Volitve 2026: Finiš kampanje – ankete, omrežja in matematika po volitvah

Slovenija 11. 03. 2026, 17:57 Marcel Krek

Do volitev v državni zbor je ostalo le še nekaj dni, predčasno glasovanje se začne v torek 17. marca. Kampanja je v sklepni fazi, ankete kažejo zelo tesno tekmo med SDS in Gibanjem Svoboda, hkrati pa poteka napeta bitka za parlamentarni prag, ki bo morda bolj kot kdo zmaga odločila, kakšna vlada bo nastala 23. marca zjutraj. V oddaji Pogovor o sta z voditeljem Marcelom Krekom razpravljala politična analitika Peter Gregorčič in Rok Čakš, urednik portala Zanima.me.

So ankete resnična slika ali mobilizacijski pripomoček?

Ali so javnomnenjske ankete dejansko zrcalo razpoloženja volivcev ali zgolj pripomoček za politično mobilizacijo? Še sredi februarja je stranka SDS vodila s prepričljivo prednostjo sedmih do osmih odstotnih točk, zadnje meritve pa kažejo na precejšnje krčenje te razlike.

Rok Čakš opozarja, da za tem zbliževanjem ne stoji nujno trdna politična logika. Gibanje Svoboda ostaja v defenzivi, trendi na terenu pa takšnega preobrata ne potrjujejo – razen v medijih in na portalih, ki so stranki blizu. Politično gledano pa tesna tekma ustreza obema največjima akterjema: ustvarja vtis usodnega spopada dveh polov, kar močno spodbuja volilno udeležbo.

Peter Gregorčič je ob tem izpostavil tehnično omejenost anketiranja. Vzorec od 750 do 800 vprašanih, razdeljen na enajst volilnih enot in različne starostne skupine, pomeni, da določeno populacijsko podskupino zastopata le ena ali dve osebi. Pri manjših strankah je statistična napaka približno dve odstotni točki v vsako smer. To pomeni, da stranka, ki ji izmerijo dva odstotka, v realnosti lahko doseže štiri – ali pa nič.

Mobilizacija: problem levice in mlajša generacija, ki preseneča

Čakš je opozoril na fenomen, znan z referendumov: razočarani levi volivci redko prestopijo na desno stran, temveč raje ostanejo doma. Strategija levega bloka je zato v zadnjih dneh kampanje jasna – maksimalno dvigniti udeležbo. Njihovo sporočilo »Pojdite volit, sicer dobite tiranijo« je neposreden apel »kavčnim« volivcem, od katerih bo odvisen končni rezultat.

Zanimiv pa je Gregorčičev uvid v mlajšo generacijo. Nova generacija volivcev je pri nas in po Evropi presenetljivo aktivna in se nagiba desno. Zgodovinska bremena polpretekle zgodovine nanje nimajo več takšnega vpliva. Ne nujno zaradi dosežene sprave, temveč preprosto zato, ker čas zdravi rane in prinaša nove prioritete.

Nepridiprav Repič: gverilski marketing ali resnična mobilizacija generacije Z?

Aretacija vplivneža Aleksandra Repiča na Brniku je postala ena osrednjih tem digitalne kampanje. Čakš ocenjuje, da je dogodek za Gibanje Svoboda boleč prav zato, ker so stavili na prevlado v spletnem prostoru. Repičeva anketa o »počitku v svobodi«, ki so jo v stranki skušali spreobrniti v svoj prid, se je vrnila kot bumerang. Odziv Repića z oznako »nismo fake« kaže na to, da je stranka izgubila stik s terenom, ki ga je imela za svojega.

Vendar pa Gregorčič svari pred precenjevanjem digitalnega gneva. Spomnil je na primer Zorana Stevanovića leta 2022: kljub ogromni spletni bazi je bil rezultat na voliščih skromen. Strast na družbenih omrežjih se le redko v celoti prelije v volilno participacijo. »Ljudje smo kompleksna bitja. Kar nas podžge na omrežjih, ni nujno, da vpliva na volilno odločitev,« je poudaril.

Prebilič: zamujeni vlaki in napačno razumevanje politike

Vladimir Prebilič, ki je v kampanjo vstopil kot »rešitelj leve sredine«, zdaj v anketah niha med dvema in štirima odstotki. Čakš je bil do njegove taktike neizprosen: Prebilič je zamudil vse ključne vlake – od jesenskega kongresa do trenutkov največje ranljivosti Roberta Goloba, po tragični smrti Aleša Šutarja v Novem mestu. Namesto da bi takrat stopil v ospredje kot glas županskih pobud, je svoje argumente podal s trimesečno zamudo, je opozoril.

Gregorčič je dodal, da je Prebilič politiko razumel preveč pasivno, kot »avtocesto«, po kateri se bo zgolj zapeljal do mesta predsednika vlade, medtem ko bi Golob padel kar sam od sebe. Nasprotno pa je Anže Logar stavil na garaško delo na terenu in gradnjo mreže, kar se mu danes obrestuje s stabilno podporo, je ponudil za primerjavo.

Logar, NSi in SLS: pozitivna energija s(re)dinskega bloka

Rok Čakš je posebej izpostavil dva primera uspešnega povezovanja: Jernej Vrtovec (NSi) je s povabilom SLS in Fokusa na skupno listo ustvaril pozitivno sinergijo in preprečil razpršitev glasov desne sredine pod pragom. Podobno je storila Levica v navezi z Vesno, s koordinatorjem Luko Mescem pa okrepila svojo pozicijo – Mesec na soočenjih blesti z operiranjem s podatki in s postopnim premikanjem retorike s skrajnega levega roba proti sredini, meni Gregorčič in ocenjuje, da Levica tako ogroža SD in celo glasove Gibanja Svoboda.

Logar nastopa kot tretja sila – z retoriko »jaz sem izbira, ne del duopola«, s katero nagovarja liberalnejšo, urbano, a še vedno rahlo desno usmerjeno bazo. A oba analitika sta poudarila odprto vprašanje: so Logarjevi glasovi hkrati glasovi za desnosredinsko vlado? Logar namreč govori o povezovanju prek polov in je v igri ohranil celo možnost koalicije z levim polom (brez Goloba).

Koalicijska matematika: dan po volitvah

Gregorčič meni, da je vlada brez SDS ali brez Gibanja Svoboda matematično skoraj nemogoča. Levičarske stranke izključujejo koalicijo z Janšo, medtem ko Janša sam vztraja, da ne bo sestavljal vlade brez trdne koalicijske večine. Čakš je ocenil, da Janša verjetno ne bo tvegal vladanja z enim ali dvema glasovoma večine – raje bo počakal na boljši položaj ali celo predčasne volitve.

Realen scenarij desnosredinske vlade bi po Gregorčičevi analizi zahteval SDS, NSi (+SLS+Fokus) in Demokrate ter vsaj še eno manjšo stranko. Ker pa leve stranke ne bodo šle z Janšo, Logar pa pogojuje vstop z dialogom prek polov, se kaže, da se bodo po volitvah politična pogajanja vlekla.

Nasvet volivcem: manj čustev, več programa

Zaključek analize je bil jasen. Čakš volivce poziva, naj ob čustvenih nabojih preverijo tudi programe in pretekle realizacije obljub. Gregorčič pa je zaključil s preprosto modrostjo: najprej pojdite na volitve, nato pa premislite, kdo je dejansko sposoben reševati izzive prihodnosti. »Če desetkrat počneš isto, ne moreš pričakovati drugačnih rezultatov,« je poudaril.