Spomladansko čiščenje v državnem zboru | (foto: Fotografija je ustvarjena z umetno inteligenco)
Spomladansko čiščenje po štiri leta dolgi zimi
Naš pogled Rok Mihevc
V našo deželo je le prišla pomlad. Ni prišla le s cvetnim prahom, vonjem po raztresenem gnoju in vonjem povoženih žab, temveč tudi z notranjim nemirom, ki nas sili, da odpremo okna in se vprašamo, zakaj smo vse leto hranili stvari, ki jih nismo uporabili že od prejšnjega stoletja.
Zadnje čase imam s čiščenjem veliko opravka. Ko mi čas dopušča, počistim tudi kakšno stanovanje ali pisarno, saj so pred mano malo večji finančno-življenjski izzivi. O tem, kaj človek vse vidi in kaj vse doživi, mogoče kdaj drugič in ne v času kosila ali večerje. Mi pa je večkrat te dni, ko imaš med čiščenjem veliko časa za razmislek, prišlo na misel, da je tudi spomladansko čiščenje lahko nekakšna obljuba, da bomo tokrat res zavrgli tisto razmajano polico, tisti kup papirjev “za vsak slučaj” in tisto staro idejo, da se bo nered nekako uredil sam od sebe. In prav v tem času, ko iz omar letijo pozabljeni plašči, iz kleti pa škatle z neznano vsebino, se v Sloveniji prikrade še ena oblika generalke - parlamentarne volitve. Naključje? Morda. A simbolika je preveč očitna, da bi jo lahko spregledali.
Volitve so namreč lahko nekakšno kolektivno spomladansko čiščenje. Ne dišijo po sivki in nimajo embalaže z navodili, a obljubljajo isto, svežino, preglednost in upanje, da bo po koncu vse skupaj vsaj malo bolj zračno. Tako kot pri čiščenju stanovanja tudi tu najprej prisegamo, da bomo temeljiti. Da bomo pogledali v vsak kot. Da ne bomo zgolj pomaknili prahu pod preprogo ali stare navade prestavili iz ene police na drugo.
Seveda se v praksi pogosto zgodi drugače. Tako kot pri domačem čiščenju tudi pri volitvah obstaja skušnjava, da obdržimo nekaj starega, ker “še ni tako slabo” ali ker smo se nanj preveč navadili. Ironija spomladanskega čiščenja je v tem, da vsi vemo, kaj bi morali storiti, a nam pogosto zmanjka ravno pri doslednosti. Začnemo z velikim zagonom, z visokimi cilji in jasnimi sklepi, potem pa se utrudimo. Takrat pride na vrsto hitra rešitev: malo premešamo, malo prebarvamo, odpremo okna in upamo, da bo prepih odnesel tudi tisto, česar sami nismo pripravljeni vreči stran.
Včasih ni dovolj, da samo prezračimo, včasih je treba tudi resno pospraviti. 22. marca sicer za to ne boste potrebovali čistil in sesalca, le kemični svinčnik. Takrat bo priložnost za temeljito spomladansko čiščenje po štirih letih dolge in trdovratne zime.
A simbolika pomladi je neusmiljena. Pomlad namreč ne mara polovičarstva. Razkriva prah, ki je bil pozimi skrit v temi. Pokaže razpoke, ki jih prej nismo hoteli videti. In prav zato so volitve v tem času tako pomenljive. So opomnik, da je včasih treba narediti več kot le površinsko pospravljanje. Da je treba pogledati, kaj nam v skupnem prostoru dejansko služi in kaj tam ostaja zgolj iz navade, udobja ali strahu pred spremembo.
Spomladansko čiščenje ni prijetno. Je prašno, utrujajoče in pogosto čustveno, še posebej, ko se poslavljamo od stvari, za katere smo nekoč verjeli, da jih bomo potrebovali. A ko je končano, ko zapremo vreče za smeti in odpremo okna, pride tisti trenutek lahkotnosti. Občutek, da je prostor spet naš.
Morda je prav to bistvo simbolike volitev kot spomladanskega čiščenja, priložnost, da si pripravimo zračen, pregleden in funkcionalen skupni prostor. In da včasih ni dovolj, da samo prezračimo, včasih je treba tudi resno pospraviti. 22. marca sicer za to ne boste potrebovali čistil in sesalca, le kemični svinčnik. Takrat bo priložnost za temeljito spomladansko čiščenje po štirih letih dolge in trdovratne zime.
