Drinske mučenke | (foto: SŠK)
Škof Saje ob spominu na Drinske mučenke: Svetost ni rezervirana za izjemne, temveč za vsakogar, ki je zvest v malih stvareh
Cerkev na Slovenskem | 25.05.2025, 11:35 Alen Salihović
Včeraj je v Žužemberku potekala osrednja slovesnost v letu blaženih Drinskih mučenk – ob 140-letnici rojstva blažene Krizine Bojanc. Slovesnost je vodil predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje. V pridigi je spregovoril o globokem pomenu praznika in osrednjo pozornost namenil blaženim Drinskim mučenkam – svetlim zgledom vere, zvestobe in junaštva v času preizkušenj.
Škof Saje je poudaril, da praznik Marije Pomočnice kristjanov ni nastal iz udobja, temveč kot odgovor na hude preizkušnje – v času turških vpadov in napoleonskih vojn. Prav zato je ta dan za Cerkev priložnost, da se znova zaupa Mariji, Materi Cerkve, pomočnici v stiskah in tolažnici mučencev. Ob prazniku so v ospredje stopile Drinske mučenke – pet redovnic iz kongregacije Hčera Božje ljubezni, ki so bile decembra 1941 v Goraždu v Bosni ubite zaradi sovraštva do vere. Med njimi sta bili tudi Slovenki Krizina Bojanc in Antonija Fabjan. Njihova smrt ni bila poraz, temveč pričevanje zvestobe Bogu – z molitvijo na ustih in Marijinim imenom v srcu.
So zgled in Jezusove priče za nas čas. Postale so živi most med ljudmi različnih narodov in veroizpovedi – katoličankami, ki so umrle na ozemlju današnje Bosne in Hercegovine, v večinsko muslimanski družbi, a z odprtim srcem za vse.
Mučenke so po besedah škofa postale "živi most" – med narodi, kulturami in celo veroizpovedmi. Njihovo življenje je dokaz, da svetost ni stvar narodnosti ali okoliščin, temveč notranje drže in odločnosti za resnico.
Evangelij o Kani Galilejski (Jn 2,1–11) in podoba žene iz Razodetja (Raz 12) sta bila osrednja svetopisemska motiva škofovega nagovora. Marija, ki prva opazi stisko in zaupa Jezusu, je zgled tiste, ki ne beži pred bojem, ampak je navzoča v njem. Prav v tej vlogi je blizu vernikom danes – kot pomočnica, ki ne odvzame križa, ampak pomaga nositi ga.
Nagovor je škof Saje prepletel z močnim pozivom: "Svetost ni rezervirana za izjemne, temveč za vsakogar, ki je zvest v malih stvareh." Po zgledu mučenk smo vsi poklicani k pričevanju – morda ne s krvjo, a s srčnostjo, molitvijo, pogumom in darovanjem v vsakdanjem življenju.
Marija Pomočnica nas ne vodi proč od boja, ampak nas spremlja sredi boja – kakor žena iz Razodetja. Ona je z nami, ko smo napadeni, ko se nam zdi, da zlo zmaguje. A končno zmaga Kristus. Zmago življenja so okusile tudi Drinske mučenke – ne v moči orožja, ampak v moči vere.
Škof Saje je posebej nagovoril redovnice in duhovnike: naj bodo neomajne v svoji poti in zvestobi, tudi če je njihovo pričevanje tiho in skrito. Vsem vernikom pa je položil na srce, naj zaupajo Mariji in ji izročajo skrbi – ona je tista, ki »ne dovoli, da zmanjka vina veselja v našem življenju«.
V sklepnem delu je škof povezal aktualni trenutek Cerkve z začetki pontifikata papeža Leona XIV., ki kliče k poglobitvi vere in gradnji mostov med narodi in verstvi. Drinske mučenke so po njegovih besedah uresničitev tega vabila – most med ženskostjo in odločnostjo, med zemeljsko nemočjo in nebeško močjo.
Ob sklepu je vernike spodbudil: »Naj bo to romanje tudi romanje srca. Vsak dan lahko darujemo svoje življenje – s tem postajamo žive priče evangelija.«
Pridiga škofa Andreja Sajeta v celoti
Dragi romarji, bratje in sestre v Kristusu!
Na praznik Marije Pomočnice kristjanov smo se zbrali v Žužemberku. Današnji praznik nas vsako leto znova vabi, da pogledamo k nebeški Materi in v njej najdemo tolažbo, pogum in navdih za naše življenje v veri. Praznik, ki ga Cerkev obhaja 24. maja, je nastal kot odgovor na preizkušnje kristjanov v času stiske, posebej v obdobju turškega jarma in kasneje v času napoleonskih vojn. Danes ga slavimo kot dan, ko se kot Cerkev znova izročamo Mariji, Materi Cerkve, Pomočnici v stiskah, Varuhinji poklicanih in Tolažnici mučencev.
Danes ob prazniku pred nas stopajo tudi Drinske mučenke – blažene sestre iz kongregacije Hčera Božje ljubezni: Slovenki Krizina Bojanc (1885–1941) in Antonija Fabjan (1907–1941), Avstrijka Berchmana Leidenix (1865–1941), Hrvatica Jula Ivanišević (1893–1941) in Madžarka Bernadeta Banja (1912–1941). Med njimi posebej omenimo naši rojakinji, Slovenki – Krizino iz Zbur in Antonijo iz Malega Lipja, ki sta skupaj z redovnimi sestrami v decembru 1941 v Goraždu v Bosni postali žrtve vojne krutosti in sovraštva do vere.
Bile so ubite, ker niso želele zatajiti posvetitve Bogu in ker niso popustile pred nasiljem. Umrle so mučeniške smrti – z molitvijo na ustih in Marijinim imenom v srcu. Njihova smrt ni bila konec, ampak je postala začetek novega življenja. So zgled in Jezusove priče za nas čas. Postale so živi most med ljudmi različnih narodov in veroizpovedi – katoličankami, ki so umrle na ozemlju današnje Bosne in Hercegovine, v večinsko muslimanski družbi, a z odprtim srcem za vse.
Ob osrednji slovesnosti v letu, posvečenem drinskim mučenkam, in ob tem velikem Marijinem prazniku, ko se verniki po vsem svetu zatekamo k njej kot k mogočni priprošnjici, nas spremlja Božja beseda, ki nam razodeva, kako Bog po Mariji in po svojih svetih ženah in možeh v zgodovini odrešenja vabi k sodelovanju pri svojem načrtu.
V knjigi Razodetja beremo, o velikem znamenju na nebu: o ženi, obdani s soncem, z luno pod nogami in z vencem dvanajstih zvezd na glavi (Raz 12,1.3.7–12.7). Videnje žene na nebu, ki jo Cerkev od nekdaj razume kot podobo Marije in podobo Cerkve, nas spomni, da je vsak resničen Božji služabnik ali služabnica, ki stoji v boju proti zlu, v Marijini šoli.
Drinske mučenke so bile takšne žene: poklicane, da rodijo Kristusa v svet, ne po telesu, ampak po ljubezni, usmiljenju in zvestobi Bogu, tudi v najtemnejših časih druge svetovne vojne. Ko so jih sovražniki Boga in Cerkve hoteli ponižati in zlomiti, so raje izbrale smrt, kot da bi se izneverile svojim redovnim zaobljubam. Z mučeništvom so postale žive priče evangelija.
Pavlovo pismo Galačanom (4,4–7) nam v berilu spregovori o tem, da nas je Bog v polnosti časa po Sinu odrešil in poklical v otroštvo, da moremo klicati: »Aba, Oče!« To sinovstvo ni nekaj samoumevnega, temveč je sad Božje milosti, ki kliče k odgovoru. - Tu nas Drinske mučenke učijo, kaj pomeni odgovoriti na ta klic – z vero, zvestobo, molitvijo in z življenjem daritve.
Evangelij o Kani Galilejski (Jn 2,1–11) nas vodi k Mariji kot ženi vere, ki prva opazi stisko drugih in zaupa Jezusu: »Kar koli vam reče, storite!« Marija ni le zanesljiva priprošnjica, ampak tudi duhovna voditeljica: vodi nas k Jezusu in nas uči poslušnosti Njegovi besedi. V teh besedah je vse bistvo krščanskega življenja in tudi duhovna pot Drinskih mučenk: storiti, kar Jezus naroča – pa naj stane, kar hoče.
Dragi bratje in sestre! Danes, ob današnjem Marijinem prazniku premišljujemo o njenem življenju in zgledu blaženih Drinskih mučenk.
V svetu, kjer naraščajo nasilje, relativizem in brezbrižnost, smo poklicani k svetosti – ne nujno k mučeništvu s krvjo, a k vsakodnevnemu darovanju, k zvestobi v malih stvareh, k pogumu, da v pravem trenutku spregovorimo, pričujemo in ljubimo.
Marija Pomočnica nas ne vodi proč od boja, ampak nas spremlja sredi boja – kakor žena iz Razodetja. Ona je z nami, ko smo napadeni, ko se nam zdi, da zlo zmaguje. A končno zmaga Kristus. Zmago življenja so okusile tudi Drinske mučenke – ne v moči orožja, ampak v moči vere.
V teh dneh, ko na čelu Cerkve pozdravljamo novega papeža Leona XIV., slišimo njegov poziv k poglobitvi vere, k večji odprtosti in gradnji mostov med narodi, med verstvi, med svetom in Bogom. Blažene Drinske mučenke so bile točno to: most med kulturami, most med ženskostjo in duhovno močjo, most med zemeljsko nemočjo in nebeško zmago.
Tudi mi smo poklicani k temu. Ne gre za to, da bi bežali pred preizkušnjami, ampak da bi sredi njih pričevali, molili, ljubili in delali za mir. Verniki, v vas je moč, ki je moč svetnikov – moč molitve, moč zvestobe, moč vsakodnevnega pričevanja v zakonskem, družinskem, redovnem in duhovniškem življenju.
Drage redovnice, morda se kdaj zazdi, da je vaša pot preveč tiha, morda celo neopazna – a ravno v tej tihoti raste svetost, kakor je rasla pri sestrah, ki niso bile misijonarke z odra, ampak z žrtvovanjem, nego bolnikov, varovanjem otrok in z neomajno vero.
Dragi duhovniki, bodite pastirji, ki ne bežijo, ko pride volk, ampak ostanejo ob svojih ljudeh. Mučenke so ljubile Cerkev in duhovnike. Ko so odhajale v smrt, so molile za škofa in duhovnike. Naj tudi danes njihova priprošnja krepi vašo poklicanost in predanost za oznanjevanje evangelija.
In vi, dragi verniki! Marija naj bo opora in vir navdiha ter poguma tudi za vas. V njej je upanje. Ona je tista, ki bo poskrbela, da ne zmanjka vina veselja v vašem življenju. Povejte Kristusu svoje težave in se zaupajte Mariji, kakor so to storile naše mučenke.
Naj bo to romanje tudi romanje srca. Morda ne bomo dali svojega življenja dobesedno, kot Drinske mučenke, a vsak dan znova lahko podarimo svoj čas, svojo molitev, svojo dobroto – in s tem postajamo žive priče evangelija. Združimo svojo molitev k Bogu tudi za nove duhovne poklice.
Naj zaključim z besedami papeža Leona XIV., ki nas v enem od prvih nagovorov vabi: »Vrnimo se h koreninam vere, ne da bi bežali v preteklost, ampak da bi hodili naprej, globlje in višje – da bi gradili mostove tam, kjer svet vidi samo zidove.«
Drinske mučenke so gradile mostove – med ženskostjo in odločnostjo, med Božjim klicem in zvestobo, med zemljo in nebesi. Naj bodo tudi nam navdih, da postanemo »most Božje ljubezni« v svetu, ki hrepeni po resnici, miru in upanju.
Naj vas spremlja Marija Pomočnica kristjanov, kraljica mučencev in mati Cerkve in priprošnja blaženih drinskih mučenk! Amen.
