Sodnika Barbara in Jan Zobec o genocidu nad slovenskim narodom, napadih Romov in političnem kazanju mišic

Politika | 22.07.2025, 11:01 Alen Salihović

V tokratni oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili vrhovno sodnico Barbaro Zobec in nekdanjega ustavnega ter vrhovnega sodnika Jana Zobca. Z njima smo spregovorili o odnosu vladajočih do nerešena polpretekle zgodovine, o sprejeti resoluciji o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, o napadih Romov in pravnih sredstvih, ki jih imajo za urejanje tega področja pristojni, o obrambnih referendumih in kazanju mišic med političnimi strankami.

Resolucija kot zgodovinski opomin in spodbuda

Jan Zobec je resolucijo Evropskega parlamenta označil kot pričakovano in nujno potrditev temeljnih vrednot EU. Po njegovem mnenju resolucija deluje kot »psihiatrični uvid« – pomaga narodu, tudi Sloveniji, da se soočijo z lastno travmatično preteklostjo. Slovenija je primerjal z bolnikom, ki mu je Evropa nastavila ogledalo, da bi prepoznal potlačeno zgodovinsko resnico o povojnih zločinih. čeprav resolucija pravno ni zavezujoča, bi morala, tako Zobec, vplivati na kulturno in politično zavest ter spodbuditi notranje pravno čiščenje – saj odgovornost za pravo in pravno ureditev ostaja v domeni nacionalne države.

Sodstvo in naloge tranzicijske pravičnosti

Barbara Zobec je poudarila, da je slovensko sodstvo delno opravilo nalogo rehabilitacije žrtev komunističnih zločinov, kar šteje za prvo od treh osnovnih nalog tranzicijskega sodstva. Po njeni oceni je bilo rehabilitiranih približno od šest do sedem tisoč ljudi, vendar so bili kazenski postopki proti storilcem povojnih zločinov povsem opuščeni.

Spomnila se je na primer Mitje Ribičiča, zoper katerega kazenski postopek zaradi pomanjkanja domačega »utemeljenega suma« sploh ni bil uveden, kljub obsežni dokumentaciji. »Ostajamo država nepopisnih zločinov brez zločincev, kar je ugotovil tudi Evropski parlament,« je dejala in dodala, da odsotnost pravne odgovornosti otežuje spravo in utrjuje nacionalni razkol.

Odsotnost sprave in preživetje totalitarne kontinuitete

Jan Zobec je ostro kritiziral kontinuiteto politične strukture nekdanjega režima, ki po njegovem mnenju še vedno obvladujejo ključne podsisteme države: pravosodje, medije, šolstvo, finance. »Ni šlo za pravno nemoč, temveč za zavestno zanemarjanje zločinov zaradi politične kontinuitete,« je ocenil. Zobec je poudaril, da brez sodne ugotovitve zločinov ali njihovega priznanja sprava ni mogoča. Spomnil je na romunski primer, kjer je mlajša generacija sodnikov uspela nadoknaditi zamujeno in obsoditi odgovorne za zločine Causescovega režima. »Slovensko pravosodje te zrelosti še ni doseglo,« je dodal.

Kritika predsednice republike in opozorilo pred anarhijo

Zobec je bil oster tudi do predsednice republike Nataše Pirc Musar, ki jo je obtožil dvojne morale. Po njegovem ravnanju predsednice, ki se je z otrokom fotografirala v vojaški uniformi in hkrati opozarjala na pravico do samooborožitve, predstavlja »očitno kršitev konvencije o otrokovih pravicah« in sramoti funkcijo, ki jo opravlja.

V nadaljevanju je opozoril na nevarno pravno praznino v zvezi z varnostjo prebivalcev na območjih z večjim številom incidentov – denimo v nekaterih romskih naseljih. Če država ne opravlja svoje temeljne funkcije – zagotavljanje varnosti –, obstaja nevarnost, da bodo ljudje zadeve vzeli v svoje roke. »Če država odpove, se odpirajo vrata anomiji, anarhiji in vaškim stražam,« je opozoril.

Romsko nasilje in varnost: “To ni kulturna specifika, temveč kaznivo dejanje”

Barbara Zobec poudarja, da glavni problem ni v pravosodju, temveč v policiji in izvršilni oblasti: »Pravosodje deluje, ko prejme ovadbo. Problem je, da policije tam, kjer bi morala biti, preprosto ni. Ne reagira, ali pa ne reagira enako za vse.«

Kritična je tudi do socialne politike: »Družina lahko dobi tudi 1.800 evrov socialnih transferjev, a to je zgrešeno. Namesto denarja bi morali prejemati bone – za hrano, elektriko, vodo … Pa tudi vzpodbude za šolanje otrok – simbolično žepnino, če otrok hodi redno v šolo.« Nadalje je dejala, da bi »romsko nasilje morali obravnavati povsem enako kot katero koli drugo nasilje … z enako prizadevnostjo, nepopustljivostjo …«

Pravna država med pravico do varnosti in političnimi tabuji

Barbara Zobec je pri tem jasna, da »pravica do varnosti ni drugorazredna. Ima prednost pred političnimi tabuji ali predsodki in politično korektnostjo«. Jan Zobec pa dodaja: »Gre za dve osnovni pravici – telesno integriteto in enakopravnost. A v teh ogroženih območjih ljudje niso enakopravni. Čutijo se manjvredne, zapostavljene. In to ni pravna država.«

Referendumi, populizem in avtoritarni odkloni

Na temo referendumske demokracije je Jan Zobec opozoril, da »populizem ni ideologija – je metoda. Populist pravi: 'Jaz sem narod', vsi, ki mi oporekajo, niso legitimni. S tem izključuje pluralnost«. Poudarja pomen ustavnega sodišča: »Ustavno sodišče mora biti branilec proti zlorabam referenduma.
Če bi izid referenduma lahko privedel do protiustavnega položaja, ga bo Državni zbor prepovedal in tako prepoved bo preizkusilo US, ki ima na koncu zadnjo besedo«.

Politika v sodstvu in problem sodnih imenovanj

Barbara Zobec je nato ostro kritizirala nedavno odločitev Sodnega sveta: »Najboljša kandidatka za sodnico na upravnem sodišču je dobila le dva glasova. To kaže na zavist, na odsotnost transparentnosti. Tak sistem spodkopava legitimnost sodstva.«

Jan Zobec pa dodal, da »ne gre za vpliv politike na sodstvo, temveč za politiko v sodstvu. Notranja omrežja, interesne skupine, korporacija. To je tisto, kar uničuje zaupanje«. Izpostavil je tudi konkreten primer: »Slovenija je bila zaradi kršitev človekove pravice do zakonitega sodnika s strani predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani obsojena na Evropskem sodišču za človekove pravice. A nobenih posledic ni bilo«. Oba menita, da ima Sodni svet zdaj priložnost dokazati, da ima moč za spremembe.