Dva "Da" Bogu, ki sem ju slišal od blizu

Naš pogled 01. 07. 2025, 14:30 Rok Mihevc

Mašniško posvečenje je vsako leto praznik za Cerkev v Sloveniji. Zadnja leta sploh, ko statistika ni spodbudna in nas je žal okoli oltarja več fotografov kot novomašnikov. Ta kontrast mi je pri urejanju fotografij ostal v mislih kot močna podoba našega časa: veliko oči nas opazuje, malo pa je tistih, ki se odločijo stopiti na pot. V času, ko se zdi, da je glas Cerkve vse tišji in da je vsak duhovni poklic skoraj izjema, sem se vprašal, zakaj kljub vsemu ta odločitev navsezadnje še vedno kliče ...

Letos sta bila posvečena dva novomašnika Ambrož in Matija – oba moja zelo dobra prijatelja. Oba poznam dovolj dolgo, da lahko rečem, da njuna odločitev ni bila naključna, še manj lahka. Z njima me povezujejo konkretni trenutki življenja, trenutki, v katerih sem že takrat slutil na nekaj več, da ju je gnalo naprej. V teh letih sem ju spoznal kot človeka srca, razuma in vere – kot iskalca resnice, ki se nista zadovoljila z udobjem, ampak sta odgovorila na notranji klic. Njuna pot ni bila lahka, saj odločitev za duhovništvo danes pogosto pomeni iti proti toku, a sta vztrajala in te dni sem s ponosom in ganjenostjo opazoval njuno preobrazbo v duhovnika.

Matiji sem imel priložnost stati ob strani čisto na začetku poti in to dobesedno, saj sem imel to čast, da sem ga peljal v takrat začeti propedevtični letnik v Šmarje pri Jelšah. Spomnim se tišine in treme v avtu, pa tudi pričakovanj in poguma, ki ga je tak korak zahteval. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sva na njihovi veliki kmetiji pod gradom Bogenšperk na polju z motiko pokrivala pravkar posajeno koruzo in ko je zvonilo poldne, sva obstala, snela kapi in zmolila opoldansko molitev. Sredi zemlje in sonca se me je ta molitev dotaknila bolj kot mnoge vnaprej in dobro pripravljene pridige.

Matija je bil od močno vpet v delo na domači kmetiji. Tam se ne naučiš samo, kako se molze krave in spravi seno – naučiš se vztrajnosti, odgovornosti in potrpežljivosti. Krava te ne vpraša, ali imaš čas, in zemlja ne prizanaša lenobi. Tako delo iz človeka izklesa delovne navade, ki ne izginejo – in prav take duhovnik potrebuje. Duhovni poklic ni služba od osmih do štirih. Je klic, ki te doseže tudi zgodaj zjutraj in pozno zvečer, ko nekdo potrebuje zakrament, besedo, oporo. Mislim si, da so ravno te izkušnje dela in zvestobe pri Matiji utrle pot tudi zvestobi v duhovnem življenju.

Z Ambrožem sva v Assisiju, kjer smo se spoznali, skupaj odkrivala pot svetega Frančiška, on je tudi posredno kriv, da sem stopil v stik z Radiem Ognjišče in na katerem že 13 let tudi soustvarjam to zgodbo. Če smo še v študentskih letih večkrat ob nedeljah lovili zadnji vlak za nedeljsko mašo ob 9h zvečer pri frančiškanih na Tromostovju, pa je zdaj prišel trenutek, ko br. Ambrož maše ne bo nikoli več zamudil. Tudi če jo bo, je ne bo. :)

Ambrož pa je dolgo razmišljal, da bi postal igralec. Ta želja po odru, besedi, stiku z občinstvom je ostala – a jo je Bog preoblikoval. Duhovnik je na nek način tudi "igralec" – a ne v pomenu pretvarjanja, ampak v tem, da postane orodje, prek katerega se pred ljudmi odigrava Božji odrešenjski scenarij. V liturgiji, v pridigi, v pogovoru – vse je prizorišče, kjer Bog prek duhovnika stopa med ljudi. In Ambrož zna to narediti iskreno, doživeto, brez maske.

Zato njuno mašniško posvečenje doživljam zelo osebno, s hvaležnostjo za vse skupne korake. Njun "da" Bogu ni samo osebna zgodba, je pričevanje, da je Bog še vedno živ, da še vedno kliče, da Cerkev še vedno diha. Zahvaljujem se jima za ta zgled – ne popolnosti, ampak zvestobe; ne moči, ampak pripravljenosti dati se na razpolago. Vsi smo poklicani, vsak na svoj način. Morda ne k oltarju, pa vendar k služenju, k darovanju, k ljubezni.

Njun "da" Bogu ni samo osebna zgodba, je pričevanje, da je Bog še vedno živ, da še vedno kliče, da Cerkev še vedno diha. 

Še nekaj skupnega imata oba novomašnika. Oba prihajata iz velike družine – vsak iz družine s šestimi otroki. In iz družine Golob izhajata celo dva duhovna poklica, kar bi lahko vodstvo bogoslovnega semenišča spodbudilo k razmisleku o kakšni pastoralni praksi pri njih, je v zahvali na dan posvečenja razmišljal Matija. To ni le zanimiv podatek, ampak pomembno znamenje. Tam, kjer otroci že od malega živijo v izkušnji darovanja, skupnosti, odpovedovanja in medsebojne opore, se srce hitreje odpre tudi za Božji klic. V takem okolju vera ni teorija, ampak življenje, ne učijo se le moliti, ampak tudi služiti – in prav to je srčika vsakega poklica, zlasti duhovnega. Zato se ob njuni zgodbi ne zahvaljujem le njima, ampak tudi njunima družinama – očetom in materam, bratom in sestram, ki so s preprostimi dejanji vsakdana postavljali temelje, na katerih danes stoji oltar. Veselim se z vami in vam čestitam za sad plemenite vzgoje Ani in Tinetu, Ani in Karliju ter Martinu, Tomažu, Luku, Petru, Blažu, Luciji, Lari, Filipu, Eriku in Urhu.

Vama, prijatelja Ambrož in Matija, pa hvala, ker sta rekla »da«. V časti mi je bilo spremljati vajino rast. Naj bo vajina pot pogumna in svetla, ne zato ker bi bila brez težav, ampak ker vanjo vstopata z odprtim srcem in zaupanjem.

Molimo za nove poklice. In naj bomo pripravljeni prepoznati, spremljati in spodbujati tiste, ki jih Bog kliče. Morda prav v naši bližini. Ne zato, ker bi Cerkev potrebovala še več »funkcionarjev«, ampak ker svet potrebuje pričevalce – ljudi, ki s svojim življenjem kažejo na nekaj več. Morda bodo prihodnja posvečenja znova skromna po številu in nas bo okoli oltarja še vedno več fotografov, a sem prepričan, da bodo bogata po vsebini – kot je bilo letos. Bog še kliče, zato Bogu hvala.