»Politika se me ne tiče« 

Komentarji 26. 11. 2025, 14:06 Erika Ašič

V nedeljo smo na referendumu odločali o zakonu, ki ga je vladajoča koalicija strank Svoboda, SD in Levica soglasno sprejela poleti. Zakon naj bi bil v prid starejšim, bolnikom in invalidom ter njihovim svojcem. Ta pomoč ni bila mišljena kot ureditev pogojev medicinskemu osebju, skrajšanje čakalnih dob, vlaganje v raziskave in razvoj na področju zdravstva, urejanje sistema dolgotrajne oskrbe, krepitev psihološke podpore prizadetim, urejanje pokojninskega sistema itd.

Vlada bi za t. i. dobrobit ljudi v stiski ponudila kar – smrt. S tem bi res rešili večino prej naštetih težav – skrajšali bi čakalne vrste, razbremenili zdravstveni in pokojninski sistem, pa tudi dolgotrajno oskrbo. K sreči so starejši, bolni, invalidi in njihovi svojci razumeli pasti novega zakona, izrazili voljo do življenja ter odklonili to 'dobrohotno' pomoč vladajočih, za katere si vse bolj želimo, da bi čim manj delali, ker bi s tem povzročali manj škode. 

Tudi glas Katoliške cerkve so želeli zagovorniki zakona utišati, češ da ni prijavljena v kampanjo in ne bi smela izražati stališč o vprašanjih, ki jih »rešuje« politika. Hvala Bogu ni bila tiho in je tokrat izpolnila svojo vlogo. 

V pogovorih velikokrat slišimo »politika se me ne tiče«, »nimam časa iti na volitve«, »imam svoje podjetje, javni sektor me ne zanima« in podobno. Poglejmo, ali to drži. Zakone praviloma predlaga vlada. Sprejema jih državni zbor, državni svet lahko poda veto, ki ga državni zbor v taki sestavi, kot jo imamo zdaj, seveda povozi in zakone ponovno potrdi. Zakon morda presojajo še ustavni sodniki, ki so jih potrdili poslanci državnega zbora. Politične stranke, ki so dlje na oblasti, vplivajo na izbiro ustavnih sodnikov. Krog je tako sklenjen: od vlade preko državnega zbora in morda ustavnega sodišča do veljavnih zakonov, ki pomembno krojijo naše življenje.  

Koliko ljudi je zares poznalo sporne člene zakona o asistiranem samomoru in številne možnosti zlorab? Kateri mediji so zakon pokazali takšen, kot je, brez prikrivanja?  

Pri zakonu o asistiranem samomoru je šlo za vprašanje življenja in smrti, etike in morale, človekovega dostojanstva ter njegovih pravic. Slišati je bilo, da je to ideološko vprašanje, za zdravniške vrste je bilo tudi strokovno, a vladajoči stroke niso želeli slišati, ker jim ni ugajala. Toda kamorkoli že uvrstimo to vprašanje, z zakonom ga urejajo poslanci državnega zbora. Ali ob tem lahko rečemo, da nas politika ne zanima? Se nam zdi, da se nas ne tiče? Tudi glas Katoliške cerkve so želeli zagovorniki zakona utišati, češ da ni prijavljena v kampanjo in ne bi smela izražati stališč o vprašanjih, ki jih »rešuje« politika. Hvala Bogu ni bila tiho in je tokrat izpolnila svojo vlogo. 

Letos smo bili priča vsaj dvema vrstama novih izdatkov podjetnikov, ki sta le nabiranje denarja in predvolilni populizem – to sta prispevek za dolgotrajno oskrbo in božičnica. Saj politika nas ne zanima, kajne? 

Poglejmo primer nedavnega urejanja zakonodaje o zasebnih vrtcih. Dotika se otrok in njihovih staršev. Videti je, da ne gre za politično vprašanje. Toda z zakonom je smer razvoja zasebnih vrtcev ter s tem možnosti otrok in staršev za odločanje o vzgoji določila politika. 

Ko govorimo o davkih in prispevkih pri plačah, tudi o božičnici, gre v osnovi za ekonomsko vprašanje. Veliko podjetnikov reče, da jih politika ne zanima, nekateri pa se dobrikajo tistim, ki imajo oblast. Toda to, kolikšen delež prisluženega denarja bo moral podjetnik odstopiti državi, kakšni so pogoji poslovanja in zaposlovanja, ureja politika. Posledično tudi na to, koliko podjetij bo z novim letom propadlo ali se odselilo, vpliva politika – s svojimi hipnimi (socialistično aktivističnimi) odločitvami. Letos smo bili priča vsaj dvema vrstama novih izdatkov podjetnikov, ki sta le nabiranje denarja in predvolilni populizem – to sta prispevek za dolgotrajno oskrbo in božičnica. Saj politika nas ne zanima, kajne? 

Na področju kmetijstva je bilo v zadnjem času veliko sprememb, od tega kar nekaj neprijetnih, npr. novi pogoji za rejce kokoši in prašičev, stroge zahteve pri pridelavi in kakovosti hrane domačih pridelovalcev, obenem pa omogočanje uvoza izdelkov nepreverjene kakovosti – vse to je odločitev politike, čeprav gre za vprašanje kmetijstva, gospodarstva, trgovine, zdravja. Ampak politika se nas menda ne tiče … 

Kamorkoli se obrnemo, naše življenje kroji politika: demografija, javni prevoz, urejanje cest, gradnja stanovanj, šolstvo, zdravstvo, mediji, skrb za naravo, gradnja kanalizacije, proizvodnja avtomobilov, varnost, višina dajatev ... To, da nekaj ni politično vprašanje, je prikladna fraza, s katero je najlažje odriniti množico od razmišljanja in vpliva na odločitve, ki zadevajo vse državljane. Manj ljudi kot je vključenih v odločanje, lažje je sprejeti škodljive ukrepe. Da se nekdo zanima za politiko, je slišati skoraj slabšalno. Pri ustvarjanju takega mnenja imajo mediji veliko vlogo, to smo videli tudi pri tem referendumu. Koliko ljudi je zares poznalo sporne člene zakona o asistiranem samomoru in številne možnosti zlorab? Kateri mediji so zakon pokazali takšen, kot je, brez prikrivanja?  

Politika je stvar vsakega od nas. Z glasovanjem na volitvah in referendumih usmerjamo tok naslednjih let. Pa tudi z aktivnostjo v družbi in s tem, katere medije spremljamo in koliko kritične presoje premoremo pri vrednotenju, kaj je res in kaj ni. Pametno bi bilo, da bi začeli razmišljati o vzrokih in posledicah, o tem, ali neko politiko vodijo vrednote napredka in razvoja ali umiranja in nazadovanja.

Dolžnost vsakega državljana je, da spremlja delo politike, ji gleda pod prste ter po svojih zmožnostih aktivno prispeva k dobremu. Zato, da ne bi politiki delali škode njemu in bližnjim, da ne bi jemali življenj, tako kot so to želeli storiti s pravkar zavrnjenim zakonom. Ker smo vsi državljani iste države, se nas politika še kako tiče; to je naša odgovornost in ne zgolj pravica.