Izrez - Orwell Society Journal ima to jesen na platnici tistega prašiča, ki se je zastrmel v slovenske bralce leta 1970. | (foto: Osebni arhiv avtorice komentarja)
Kam se je zgubil Hrovatin?
Komentar tedna Alenka Puhar
Skoraj mi je malo nerodno, a danes se bom ukvarjala z enim mogočnim prašičem in iskala bom enega skrivnostnega možaka. Med njima je tesna zveza: Moški je ustvaril tega prašiča. Kakšno zvezo pa ima to z mano? Povezuje nas George Orwell, se pravi moja naklonjenost temu angleškemu pisatelju.
Ta naklonjenost je že dolga, začela se je pred skoraj šestdesetimi leti, ko sem se lotila prevajanja črne utopije Tisočdevetstoštiriinosemdeset. George Orwell je bil tedaj na indeksu prepovedanih knjig po vsej vzhodni Evropi. Ko je leta 1967 izšel v slovenščini, je stal sam samcat sredi velikanske pokrajine.
Da bom bolj natančna: Vsaj dve knjigi, Živalska farma in 1984 sta se tudi vzhodnim Evropejcem zdeli tako zgovorni, tako njim in njihovim izkušnjam na kožo napisani knjigi, da so ju prevajali. Toda to so počeli emigranti, raztepeni po vsem svetu. Njihova dela so se potem tihotapila čez meje, pa kopirala in skrivaj prepisoval, krožila so naskrivaj. Moj prevod leta 1967 pa je izšel pri uveljavljeni, legalni založbi. In naslednje leto je izšel tudi srbohrvaški prevod. Minila so tri leta in v slovenščino je bila prevedena tudi Živalska farma.
Animal Farm, Živalska farma, je duhovita, ostra satira, ki jo je navdihnila oktobrska revolucija in njena usoda v Sovjetski zvezi. Napisana je v obliki pravljice oziroma basni. To je sarkastična zgodba o živalih, ki se uprejo gospodarju, ga izženejo in zaživijo novo življenje, brez človeškega zatiranja in izkoriščanja. Vodstvo prevzamejo prašiči, ki se imajo za najbolj pametne. Kljub proklamirani enakosti si hitro uveljavijo različne privilegije – boljšo hrano, pravico do nedela, saj so umski delavci, posebno policijsko ekipo (skrivaj zdresiranih psov)... Eksperiment pa se izteče v revščino in tiranijo.
Zgodba je napisana duhovito, s pomočjo kratkih, učinkovitih sentenc, recimo s sedmimi živalskimi zapovedmi. Sčasoma jih prašiči malo popravijo, da niso več v nasprotju z njihovimi privilegiji.
Najbolj znana je nova varianta enakosti: Vse živali so enake, a nekatere živali so enakejše. Slovenski prevod, ki je delo Borisa Grabnarja, je izšel pri Tehnični založbi v Ljubljani.
Pred časom se mi je zazdelo, da se na stara leta lahko vrnem k svoji mladostni ljubezni in sem se začela ukvarjati z Orwellom. Zdaj ne s prevajanjem, pač pa z raziskovanjem njegove usode v Vzhodni Evropi. Vpisala sem se tudi v George Orwell Society, kjer sem zbudila kar nekaj pozornosti kot eksotičen primerek Orwellovcev. Ker to združenje izdaja svojo publikacijo, Orwell Society Journal, sem bila povprašana, ali bi kaj napisala zanje. Jasno da bi! Z veseljem!
Lani sem tam objavila svojo zgodbo, torej o prevodu knjige 1984, dali smo ji naslov – »Orwell Published in Eastern Europe in 1967? – Yes, in Socialist Yugoslavia«. Ker so bili zadovoljni z mano in radovedni, sem jim napisala še zgodbo o svojem prevajalskem kolegu, ki se je že leta 1947 lotil Živalske farme. No, in tu me je doletelo veliko presenečenje: Ta številka revije je izšla s slovensko naslovnico! Res, Orwell Society Journal ima to jesen na platnici tistega prašiča, ki se je zastrmel v slovenske bralce leta 1970. Osnova je živordeča, sredi nje pa črn merjasec. Zanimiva, posrečena kombinacija grozljivega in smešnega.
Seveda sem si takoj rekla, da moram z novico razveseliti avtorja. V knjigi je natisnjeno, da jo je opremil Karel Hrovatin. Ker gospoda ne poznam, sem se obrnila na založbo. Tam niso nič vedeli o njem in so bili kar malo presenečeni, da kdo misli, da bi mi po vseh teh desetletjih lahko pomagali. Pošteno sem pregledala, kaj se dobi na internetu. Zvedela sem za vse mogoče knjige, ki jim je ustvaril platnice. Zelo dobro, marsikdaj odlično.
Potem sem se energično lotila poizvedovanja med prijatelji in znanci. Na srečo je med njimi veliko književnikov, založnikov, urednikov, slikarjev, oblikovalcev.... Ampak prav nihče mi ni znal nič povedati o Karlu Hrovatinu. Družno smo ugotovili, da bi moral biti rojen tam od leta 1930 do 1935 ali 1940, nobeden pa ni vedel, kje se je šolal, ali je še živ, ima sorodnike...? Tudi v muzeju, kjer imajo nekaj njegovih del, ne vedo nič o njem...
Čudno, ali ne? Slovenci, ki nas je samo dva milijona, v glavnem prav hitro naletimo na kakšnega sorodnika, ali pa na soseda, ki pozna sošolca, bratranca, vnuka od tega in tega... Pri nas se je težko skriti. Prej ali slej se najde kakšna skupna točka, prej ali slej te kdo prepozna...
Kam je torej izginil Karel Hrovatin? Dober oblikovalec, sposeben opremljevalec knjig, mogoče še česa drugega. Dober risar! Avtor imenitnega svinjskega diktatorja, naslikanega s tušem ali akvarelom, rahlo škilastega pogleda, krevljastih zob... Naslikan je bil davnega leta 1970, pravkar pa v Angliji prepoznan kot nekaj posebnega, pozornosti in aplavza vrednega...
Išče se torej Karel Hrovatin. Če kdo kaj ve o njem, naj mi sporoči.
