Marjan Bunič
Andrej Novljan
Tone Gorjup
Jože Bartolj (foto: ARO)
Jože Bartolj | (foto: ARO)

30-letnica in protesti!

01.06.2021, 14:40 Jože Bartolj

Danes vstopamo v mesec junij, ko se bomo spominjali 30 letnice samostojnosti. Dogodki se kljub pandemiji vrstijo že vse leto in prepričan sem, da bo junijsko dogajanje najbolj slovesno.

Slovenci smo se v zgodovini ohranili s svojim jezikom in kulturo. Josip Jurčič, katerega 140 let od smrti obeležujemo letos, nam je lahko zgled pristnega domoljuba in nosilca narodne kulture, ki je s svojim delom in predanostjo, slovenski književnosti in narodu postavil pomembne mejnike. In tu je še vrsta izobražencev, ki so, kot je na osrednji prireditvi Jurčičevega leta na Muljavi minuli konec tedna povedala državna sekretarke na Ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc, iz ljubezni do naroda premagali osebne interese in dali prednost slovenskemu jeziku in človeku pred lastnim jazom. Eden takih je bil tudi teološki profesor dr. Lambert Erlich, ki je prvi leta 1941 jasno zapisal, da Slovenci moremo živeti v suvereni državi.

To da imamo svojo državo nikakor ni samoumevno. Ni nam bila prinesena na pladnju ampak smo si jo morali izboriti.

To da imamo svojo državo nikakor ni samoumevno. Ni nam bila prinesena na pladnju ampak smo si jo morali izboriti. Za razliko od kar nekaj evropskih narodov, ki so se zlili z večjimi okoli sebe, smo Slovenci leta 1991 postali samostojni. To nam še kako zavidajo denimo Katalonci, ki nikakor ne uspejo s svojimi osamosvojitvenimi težnjami. To nam zavidajo Kurdi, ki jih je kar 28 milijonov in so razsejani med Turčijo, Sirijo Irakom in Iranom, pa nič ne kaže, da bi jim bile razmere tako naklonjene, da bi lahko dosegli samostojnost.

Mi pa jo imamo, vendar je ne cenimo dovolj. Zdi se, da nam denimo Jurčičeve besede: „Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, / Kadar braniti je treba časti in pravice / Narodu in jeziku svojemu," danes v globalistične in unitarističnemu svetu, delujejo oddaljene, preveč slovenske, kdo bi rekel celo nacionalistične. Pa so res? Je res nacionalist tisti, ki ceni svoje, ki mu je njegova kultura in omika sveta? Tisti, ki pride na stadion ali na zborovanje s slovensko zastavo?

Kar nekako smo se navadili, da na takih in drugačnih zborovanjih in vstajah vihrajo rdeče zastave ali tiste s peterokrako. Tam prepevajo pesmi upora in revolucije, ki smo jo želeli pozabiti, ker je prinesla toliko gorja. Kaj bi na to porekel Josip Jurčič? Ne pozabimo, da je njegova misel, ki pravi: „Ne cepimo svojih moči, ampak združimo jih; pustimo pričkanje o novih programih. Najlepše fraze so mrtve, če jih ne oživi narodov duh."

V zborniku z Lepilom na podplatih – Trideset let slovenske države nekdanji general Tone Krkovič ugotavlja, da se „vrednote osamosvojitve skupaj z zmago v vojni za Slovenijo relativizirajo, negirajo in mestoma celo krminalizirajo." To počnejo tisti, ki jim samostojnost nikoli ni bila „intimna opcija." Priča smo poskusom izkrivljanja zgodovinskih dejstev. Ne moremo se denimo zediniti ali je letos 30. ali 31. obletnica ustanovitve slovenske vojske. To je vojna za interpretacijo. Ali je nekdanja partija „nekim brezimnim gibanjem" dopustila, da smo se osamosvojili. V tem primeru je samostojna Slovenija naslednica partizanščine, nekdanje totalitarne države in tudi tistih oblastnikov, ki so na to pristali. Zato si je zasluge za osamosvojitev po njihovem mnenju nespodobno pripenjati, ker so tako vsi enaki ... Pa so res?

Ali pa se je z osamosvojitvijo vendarle zgodil odločilen rez. Nova država se je v tem primeru odpovedala svoji totalitarni preteklosti in začela na novo. Začela se je z ustanovitvijo strank, ki so jih vodili ljudje z imeni in priimki. Ti so ustanovili koalicijo Demos, ki je zavrgla totalitarne vzorce in se zapisala demokraciji in pravu. To je velika razlika od prejšnje države, ki se je vzpostavila s pomori političnih nasprotnikov, montiranimi sodnimi procesi in vzpostavitvijo tajne policije, ki je nadzirala življenje družbe. Lahko se strinjamo, da so bile na začetku narejene tudi napake. To so bili denimo izbrisani. Ampak vendarle je izbrisanim do pravice pomagala pravna država, ki je bila vzpostavljena. Nihče od izbrisanih ni bil ubit in vržen v katerega od mnogih brezen ali rudniških jaškov. Ko se je dokazala krivica, so dobili zadoščenje in tudi odškodnine. O čem takem žrtve pobojev po drugi svetovni vojni niso mogle niti sanjati.

Ko dobro pogledamo in razberemo kaj je v ozadju, nam je že od padca Šarčeve vlade jasno, da gre za zaščito lastnih interesov in pozicij. Ne gre za demokracijo. Če bi šlo za demokracijo, bi dopustili tudi drugo mnenje, vendar ga ne.

Zato torej ne moremo govoriti o kontinuiteti, tudi o tem ne, da so vsi politiki enaki. Gre za dve različni zadevi, dve različni državi, dve izhodišči in dvoje pogledov na današnji čas. Nismo se hoteli osamosvojiti samo od Beograjskega centralizma, kot je želela nekdanja partija, ampak smo se osamosvojili tudi od nekdanjega socialističnega sistema. To vse prevečkrat pozabljajo vseh vrst vstajniki, ki mahajo z zastavami na katerih še kar kraljuje rdeča zvezda in na katerih mitingih prepevajo Internacionalo ter pozivajo k smrti političnih nasprotnikov.

Ko dobro pogledamo in razberemo kaj je v ozadju, nam je že od padca Šarčeve vlade jasno, da gre za zaščito lastnih interesov in pozicij. Ne gre za demokracijo. Če bi šlo za demokracijo, bi dopustili tudi drugo mnenje, vendar ga ne. Pod krinko sovražnega govora, ga hočejo omejevati na vsakem koraku. Prav komično je, da tisti, ki so najbolj proti sovražnemu govoru, nasprotnike na vsakem koraku zmerjajo s fašisti. Beseda fašist pa je izven sfere kulturnega. Biti fašist pomeni, da nisi človek, da so tvoja stališča zavržna, da s teboj ni in ne sme biti dialoga. Karkoli izreče nekdo, ki so mu nalepili nalepko fašist, je laž, je zavajanje. Kje se to konča? V Kočevskem Rogu, Teharjah in ostalih moriščih in ni naključje, da se v teh dneh spominjamo tudi obletnice pobitih domobrancev v Kočevskem Rogu. Letos bo to v soboto, 5. junija ob 11. uri, ko bo sveto mašo daroval upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres pri grobišču Pod Krenom, zbrane pa bo nagovoril tudi predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Slovesnost bo spet potekala javno, kakor v preteklosti, z upoštevanjem varnostnih ukrepov ob epidemiji.

Zato ob koncu tega pogleda, le poziv, ki ga ponavljam skupaj z danes večkrat omenjenim pisateljem in urednikom Josipom Jurčičem, katerega več obletnic se ob njemu posvečenemu letu spominjamo. Takole je zapisal: „Zedinjenje Slovencev je prapor, pod katerim se zbirajo naše duševne moči, pod tem praporom smo hodili v boj za narodne pravice, samo v potrditvi narodnega programa smo našli rešitev pred tujci, samo oni narod, ki je sam gospod na svoji zemlji, lahko pride do blagostanja."

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

O avtorju