Spominska slovesnost ob 83. obletnici umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha

Cerkev na Slovenskem | 27.05.2025, 09:22 Uredništvo Radia Ognjišče Alen Salihović

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Nova Slovenska zaveza sta v sodelovanju z Združnjem ob Lipi sprave pripravili spominsko slovesnost ob 83. obletnici tragične smrti prof. dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika, teologa, narodno zavednega vizionarja in duhovnega očeta ideje samostojne Slovenije, ki je bil 26. maja 1942 žrtev komunističnega atentata.

Slovesnost se je začela na kraju njegovega umora, pred nekdanjo Ljudsko kuhinjo na Streliški ulici v Ljubljani, kjer so se navzoči poklonili spominu na dr. Ehrlicha in njegovega spremljevalca, študenta Viktorja Rojica. Tam je zbrane nagovorila dr. Helena Jaklitsch, ki je poudarila, da je bil Ehrlich mož velikih talentov, ustanovitelj Akademskega društva Straža in duhovni voditelj, ki je mladim vlival ljubezen do Boga in naroda. Njegov življenjski nauk je temeljil na prepričanju, da je Slovenija poklicana biti svoboden mejnik, ki povezuje jug in sever, vzhod in zahod – in to le v svobodi, ne pod diktatom katere koli sile, poročajo na spletni strani katoliškega tednika Družina. 

Kraj zločina in pesem spomina

Ob kraju atentata sta Ehrlicha pred Akademskim domom sv. Cirila ustrelila vosovca Franc Stadler - Pepe in Kamilo Kratochwill - Mile. Kasnejše dogajanje je tragedijo še poglobilo – komunistična oblast je leta 1946 oskrunila njegov grob na Žalah in posmrtne ostanke razmetala na neznano lokacijo.

Jaklitscheva je ob tej priložnosti prebrala pesem »Mi – ka – el« Vinka Beličiča, posvečeno Ehrlichu. Pesem, ki govori o žrtvi, veri in upanju, je znova oživila spomin na Ehrlichovo mučeništvo in na tragedijo narodove zgodovine, ki jo oblast do danes pogosto zamolčuje.

Znanstvenik, duhovnik, vizionar

Slovesnost se je nadaljevala ob kipu Lamberta Ehrlicha v atriju Teološke fakultete, kjer je spregovoril prof. dr. Janez Juhant. Ehrlicha je opisal kot človeka, ki je živel iz globoke vere in vse svoje življenje posvetil služenju Bogu, ljudem in narodu. Bil je vsestranski delavec – duhovni voditelj, etnolog, misijonar, profesor in pastoralni delavec. Njegov duh ni iskal oblasti, temveč resnico in služenje: v njem se je združeval asket, znanstvenik in človek dejanja.

Njegovi študentje in sodobniki so si ga zapomnili kot človeka čistega srca in čiste vesti, ki je tudi svojim nasprotnikom – celo tistim, ki so ga pozneje obsodili na smrt – izkazoval sočutje, molil zanje in jih obiskoval v ječah.

Ehrlich – duhovni steber mladine

Ehrlichovo srce je gorelo za mlade – oblikoval je generacije slovenskih izobražencev in jih usmerjal k pristnemu krščanskemu življenju in narodni zavesti. Svete Višarje so bile njegovo duhovno središče. Tam je leta 1933 izrekel znane besede o Sloveniji kot duhovnem mejniku Evrope: »Slovenija mora biti mejnik, ki druži, ne ločuje – tako kot Višarje, ki povezujejo tri evropske narode pri svetišču, ne pri meči.«

Maša v stolnici in močan opomin

V ljubljanski stolnici je slovesno mašo daroval pomožni škof Franc Šuštar, ki je v homiliji spomnil na pomen Ehrlichovega pričevanja in obsodil revolucionarno nasilje nad slovenskim narodom. Molil je za vse žrtve komunizma in poudaril, da Ehrlich še danes nagovarja naš narod z zgledom vere, poguma in zvestobe.

Številna pričevanja – od škofa Stanislava Leniča, ki je izpostavil Ehrlichovo karitativno dejavnost, do Pavla Verbiča, ki ga je imenoval »neutrudnega in vsestranskega delavca« – kažejo, da je bil Ehrlich osebnost izredne duhovne in intelektualne veličine. Dr. Alojzij Kuhar ga je označil za mistika in duhovnika, ki je živel iz ljubezni do Boga in naroda, podobno kot preroki stare zaveze.

Spomin, ki ostaja živ

Ehrlichova zapuščina živi tudi v znanstvenem delu. Prof. dr. Drago Ocvirk je poudaril, da njegova znanost ni bila ločena od življenja – Ehrlich je odgovarjal na konkretna vprašanja svojega časa in vse svoje delovanje usmerjal v služenje človekovemu dostojanstvu in svobodi.

Ob koncu slovesnosti je sporočilo bilo jasno: Ehrlichovo življenje in smrt nas zavezujejo, da ne pozabimo resnice – niti tiste, ki je bila desetletja utišana – in da se še naprej borimo za duhovno, kulturno in narodno prenovo slovenskega prostora. Njegova smrt je bila mučeniška, a njegovo življenje je bilo luč, ki še danes sveti mnogim.