Barve smrti in barve življenja

Naš pogled 25. 11. 2025, 14:30 Maja Morela Čuk

Pa sem se ponovno znašla pred prazno stranjo. Pred padcem v nič. Saj je menda bela barva prazna, medtem ko je črna mešanica različnih. Vsaj toliko mi je ostalo od šolskih poskusov kromatografije. Verjetno se mi zato zdi zanimivo, da se ob žalostnih dogodkih ovijemo ravno v mavrico barv ujetih v črno obleko. To navdušenje nad analizo barv me spremlja od srednje šole, ko smo pri pouku slovenščine obravnavali Masko rdeče smrti Edgarja Allana Poeja.

Čeprav je bila napisana leta 1842, se mi zdi zgodba presenetljivo univerzalna. Dogaja se v času, ko se princ Prospero z družbo izbrancev umakne v oddaljeno opatijo, stran od kuge, ki je razsajala, stran od trpljenja, stran od ljudi, ki se niso mogli rešiti. V zaklenjeni graščini so jedli, pili, se zabavali in čakali, da nevarnost mine. Po pol leta je zbrane princ povabil na ples v maskah, ki se je odvil v sedmih prostorih, vsak pa je bil osvetljen z drugačno barvo: modro, vijolično, zeleno, rumeno, oranžno, belo in rdeče-črno. No, zdaj verjetno dobiva smisel navdušenje nad barvami, tukaj sem se prvič v srednji šoli srečala z njihovo analizo, vsaj táko, da sem si jo zapomnila. Potem mi je bilo še lažje razumeti, zakaj se duhovniki na pogrebih oblečejo v vijolično barvo. Ker je barva prehoda.

Maska kakršnekoli smrti se večini družbe zdi neprimerna, preveč kot da ne sodi v naše veseljaško življenje, kjer lahko plešejo le večno mlada telesa v polnosti življenjske moči.

Da se vrnem k zgodbi in jo aktualiziram. Tudi današnja družba ima svoje graščine, svoje zidove in plese, s katerimi skuša preglasiti tisto, česar se boji. Danes se mi zdi, da je v sodobni družbi smrt nekaj, kar ni primerno. Nekaj, o čemer se težko, ali pa sploh ne govori, pogovarja. Kolikokrat smo na kavi odprli s prijatelji to temo, ali pa v družini? Običajno se tega raje ne dotikamo, da nam ne pokvari razpoloženja. Podobno kot stiska in trpljenje, če kdo to potegne med pogovorom na plano, čutimo nelagodje. Maska kakršnekoli smrti se večini družbe zdi neprimerna, preveč kot da ne sodi v naše veseljaško življenje, kjer lahko plešejo le večno mlada telesa v polnosti življenjske moči. Včasih se mi zdi, kot da smo si ustvarili svet, v katerem je dovoljeno biti samo močan, zdrav, lep in uporaben. Vse kar spominja na krhkost raje skrijemo. Ali pa še huje, začnemo govoriti, da je smrt izhod, da je rešitev. Še dobro, da smo v Sloveniji dokazali, da smrt ni izbira, ki jo človek dobi zato, ker družba ne zna ali noče skrbeti zanj. Je pač naravni izid življenja na tej zemlji, ne sredstvo za odpravljanje trpljenja, ki bi ga lahko lajšali z urejeno paliativo in veliko darovanjske ljubezni, ki v zameno ne zahteva ničesar. Vsem je znani rek, da se rodimo in umremo v plenicah. Le, da za dojenčka dobimo leto časa – hvala Bogu, za umirajočega pa skrb z le malo državne pomoči.

Ko otroku ne daš niti priložnosti soočenja s težko situacijo, ni čudnega, da se s tem ne bo znal spoprijeti, ko pride čas.

Resnica je preprosta: Smrt je med nami. Ne kot grožnja, sploh ne kot pravica, tudi kot kazen ne, ampak naravni zaključek vsakega od nas. Zato me čudi, da nekaj tako neizbežnega ne sodi k vsakodnevnim pogovorom. Pa tega prosim ne razumeti, da bi rada, da se po pozdravu: »Živijo, kako si,« takoj zabrede v težke teme o trpljenju in minevanju, ampak da se o tem pogovarja na sprejemljiv, spoštljiv način, tudi z otroki.

Ker sem sama mati, na pogrebih pogosto opazim, da velikokrat otrok ni. Ne tistih iz družine pokojnega, ne tistih, ki bi prišli telo ali pepel pokropit skupaj s starši. Z nekaj svetlimi izjemami. Pri tem seveda starši ocenijo, koliko otrok in katere vzeti s sabo in zakaj. Ne kupim pa pojasnila: »Da danes naš/a najstnik/ca ni želel/a prit.« Ali pa kaj v smislu: »Kaj otroka vozit na pogrebe, že tako bo dovolj hudega v življenju.« Lepo vas prosim. Slovo od človeka je težko, nič ne rečem, ampak ko otroku ne daš niti priložnosti soočenja s težko situacijo, ni čudnega, da se s tem ne bo znal spoprijeti, ko pride čas. Ravno zato verjamem, da moramo tudi otroke na primeren, ne zastrašujoč, ampak ljubeč način pripravljati na razumevanje, da nekoč vsi umremo. Z razlago, da je življenje pot, ki ima začetek, sredino in konec. Tako kot se posuši cvet, ki smo ga nabrali poleti in tako kot se zaključijo pravljice, ki jih beremo pred spanjem. Ker se drugače po nekaj generacijah, ki nočejo slišati o sprejemanju trpljenja in bolečine, na referendumih odloča o življenju in smrti.

Če zaključim s citatom, ki sem ga zasledila na družbenem omrežju: »Dobili smo referendum. Zmagali pa bomo, ko takšne tematike ne bodo več vprašanje.«