Dr. Polona Vesel Mušič o botrih: V ospredju ni darilo, ampak dober odnos

Utrip Cerkve v Sloveniji 08. 03. 2026, 11:16 Petra Stopar

Pred materinskim dnem in na mednarodni dan žensk smo se v nedeljski oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji ozrli tudi na vlogo žensk v Cerkvi — tistih, ki s srčnostjo, vztrajnostjo in vero že dolga leta spremljajo mlade na njihovi poti odraščanja in vere. Z nami je bila dr. teologije, žena in mama Polona Vesel Mušič, ki že 20 let vodi srečanja za birmance in birmanske botre. Govorili smo o pomenu zakramenta sv. birme, o pripravi nanj, o vlogi in resničnem namenu botrov ter o tem, kako ženska poklicanost bogati delo z mladimi v Cerkvi.

Zakaj ste se odločili za poklicno pot v birmanski pastorali? Iz tega področja ste na Teološki fakulteti pred več kot trinajstimi leti opravili tudi doktorat.

Hvala za vaše povabilo, da smem na Radiu Ognjišče prvič predstaviti sodelovanje na področju birmanske pastorale. Hvaležna sem za Gospodovo povabilo, saj brez tega pred 20 leti ne bi mogla stopiti na to pot. Ne gre predvsem za mojo odločitev, ampak za prisluškovanje Božji previdnosti. Ta se je kazala tako, da sem že od otroštva dalje notranje duhovno povezana z zakramentom birme. Ko sem namreč pri 12 letih prejela zakrament birme, se je v meni začela buditi osebna vera, najprej po Mariji, ki me je nato pripeljala do Sina Jezusa. Vera se je kazala (in se še kaže) v osebnem in nato družinskem duhovnem življenju (vsakdanji molitvi, Božji besedi, evharistiji). Svojo zgodbo povem tudi kot del pričevanja na srečanjih v pripravi na birmo.

Ko sem bila mnogo pozneje, leta 2005, izbrana za mlado raziskovalko na Teološki fakulteti, mi je bilo s strani mentorja prof. Gerjolja predlaganih nekaj tem, med drugimi tudi tema o birmi in birmanski pastorali. Takoj sem se čutila nagovorjeno in sem jo v trenutku izbrala za raziskovalno temo. Ob ob izbiri teme se spomnim nenavadnega, globokega miru in veselja, ki še vedno traja, lani jeseni je bilo tega 20 let. Če ne bi bilo Gospodovega povabila, ne bi mogla toliko časa vztrajati na tej izzivalni poti. Po zagovoru disertacije, avgusta 2012, pa sem znova doživela Gospodovo povabilo po Božji besedi – trikrat sem dobila misel: »Pojdi z menoj v moj delež na vojsko proti Kanaancem, potem grem tudi jaz s teboj v tvoj delež« (Sod 1,3). To Besedo sem takrat razumela (in še vedno razumem) kot Gospodovo povabilo, naj vstopim v pastoralno delo, ki je Gospodov delež, kjer so pogosto take razmere, da imam(o) občutek, kot da gre za »vojsko proti Kanaancem«. Če se podam z Njim v »ta delež« in pomagam drugim pri pripravi na zakramente, potem gre Gospod z menoj v moj delež, ki pa je vsekakor družina, kar pomeni, da bo On poskrbel za vse, kar bo potrebno.

Gre torej za povabilo, poslanstvo, goreči grm, ki gori, pa ne zgori. Lepo je sodelovati z Gospodom, o čemer pričajo številna znamenja, darovi in sadovi (npr. skoraj 1000 srečanj v pripravi na birmo, 7 knjig ...), za kar sem mu vsak dan iz srca hvaležna.

Če ne bi bilo Gospodovega povabila, ne bi mogla toliko časa vztrajati na tej izzivalni poti.

Kako bi otrokom in njihovim staršem na preprost način razložili, kaj je bistveni pomen birme in kaj se pri njej pravzaprav zgodi?

Birma je zakrament Svetega Duha. Sveti Duh je tretja Božja oseba, ustvarjalec Božjega življenja v nas, oseba Ljubezni (poosebljena ljubezen), oseba, ki ustvarja odnose ljubezni. Zato bi lahko rekli, da je tudi birma zakrament ljubezni, ljubezenski, prijateljski odnos s Svetim Duhom. Ko jo prejmemo, ostanemo v njegovi ljubezni in Bog, Sveti Duh, ostane v nas. Gre za dar in pečat Svetega Duha. Zakrament birme bi lahko primerjali z gorečim grmom (grm, ki gori, pa ne zgori), ki ga je doživel Mojzes. Plamen Božje ljubezni pomeni neizčrpno polnost življenjskih moči, ki je tudi v nas in prihaja od Svetega Duha. Sveti Duh nam je podeljen že pri krstu, a pri birmi je ta prejem dopolnjen (v nas Sveti Duh izpopolni krstno milost). Prejmemo ljubezen Svetega Duha in njegove darove. Bog nas že pri krstu sprejme za svoje otroke, kar pri birmi potrjuje (birma – potrditev). Potrditev se nanaša na Boga: potrdi svoj odnos, pripravljenost, da bo vedno z nami, kot pravi Mojzesu in Mariji: "Jaz sem/bom s teboj." Kako vemo, da je tako? Sv. Pavel pravi, da je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Birma se podeljuje z maziljenjem na čelu med položitvijo roke in ob besedah: »Sprejmi potrditev, dar Svetega Duha,« kot bi vsakemu od nas Bog želel znova reči: »Sprejmi mojo ljubezen, rad te imam, želim biti s teboj in to sedaj, pri birmi potrjujem, te sprejemam takega, kot si, se ti podarjam in ti dajem vse tiste darove, ki jih boš potreboval/a v življenju. Ti pa sprejmi, odpri svoje srce, ostani z mano, bodiva skupaj, ostaniva prijatelja, pojdiva skupaj naprej v življenje ...« Po mojem mnenju je to čudovito sporočilo za vse nas. Birma nas uči, kako postajati bolj Božji. Je tenkočuten zakrament – se ne vsiljuje in ne prisiljuje, daje pa možnost rasti, da Božje življenje v nas raste in da z njim sodelujemo. Birma je dragocen dar za vsakega kristjana, saj nas vabi v prijateljstvo s Svetim Duhom ter v poslanstvo pričevanja za KristusaSveti Duh nam je podeljen že pri krstu, a pri birmi je ta prejem dopolnjen (v nas Sveti Duh izpopolni krstno milost). Prejmemo ljubezen Svetega Duha in njegove darove.

Priprava na birmo – kako jo vi vidite – kaj naj bi bil njen pravi cilj in kaj se v tem procesu najbolj dotakne otrok-birmancev?

Če razumemo, da je birma Nekdo (Sveti Duh) in ne nekaj, je priprava na birmo priprava srca na prejem tega Daru, da se pusti obdarovati. Prebujala naj bi hrepenenje in veselje po Bogu, Svetem Duhu. Za to pa je potreben čas, potrpežljivost, ljubezen ... Verjetno premalo poznamo Svetega Duha in živimo iz milosti, ki nam jih daje. Če bi namreč Svetega Duha bolje poznali in doživeli, bi mu prej in raje odprli vrata srca, podobno kot odpremo vhodna vrata nekomu, ki ga poznamo in z veseljem pričakujemo. Pri tem torej ni najpomembnejše, da o Bogu delamo izpit, ampak da smo z Njim v prijateljskem odnosu, ga vzljubimo, povabimo v življenje. Izraz, da »birmo naredimo«, je zato neprimeren, ker birmo lahko le prejmemo, saj je zastonjski dar, se pa na prejem lahko pripravimo. Znanje nagovori razum, a potrebno je nagovoriti srce po načelu: »Če hočeš drugega vneti, moraš sam goreti,« kot pravi blaženi Slomšek. Priprava na birmo je spoznavanje Svetega Duha, zato so druge teme v pripravi drugotnega pomena. Ljudje hrepenimo po Bogu, po njegovi ljubezni in s hvaležnostjo sprejmemo oznanilo in pričevanje o Njem. Priprava na birmo je priložnost za vzgojo in rast v veri. Najbolj nagovarja pričevanje, zgodbe (svetopisemske, osebne, filmske), druženje, delo po skupinah, pogovori, sodelovanje, konkretna pomoč ipd.

Priprava na birmo je spoznavanje Svetega Duha, zato so druge teme v pripravi drugotnega pomena.

Z namenom večje kakovosti priprave na birmo, sem po zagovoru disertacije leta 2012 začela z vodenjem srečanj za starše, botre in birmance. Hvaležna sem za veliko izkušenj, saj se število srečanj bliža številki 1000, do sedaj je sodelovalo več kot 40.000 udeležencev. Priprava ne zajema le birmancev, pač pa tudi njihove starše in botre, ki jih v času odraščanja spremljajo. Da jih bodo spremljali in jim bodo v oporo ter zgled tudi v veri, je v marsičem odvisno od priprave na birmo. Iz izkušenj vemo, da so srečanja dobro sprejeta, kar pokažejo tudi odzivi. Vedno znova vidimo, da ljudje radi pridejo, če so prijazno in pravočasno povabljeni in če so lepo sprejeti. V letih priprave na birmo sem ugotovila: če lepo govorimo o Bogu, to v naših srcih prebudi veselje (je eden od sadov Svetega Duha) in hrepenenje po prijateljstvu z njim.

Še beseda o botrstvu – tudi sami pravite in ugotavljate, da so botri izjemnega pomena pri spremljanju mladih do prejema zakramenta svete birme. Kaj je sploh najpomembnejši smisel botra, kakšna je njegova naloga in kako vi botre pripravljate na to poslanstvo?

Boter, v človeškem in Sveti Duh, v duhovnem smislu, sta v času najstništva še kako potrebna, da pomagata mlademu človeku zoreti v varnem objemu človeške in Božje ljubezni. Mladostniki na poti potrebujejo spremstvo Svetega Duha, staršev ter tudi botra. Slikovit zgled odnosa med botrom in birmancem dajeta angel Rafael in mladenič Tobija v Tobitovi knjigi (iz te zgodbe izhajamo tudi v pripravi na birmo za botre). Birmanski boter je pomemben spremljevalec v obdobju odraščanja, sopotnik v življenju iz vere. Je oseba, od katere birmanec upravičeno pričakuje zgled, pomoč in podporo, kar konkretno pomeni tudi pogovore, ki usmerjajo mladostnika. Za birmanca boter redno moli, je zgled življenja po veri, vodi v občestvo, ohranja prijateljsko vez, je duhovnikov pomočnik ... Vse to pomeni, da ima boter v življenju birmanca »angelsko vlogo« ter pomembno službo v Cerkvi.

Za birmanca boter redno moli, je zgled življenja po veri, vodi v občestvo, ohranja prijateljsko vez, je duhovnikov pomočnik ...

Pri obredu birme desna roka na birmančevi desni rami pomeni: »Tukaj sem, ob tebi, lahko se zaneseš name.« Botrstvo ima v mislih, pričakovanjih in življenju birmancev vodilno mesto. V ospredju pa ni darilo, ampak dober odnos, kar je pred leti pokazala raziskava, vedno znova pa kažejo tudi naša srečanja v pripravah na birmo. Pri tem pa ne gre le za birmance, ampak tudi za botre same: botrstvo je lahko pot poglabljanja vere. Z botrstvom se krepi tudi občestvo, saj botrstvo lahko okrepi medosebne odnose, sorodstvene vezi in versko življenje tako birmanca kot botra. Vse to pomeni večje ovrednotenje botrov ter dobro pripravo na to poslanstvo.

V svojem članku za decembrsko številko revije Cerkev danes ste pisali tudi o situacijah, ko birmanec za botra ali botrico izbere nekoga, ki zaradi različnih življenjskih okoliščin sicer nima ustreznih pogojev za službo botrstva ... Kaj torej storiti?

Birmanci so povabljeni, da izberejo botre, ki živijo krščansko življenje, da bodo birmancem stali ob strani na poti življenja in jih duhovno podpirali. Izkušnje pa kažejo, da je takih botrov malo. V današnjem času zato pogosto naletimo na izziv: birmanec želi izbrati birmanskega botra, s katerim se dobro razume, izbrani boter pa zaradi različnih življenjskih okoliščin nima ustreznih pogojev za službo botrstva. Kaj storiti?

Odgovor lahko najdemo v evangeljskem odlomku (Jn 4,4–29), ko Jezus prosi Samarijanko, naj mu da piti. Podobno tudi marsikateri birmanec prosi svojega botra za botrstvo, kar pomeni željo po odnosu, po spremstvu, ki v sebi skriva tudi hrepenenje po odnosu z Bogom. Kot Jezus omogoči Samarijanki srečanje s seboj, tako je lahko tudi povabilo k botrstvu, povabilo k novemu (prenovljenemu, poglobljenemu, bolj pristnemu) odnosu z Gospodom. Botrstvo je lahko vstopno mesto za vero, vendar je s strani botrov potrebna pripravljenost rasti v duhovnem življenju in odnosih. Temeljno vprašanje je, ali je bodoči boter pripravljen sprejeti molitev kot del svojega nadaljnjega življenja in poslanstva, ki ga sprejema z botrstvom? Odgovorno pa je, da jim z dobro pripravo pomagamo na njihovi duhovni poti. S tem ko botre zavrnemo ali celo ukinemo, to ni mogoče. Potrebna je torej najprej molitev za dobro izbiro, dobre informacije o botrih (sama imam npr. delavnico ob Božji besedi na temo botrstva za starše in birmance na začetku priprave), pogovor s starši, birmanci, bodočimi botri, razločevanje (v primeru dvoma) in dobra priprava za botre.

Temeljno vprašanje je, ali je bodoči boter pripravljen sprejeti molitev kot del svojega nadaljnjega življenja in poslanstva, ki ga sprejema z botrstvom?

Kakšna so vaša opažanja glede dogajanja po birmi, ko nekateri mladi prenehajo hoditi v cerkev ali se oddaljijo od župnije?

Birma je zakrament uvajanja (ne služenja). Katekizem pove, da gre za rast, ki pa je navadno postopna. Gre za okrepitev, obdarovanost, za Božjo moč in pomoč. Birma vodi in pomaga birmancu k »odrasli veri« in k življenju, pričevanju iz vere. Vera je prvi dar Svetega Duha, ta pa raste in zori vse življenje. Zato je zelo pomembno, da mladi birmo prejmejo. Ker je odraščanje eno najzahtevnejših obdobij v življenju, je dobro, da birmo prejmejo ravno takrat, ko najbolj potrebujejo Božjo in človeško pomoč. Ravno to pomeni, da je birma zastonjski dar Božje ljubezni, ki ogreje srce.

Smisel dobre priprave je v tem, da »sejemo« in znamo tudi počakati, da bo to mladim in odraslim čez čas spregovorilo. Potreben je čas, potrpežljivost, povabilo, sprejetost, gostoljubje, prijaznost ..., kar vzpostavi zaupanje in znotraj tega sodelovanje. Ni nujno, da bo ta dar takoj dajal sadove po naših merilih in pričakovanjih. Nikjer v cerkvenih dokumentih namreč ne piše, da se morajo učinki birme izvršiti in pokazati takoj po prejemu birme. Božja logika upošteva postopnost in rast. Ljubezen ni preračunljiva, kar pomeni, da sejemo v zaupanju in upanju.

Ker je odraščanje eno najzahtevnejših obdobij v življenju, je dobro, da birmo prejmejo ravno takrat, ko najbolj potrebujejo Božjo in človeško pomoč.

Bolj ko je mlad človek sprejet, boljše kot ima zglede in molitveno podporo doma in pri botru, bolj ko se v župniji počuti domače, več ko ima možnosti vključevanja v župnijo, raje in prej se bo vrnil oz. se sploh ne bo oddaljil od občestva. Sodelovanje, duhovnost itd. se budijo predvsem s srečanjem, doživetjem, zaupanjem, sprejetostjo, odprtostjo ... Kakovostni pristopi in gradiva ponujajo mnogo priložnosti za to, v ospredju pa je tudi občutek za ljudi, povabilo k sodelovanju, postavljanje izzivov in zaupanje odgovornosti mladim in odraslim.

Eno temeljnih vprašanj je: s kakšno popotnico gredo mladi na pot, ali je v njej tudi odnos z Bogom? Odgovorni smo za to, kaj nosijo s seboj v življenje. Ravno zato, ker odhajajo, ker je to lahko tudi del razvoja, se je potrebno najbolj, kar je mogoče, potruditi, da bo to, kar bodo vzeli s seboj, čim bogatejše, čim boljše, čim večji zaklad. Priprava na birmo ne sprašuje po kvantiteti: koliko jih bo ostalo, ampak po kvaliteti, kaj bo ostalo v njih, ko bodo odšli – kakšna je podoba Boga?

S svoje strani narediti, kar moremo, hkrati pa vse izročati v Božje roke. Nobeno prizadevanje ni zaman! Na tistih, ki smo povabljeni v poslanstvo na to področje, je, da se trudimo, ni pa na nas, da bi merili sadove. Pravi uspeh torej ni viden, saj sega v globine duše in omogoča ljudem bolj kakovostno življenje. Rast, sadove, darove, milosti, med katerimi je tudi vera, daje Bog. To spoznanje nam daje pogum, da ne zapademo bodisi v napuh bodisi v malodušje in da vztrajamo pri delu s prihodnjimi generacijami.

V več kot dveh desetletjih ste spremljali in še sodelujete pri razvoju birmanske pastorale. Kakšne so potrebe Cerkve danes na tem področju, pogrešate karkoli?

Znotraj priprave na birmo je še veliko možnosti in priložnosti za kakovostno pripravo, na primer: oznanilo in pričevanje o Svetem Duhu, ovrednotenje današnjega človeka, odnosa do njega ter ustreznih pristopov in oblik (birmanske skupine, duhovne vaje ...), načrtovanje, vključevanje ter usposabljanje birmanskih animatorjev in drugih sodelavcev, sodelovanje in približanje današnji družini, različne oblike usposabljanja za botre, vloga župnije – različne možnosti sodelovanja v župnijah, večji molitveni poudarek, večji poudarek na Božji besedi, ki spreminja naša srca, cerkveno leto, birmanska maša, vključevanje geštalt pedagogike, teologije telesa – vse to sodi h kakovostni pripravi ... Še bolj bi bilo treba ovrednotiti vlogo staršev in botrov in zlasti slednjim omogočati kakovostno duhovno pripravo. Veliko je torej še možnosti za razvoj birmanske pastorale.

Še bolj bi bilo treba ovrednotiti vlogo staršev in botrov in zlasti slednjim omogočati kakovostno duhovno pripravo.

Kako pa osebno doživljate svojo poklicanost in poslanstvo v Cerkvi, je vaša ženska izkušnja – kot voditeljice, spremljevalke mladih in sogovornice staršev – na poseben način zaznamovala vaš pristop k delu z birmanci?

Gospod me je povabil na področje, kjer sodelujejo v glavnem moški, tako da s svojim ženskim pristopom predstavljam morda nekoliko drugačen pogled na pripravo na birmo. Upam, da v pripravo vnašam več nežnosti, blagosti, potrpežljivosti, dobrotljivost, krotkosti, pa seveda veselja, ljubezni, miru, kar so tudi sadovi Svetega Duha, za katere upam, da se vsaj tu in tam malo pokažejo. Nekateri me zato radi povabijo, drugi pa me prav zaradi tega ne povabijo k sodelovanju, ker imajo raje bolj stroge in odločne besede – in nič ne morem za to, ampak še naprej hodim po tej poti in zaupam Gospodu. Z Božjo pomočjo sem v tem času naredila, kar sem mogla, bi pa z veseljem še več, če bi bilo več povabil za pripravo na birmo in sodelovanja z duhovniki. Hvaležna in vesela pa bi bila, če bi po 20 letih doživela tudi zanimanje in več podpore vodstva Cerkve na Slovenskem, da bi npr. smela predstaviti to, kar je bilo narejenega ... Končno sem edina ženska oz. edina nasploh, ki se tako dolgo in poglobljeno ukvarja s to temo na pričevanjski, duhovni, znanstveni, pastoralni način.

Kdo se lahko obrne na vas in kje?

Hvaležna sem za vsa dosedanja povabila in za vse lepo sodelovanje, pomoč, podporo ... Bog povrni vsem. Če kdo želi, pa me lahko kadarkoli povabi za pripravo na birmo. Predvsem bi bilo lepo, če bi smela pristopiti v tiste župnije in dekanije, kjer še nisem bila, kjer še niso slišali pripravljene vsebine, pa vem, da ta nagovarja. Kontakti, program, izkušnje, odmevi ... so na spletni strani vesel.net – tam je tudi kar precej objavljenega o birmi, botrstvu ... Prav tako v zadnjem času redno objavljam (o birmi, botrih, malo pa tudi tudi o mojem novem projektu: dobrotah z okusom veselja) na družbenih omrežjih Facebooku in Instagramu.