Nataša LičenNataša Ličen
Andrej NovljanAndrej Novljan
Tanja DominkoTanja Dominko
 (foto: )
| (foto: )

Zgodovinarji bi morali biti zavezani resnici!

Cerkev na Slovenskem | 01.06.2023, 14:08 Alen Salihović

V teh dneh, posebej pa še pred spominsko slovesnostjo v Kočevskem Rogu se spominjamo pobitih domobrancev in drugih žrtve revolucionarnega nasilja. Med njimi je bil tudi prof. dr. Lambert Ehrlich. Slavnostna govornica na nedavni komemoraciji je bila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch. Na Streliški ulici v Ljubljani so ga komunisti umorili 26. maja 1942. Te obletnice so se nedavno spomnili v Ljubljani.

Potvarjati zgodovino je huda reč

Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch je na žalni slovesnosti ob obletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha, ki je potekala prav na dan njegovega umora dejala, da stati pred spomenikom Ehrlicha, na dvorišču Teološke fakultete, na dan, ko mineva 81 let od njegove nasilne smrti in smrti visokošolca Viktorja Rojca, je velika stvar. »Mož, ki ga je medvojna revolucionarna sila razglasila za narodnega izdajalca in si s tem podelila licenco za njegov umor, bi moral biti, če bi se uresničila želja njegovih tožnikov in sodnikov obenem, še danes osovražen in kriv za vse zločine, ki jih je revolucionarna stran naredila. Vsaj tako usodo mu je namenila totalitarna oblast. Po vojni je sistematično črtila in blatila njegovo dobro ime, z oskrunitvijo njegovega groba je šla celo v predcivilizacijsko skrajnost. Toda še hujšo krivico je temu velikemu Slovencu delalo slovensko povojno režimsko zgodovinopisje, ki kot sveti in nedotakljivi gral še danes duši novejša zgodovinska spoznanja in odkritja. Potvarjati zgodovino je huda reč. Zgodovinarji bi morali biti zavezani resnici, k spoštovanju temeljne zgodovinske premise – vzroku sledi posledica in ne obratno, ter stalnemu raziskovanju že spoznanega, da bi popravili, kar je tam zmotno. Toda danes stojimo tu, ne le v pietetni zbranosti ob misli na njegovo smrt, ampak s pokončno dvignjeno glavo, navdihujoč se ob življenju in delu velikega domoljuba, predanega pa tudi premočrtnega vzgojitelja mladih, socialno občutljivega človeka, globoko duhovnega in zvestega duhovnika, preroka slovenskega naroda. Kljub vsem poskusom očrnitve, ki se vlečejo že osem desetletji in jih najdemo zasidrane tudi v šolskih učbenikih, se nam lik dr. Lamberta Ehrlicha skozi časovno distanco ter sito resnice vedno bolj jasno izrisuje kot eden najimenitnejših oseb in najbolj prepričljivih strateških državniških osebnosti našega naroda v 20. stoletju. Velika zasluga za odstiranje njegovega izjemnega življenja in dela gre prof. dr. Janezu Juhantu, ki mu ob spomeniku temu velikemu človeku izrekam posebno zahvalo.«

Nadaljevala je, da smo bili ukinitev javnega spomina na žrtve komunizma deležni pred nekaj dnevi. »Kakšen neverjeten strah pred preprostim človekom, ki je s svečko spoštljivo stal tisti večer pred dnevom spominjanja na žrtve komunističnega nasilja na Trgu republike s strani tistih, ki se sicer tako radi sklicujejo na ljudstvo. Predsednik Nove slovenske zaveze je ob tem sprevrženem dejanju, ki se v državi, ki se je zavezala k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in demokratičnih standardov, ne bi smelo zgoditi, dejal: »Lahko nam vzamejo dan spomina, ne morejo pa nam vzeti spomina in sočutja. To dvoje je stvar duha – in moč duha je večja kakor moč nasilja.« Prav zato je zlom duha vedno eden od temeljnih ciljev sistemov, ki hočejo podjarmiti.«

Govor dr. Jaklitsch v celoti. 

Dr. Ehrlich nas uči živeti iz vere. On je bil velik molivec, velik romar, asket brez primere, revež, ki je zadnjo srajco dal ubožcu.

V ljubljanski stolnici je sveto mašo za profesorja Erlicha daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, pridigal pa zaslužni profesor dr. Janez Juhant. V pridigi se je naslonil na besede prof. Milana Komarja, ki jih je leta 1967 izrekel v Buenos Airesu in jih objavil v Slovenski državi.

Med drugim je prof. Komar dejal: »Vse Ehrlichovo delo je bilo eno samo neprestano, neutrudno vsesplošno bujenje življenj. Najprej verskega , nadnaravnega. Dr. Ehrlich je bil predvsem človek vere. Človek močne, neomahljive vere. Podoben je bil starozaveznemu preroku. Bilo je v njem nekaj trdega, kamenitega, nekaj abrahamskega. Njegova vera je bila kakor skala. Zaupanje v Boga je bilo brezmejno. Zvestoba Cerkvi popolna in brez rezerve. Vse to je danes strogo aktualno… Dr. Ehrlich nas uči živeti iz vere. On je bil velik molivec, velik romar, asket brez primere, revež, ki je zadnjo srajco dal ubožcu. Mrtvičil se je, da bi imel več življenja. Kajti, kot je dejal, Nietzsche, kdor ni kot ubijavec, ki zatre vse, kar mori življenje, nima polnega življenja. Tudi to je strogo aktualno. Blagostanjska civilizacija s svojim vsesplošnim materialnim komfortom poraja brezbrižne in brezciljne rodove, pri katerih so periodični čustveni-pastoralni izbruhi nadomestki tihega močnega notranjega duhovnega življenja, ki ga ni.

Izprašajmo si vest. Dr. Ehrlich gleda s svojimi prodornimi ognjeviti očmi in nas prosi in roti v tem smislu. Izprašajmo si vest«, pravi: »Še molimo, kot smo takrat molili? Naš rod še raste kot smo takrat govorili 'ob črnem kruhu in rožnem vencu'? To se pravi v pokori in molitvi. Naša zvestoba Cerkvi je še tista kot takrat, ko so papeški socialni nauk študirali v gorskih vasicah, kamor ga je ponesla naša prosvetna in orlovska organizacija? …

Ne gre za to, da se površno postavimo v ta ali oni tabor, da se proglasimo bodisi za konservativce ali bodisi za progresiste. Gre za to, da … usmeritev Cerkve globoko in z ljubeznijo preučimo in v skladu s tem pametno odločimo, kaj nam je storiti…kaj je naše mesto in poslanstvo (v svetu) in zato je (naša) pravica in dolžnost, da branimo svoje legitimne in neosvojljive interese.«

Boj za obstoj slovenstva tudi ne bo prenehal, zdi se, da bo postal še trši. Obstali bomo le, če bomo hoteli obstati!

Dr. Juhant je spomnil še na sklep govora: »V svetu vstaja nova doba. Borba za svobodo in napredek človeštva ne bo prenehala, samo, nove in drugačne oblike bo dobila. Svet se združuje, solidarnost med narodi raste iz dneva v dan. Vsi smo odgovorni za vse. Iskrena ljubezen do lastnega naroda nam narekuje spoštovati in ljubiti narode, ki niso naši. Obzorja se širijo. Stavljajo se nam nove naloge. Boj za obstoj slovenstva tudi ne bo prenehal, zdi se, da bo postal še trši. Obstali bomo le, če bomo hoteli obstati, če bomo z dovoljno iznajdljivostjo, spretnostjo in vztrajnostjo izrabili nove možnosti, ki nam jih prinašajo novi časi…

Toda naš boj ne bo le naš boj, ampak boj za vse male narode, za vse zatirane in zapostavljene, proti vsemu zatiranju in izkoriščanju, boj za zmago duha nad gmoto, resnice nad lažjo; pravice nad krivico…; za resnični napredek in razvoj človeštva, za resnično človeka vredno življenje.

Gospod doktor, ta, ki tu govori, ni iz Vašega kroga, toda, ko je potekel čas, je postalo jasno, da je to, kar nas je takrat morda ločilo, majhno in neznatno; to pa, kar nas druži, je veliko in močno in da ste Vi naš, da ste od nas vseh in smo mi vsi Vaši. Zato naj Vaš spomin in Vaš zgled vzbudita v nas vseh, ki se Vas spominjamo tukaj in drugod širom sveta, novih energij, novih neugnanih energij za ogromno in čudovito delo, ki nas čaka.«

Pridiga prof. dr. Juhanta.

Cerkev na Slovenskem, Politika, Novice
Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek) Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek)

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina ...

Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise) Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise)

Dobra arhitektura ni modna muha.

Odprte hiše Slovenije, vseslovenski tridnevni arhitekturni festival, letos že petnajstič po vrsti odpira najsodobnejšo slovensko arhitekturno produkcijo, nove in prenovljene arhitekturne projekte ...