Kdaj se dobimo v novem NUK-u?

Naš pogled | 17.06.2025, 14:46 Damijana Medved

Zadnjič sem šla mimo lokacije, kjer naj bi zgradili novi NUK – narodno in univerzitetno knjižnico. Med Križankami in Filozofsko fakulteto. Na tem mestu je po desetletjih parkirišča, zdaj prazen prostor. Parkirišča ni več, o gradnji – vsaj na prvi pogled – ni videti sledi. Spomnim se vznesenih nagovorov profesorjev ob vpisu na študij bibliotekarstva leta 1995, nekako v smislu, da bo leta 2000, v času našega dokončanja študija, novi NUK že stal in kjer bomo diplomanti morda celo dobili svojo zaposlitev. No, 30 let kasneje novega NUK-a še vedno ni, so se pa stvari začele dejansko premikati.

Enkrat v tem vmesnem času (moralo je biti nekje okrog leta 2004), sem v oddajo Skriti zaklad – za zidovi knjižnice, ki je odpirala prav teme s področja bibliotekarstva, povabila takratnega direktorja NUK-a Lenarta Šetinca, ki je govoril, če me spomin ne vara o letnici 2014 kot tisti, ko naj bi novi NUK zares zaživel. Takrat se je to slišalo skoraj neskončno daleč, a leta 2025 še vedno nimamo nove narodne in univerzitetne knjižnice. Menda je začetek gradnje predviden v začetku leta 2026. Kdaj bo končana pa si skoraj ne upamo napovedati.

Koliko vlad se je medtem že zamenjalo? Koliko ministrov za kulturo? Ministrov za izobraževanje? Ob vsem jasnih in nejasnih razlogih, argumentih, upravnih in ne vem še kakšnih postopkih, mi vseeno ni jasno, kako, da ni prave politične volje, da bi se stvari hitreje odvijale. Za narodno knjižnico gre, ljudje! Nam je res vseeno?

Temeljno poslanstvo NUK-a je zbiranje in varovanje ter zagotavljanje uporabe nacionalne zbirke knjižničnega gradiva. Pa tudi strokovna podpora knjižnicam pri izvajanju javne službe in nacionalnemu bibliografskemu sistemu ter vključevanje v mednarodne knjižnične povezave. Poleg nacionalne vloge je tudi univerzitetna knjižnica – Univerze v Ljubljani. In še pogled v zgodovino. Vemo, da je načrte za obstoječo knjižnico narisal arhitekt Jože Plečnik in sicer v letih 1930-31. Zahteve po izgradnji slovenske univerzitetne knjižnice so pri takratni beograjskih oblasteh naletele na odločen odpor in šele dolgotrajni in množični študentski protesti ter demonstracije so ga strli. V stavbo se je knjižnica vselila spomladi, leta 1941. 10 let od načrtov do vselitve. Si to danes sploh lahko predstavljamo?

Tam blizu je v Ljubljani še ena žalostna lokacija. Stavba Drame. Brez veličastnega kostanja, ki se ga je tako mudilo podreti zaradi obnove nacionalnega gledališča. Stavba žalostno propada, gledališče se je pred letom dni preselilo na novo lokacijo v Litostroj in samo Bog ve, kdaj se bodo končno lotili obnove in preselili gledališče nazaj, kamor spada. Hm, ob tem vidim praktično vsak dan nove in nove trgovine (predvsem diskontne), ki očitno nekako zmorejo in znajo. Kje je ključ? Jasno mi je, da je skoraj bogokletno primerjati škatlaste trgovine z nacionalno knjižnico ali nacionalnim gledališčem, pa kljub temu se mi zdi, neverjetno, da se nekatere stvari zgradijo en-dva-tri in to tudi v centru Ljubljane, za nekatere pa nikakor ni ne volje, ne denarja. In zdi se tudi ne jasne in medijsko izpostavljene misli, da je to nujna infrastruktura, ki jo univerzitetno in glavno mesto države mora imeti in zagotoviti.