Radio Ognjišče
Maja Morela ČukMaja Morela Čuk
Marko ZupanMarko Zupan
Tone GorjupTone Gorjup
Roka, bolniška postelja, simbolična fotografija (foto: Engin Akyurt from Pexels)
Roka, bolniška postelja, simbolična fotografija | (foto: Engin Akyurt from Pexels)

Uvele lovorike

Komentar tedna Roman Vučajnk

Za nami je referendum, ki je – tako kot referendumi znajo – izpihal prah vsakdana iz razpok v naši družbi. Glasove je preštela uradna ustanova, a vsaka stran si je razlaga izid po svoje. Eni so zmagali, drugi pravijo, da še bodo.

Roko na srce, tu in tam je zaslišati glasove, ki opozarjajo, da smo vsi poraženci, če moramo na referendumih odločati o vprašanjih človečnosti. A če sem iskren, ob vseh teh post referendumskih odzivih zaznavam, da smo predvsem utrujeni. Ne od demokracije, temveč od nezaupanja v družbenem ozračju, ki smo se ga navadili dihati. To nezaupanje nas dela ubožne, mnogo bolj, kot si priznamo. Uboštvo namreč ni samo stvar denarnice ali zdravstvene kartice. Uboštvo se danes skriva v praznini odnosov, v duševnih stiskah, v duhovnem izčrpanju. Človek očitno lahko živi materialno podprt in je hkrati globoko ubog.

Tu se začne naloga vseh nas. Jasno je: ne bo nas rešila nova politična razvrstitev, niti ne nova krajina kulturnih paradigem. Družbi, ki se utaplja v nesoglasjih, ne more ostati veliko pozornosti za tiste, ki najbolj potrebujejo toplino človeškega glasu, varno roko, pogovor, prisotnost. Uvidevnost sebi enakih. Pa saj vsi govorimo, da nam je zanje mar! Zanje premikamo gore in jim želimo omogočiti sočutje in dostojanstvo.

Govorim o ljudeh, ki klecajo pod jarmom trpljenja: govorim o bolnih, ostarelih, umirajočih, in o njihovih bližnjih, ki jih v hitrem sodobnem načinu življenja – ki ga tako radi častimo kot osvobajajočega - pogosto naglo ustavi breme, da morajo skrbeti za nekoga, čeprav morda ne znajo in ne zmorejo. Trpijo tudi pogreznjeni v samoto, ki enako močno udriha po najstnikih in ostarelih. Trpijo tisti, ki se jim dogaja krivica; trpijo odrinjeni. A prav tam se kaže naša moč in naša odgovornost.

Zato naj bo prva stvar po referendumu – ne triumf zmagoslavja, ne grenkoba poraza, temveč spoznanje, da imamo pred samo resnično skupen cilj: dostojanstvo človeka do zadnjega dne. Pa ne samo na zadnji dan. Paliativna oskrba je strokovni izraz, ki naj ga ne nosi izključno zdravstvo. Paliativna oskrba naj pomeni širše zavzemanje za bližnjega pri ustvarjanju pogojev za kakovostno življenje. Naj nam pomeni spremljanje človeka, ko trpi, ko se bojuje, vse do trenutka, ko ne zmore več. Pomeni naj podporo družini, ki ne ve, kako naprej. Pomeni naj človekoljubnost brez pogojev. In naj pomeni, da človek ni projekt, ki ga je treba zaključiti, ampak življenje, ki ga je treba nositi.

Če ostanemo odvisni of filtrov političnih etiket ali življenjskih slogov, ne bomo premaknili ničesar. Ti filtri pri iskanju človečnosti namreč postanejo čeri, na katerih človek nasede. Na koncu obležimo vsak na svojem otočku, prepričani v svojo pravico, a zvezani v nemoč. Nihče ne zmaga, ker takšna igra nima zmagovalcev.

Zato predlagam, da uvidevno, vendar odločno obrnemo pogled. Naj najprej pomislimo: komu je danes najtežje? Kdo ostaja pozabljen? Katere družine skrivajo svojo bolečino za zaprtimi vrati? Kje so otroci, ki odraščajo ob starših, izgorelih zaradi vsakodnevnega boja z boleznijo ali revščino? Kje so zakonski pari, ki molčijo drug mimo drugega, ker ju je neizrečena stiska oddaljila bolj kot katerikoli spor? Katere družbene skupine ostajajo odrinjene in nezaželene? Kateri družbeni in državni sistemi nas v svojem sedanjem stanju omejujejo pri dostojanstvenem življenju?

Iskanje človečnosti se začne tam, kjer popustimo obrambne zidove. Pri vsakem izmed nas. V domači dnevni sobi, v župnijski dvorani, v delovnem kolektivu, v prostovoljski skupini, v zdravstveni ustanovi. Ne čakajmo, da sistem postane popoln. Najprej moramo postati bolj človeški mi. Sistem bo sledil – saj ga bomo oblikovali ljudje, ki vemo, kam gremo, in sprejemamo odgovornost.

Naj bo prihodnji čas prežet s sodelovanjem, ne z merjenjem šibkosti, ki jih v zaslepljenosti imenujemo moči. Če bomo premogli srčnost, da pristopimo k ubogim vseh vrst – ne glede na to, ali jih je doletela bolezen, revščina, duhovna praznina ali duševna tesnoba – bomo kot narod naredili več, kot smo kadarkoli dosegli z referendumom.

V sebi se bomo prekopali do človečnosti. In tam bo tudi upanje.

Komentar tedna
Škof Andrej Saje (photo: Rok Mihevc) Škof Andrej Saje (photo: Rok Mihevc)

Predlagajte ljudi, ki jim zaupate

V teh tednih se po naših župnijah pripravljamo na izbiro članov novih župnijskih pastoralnih svetov. Tako smo danes po slovenskih cerkvah lahko prisluhnili pismom škofov ordinarijev, v katerih so ...

Sogovorniki v tokratnem Pogovoru o (photo: posnetek zaslona) Sogovorniki v tokratnem Pogovoru o (photo: posnetek zaslona)

Kdo bo ozdravil zdravstveni sistem?

V tokratni oddaji Pogovor o smo v ospredje postavili težave v zdravstvenem sistemu. Gostje so bili infektolog dr. Federico Potočnik, oftalmolog dr. Matej Beltram in zobozdravnik dr. Krištof Zevnik.

Starši pospremimo otroke v svet (photo: PixaBay) Starši pospremimo otroke v svet (photo: PixaBay)

Kaj pomeni biti predober starš?

Koliko svobode imamo, je vedno veliko vprašanje. Kaj svoboda in odgovornost v tem času sploh pomenita? Ravno zmožnost svobodnih odločitev - znotraj številnih ovir in omejitev, ki jih čutimo na ...

Korant ali Kurent, ena od najznačilnejših slovenskih pustnih mask (photo: DavorLovincic) Korant ali Kurent, ena od najznačilnejših slovenskih pustnih mask (photo: DavorLovincic)

Pust več kot zgolj čas rajanja

Pust ni le ostanek preteklosti, temveč živa praksa, ki se nenehno preoblikuje. Ritual pusta je proces pogajanja med tradicijo, skupnostjo in interpretacijo raziskovalca. »Škoromatija« in drugi ...

Avdio player - naslovnica