica v Sloveniji še ni povsem zagotovljena. Potreben je premik v miselnosti: od "tega nihče ne brani" do tega, da se državljanom olajša uveljavljanje te pravice. Zakaj bi šolarji morali hoditi daleč od šole npr. v župnišče, če bi lahko tudi verski pouk normalno potekal v šoli. "Potrebno je samo še malo dobre volje. Če je dobra volja na obeh straneh in pripravljeno najti tak sporazum, pozitivno razpoloženje, je možno najti rešitev v veselje enim in drugim. To pozitivno razpoloženje bi želel na vseh področjih", je odgovoril nadškof Stres.

Na dvom novinarja ali je zadnja hospitalizacija nadškofa Urana pravi razlog za nova imenovanja ali pa je v ozadju kaj drugega, je nadškof Stres odgovoril, da novinarji imajo pravico iskati po ozadju, toda nadkšof Uran je v preteklosti bil večkrat hospitaliziran in bo tudi v prihodnje. Spomnil je na izjavo enega izmed ministrov, ki bo tudi odstopil zaradi zdravstvenih razlogov in ki je javno dejal, da delo ministra zahteva od človeka 12 ur vsakodnevnega dela, ki ga njegovo zdravje ne omogoča. Podobno je z nadškofom Uranom, ki bo tudi po tej zamenjavi nadaljeval z intenzivnim zdravljenjem. Velike razlike ali razkoraka z delom nadškofa Urana ne bo, saj so se škofje tudi doslej veliko posvetovali, tako bo tudi v bodoče.

Glede vprašanja ali bo njegov slog podoben s slogom kardinala Rodeta, ko je vodil ljubljansko nadškofijo je nadškof Stres odgovoril z besedami Toneta Mlinarja: "Pustite vsakemu človeku naj bo, to kar je". Sicer bistvenih ciljev škofje v Cerkvi ne morejo imeti različnih. "Moja prva skrb je kvaliteta vere v naši državi. Kot škof se ne počutim kot vodja Cerkve nasproti države", je dejal. "Moja prva skrb je, po domače povedano, kaj narediti, da bo v ljubljanski nadškofiji, v Cerkvi na Slovenskem in na svetu, to je škofovska soodgovornost za vso Cerkve, vera v Jezusa Kristusa šla gor, ne pa dol". Gre za kvaliteto oznanjevanja in še bolj pričevanja, da je vera v Jezusa Kristusa nekaj vrednega in verodostojnega. Vprašati se na nadškofiji: "Kaj bi lahko še naredili, da bi še več naših sodobnikov našlo v veri v Jezusa Kristusa smisel svojega življenja? Nujno potrebujemo več optimizma pri nas. Jaz ne vidim boljših virov optimizma, kot je vera", je povedal in poudaril, da bo to njegova glavna skrb.

Na vprašanje, ali je v mariborski nadškofiji bilo potrebno kaj sanirati in ali ga tudi v ljubljani čaka sanacijska vloga, je nadškof odvrnil, da je to pretrda beseda. Uporabljajo jo, ko se kaj podira. V Cerkvi pa se nič ne podira. Časi so seveda hudi, glede na kulturo in sekularizacijo. Nihče ne zna odgovoriti, zakaj samo Evropa pozna sekularizacijo. "Temeljna sanacija je sanacija temeljnih vrednot v družbi". Glede gospodarskih vprašanj je pred vsem treba narediti, da bo bolj razvidno, tisto, kar je res: tako imenovano "bogastvo cerkve" pred vsem bogastvo v ljudeh, ki so zvesti, dejavni, prostovoljni, solidarni. Krizo bo treba preživeti, a to bo veliko lažje, če bodo verniki razumeli, da ta Cerkev je moja Cerkev, za katero je treba tudi kaj narediti, da ni zadeva "tam, nekih gospodov". Opozoriti je treba tudi vse velike potrebe, ki jih imamo, ki jim preprosto ne moremo zadostiti, ker imamo premalo sredstev, moči, ljudi ali sposobnosti. Če bomo imeli ljudi in močne vere, občutka pripadnosti, bomo zmogli. Bili so veliko hujši časi, in smo zmogli.

Zastavljeno je bilo še vprašanje, da je včasih vtis, da se sprava zelo politizira. Ali bo sedaj "štajerski nadškof" lahko tudi to zadevo umiril in pustil, da čas naredi svoje? Nadškof je odgovoril, da sprave ne moremo graditi na predsodkih, ampak na pogovoru in iskanju čim bolj popolne resnice, čeprav jo je težko doseči. Potrebno je veliko pogovorov in strpnega dialoga. V Cerkvi smo za to, da bi združevali in ne da bi razdvajali. A nikoli na škodo. Včasih je treba sprejeti ta postopek, ki je gotovo bolj naporen, a bo dal tudi boljše rezultate.