Slovenska karitas v zahvalo k Mariji Pomagaj

Pridiga Alojzija Cvikla v celoti

Dragi sobratje duhovniki, drage sodelavke in sodelavci Karitas, tako slovenske kot škofijskih in župnijskih, dragi bratje in sestre!

Jezus je s svojim vstajenjem premagal smrt. Ta smrt ni bila samo navidezna, temveč resnična. Vstali Gospod je isti, ki je trpel in umrl na križu. Zato učenci zatrjujejo, »da so z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih« (prim. Apd 10,41).
Dogodku, ko Vstali ob Genezareškem jezeru pripravi žerjavico in na njej ribo ter kruh, sledijo tri vprašanja Petru:

»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Vprašanju sledijo trije odgovori: »Gospod, ti veš, da te imam rad.« Sledijo tri naročila: »Pasi moja jagnjeta« in »Pasi moje ovce.« S tem Jezus postavi Petra za svojega namestnika na zemlji. Zaupana mu je skrb za »Jezusovo čredo«. To nalogo mu je Jezus že prej obljubil: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala« (prim. Mt 16,18–19). To, kar nas najbolj preseneti, je, da Jezus ostaja zvest obljubi, ki jo je dal Petru, čeprav Peter ni držal obljube, ki jo je dal Kristusu, da je pripravljen celo umreti zanj. Trojno vprašanje, ki ga Vstali postavi Petru, se lahko razloži s tem, da mu je dana priložnost, da lahko izbriše trojno zanikanje med Jezusovim trpljenjem. Bog daje človeku vedno še eno možnost; prvi lahko sledi druga, drugi tretja … z drugimi besedami: Bog nam daje neskončno možnosti. Gospodovo zaupanje in odpuščanje sta Petru omogočila, da je postal nova, močnejša oseba, ki je sposobna držati dano besedo in biti zvesta do smrti. Peter je pasel Kristusovo čredo na začetku njene poti, ko je Cerkev »zapustila« Galilejo in se podala na vse poti sveta. Peter je to čredo povezoval, jo potrjeval v veri in na koncu dal življenje zanjo. Če bi danes sledili Kristusovemu vzgledu in dali priložnost nekomu, ki nas je prvič zatajil, koliko manj izgubljenih oseb bi imeli, koliko več srečnih in uresničenih ter manj razočaranih in izgubljenih. Pogovor med Kristusom in Petrom lahko prenesemo v svoje vsakdanje življenje. Sveti Avguštin, ko razlaga ta evangeljski odlomek, pravi: »Ko Kristus sprašuje Petra, postavlja vprašanje tudi vsakemu od nas: ali me ljubiš?« Krščanstvo ni skupek idej in zapovedi, temveč nekaj veliko globljega. V okrožnici Bog je ljubezen je Benedikt XVI. zapisal, kaj je temelj krščanstva: »Na začetku krščanstva ni etična odločitev ali kakšna velika ideja, temveč je srečanje z dogodkom, z Osebo, ki daje našemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.« Gre za odnos prijateljstva z Jezusom Kristusom. Zanimivo je, da je Jezus pri vsakem čudežu postavil vprašanje »Ali veruješ?«, nikoli »Ali me ljubiš?«. To vprašanje postavi samo sedaj, po trpljenju in smrti, ko nam je dal dokaz svoje največje ljubezni. Ljubezen, ki jo mi izpovemo Jezusu na njegovo vprašanje »Ali me ljubiš?«, on spreminja v služenje drugim: »Pasi moje ovce.« On torej ne želi sadov te ljubezni zase, temveč da skrbimo za »njegove ovce«. Naša ljubezen do Jezusa ne sme biti samo nekaj čustvenega, temveč se mora udejanjiti v našem odnosu do drugih, s tem da postane služenje. Sveta mati Terezija je to zelo lepo izrazila: »Sad ljubezni je služenje, sad služenja je mir.«

Drage sodelavke in sodelavci Karitas, ko poslušam vaše zgodbe, mi dostikrat govorite o tem, da pri vašem služenju srečujete ljudi, ki nimajo več nobene volje do življenja. In kako se stanje spremeni, ko jih začnete obiskovati — kar naenkrat se vse spremeni, ko se čutijo ljubljene. Človek je bitje ljubezni, ustvarjen je po Božji podobi, Bog pa je ljubezen. Sveta mati Terezija, preden je šla obiskovat reveže, je ure preživela pred Najsvetejšim. Zakaj? Zanjo je bila ljubezen do Jezusa v evharistiji enaka tisti do človeka, ki trpi oziroma reveža. Ona nas vse uči, kako je ljubezen ena in nedeljiva. V bližnjem strežemo Kristusu. To je naša duhovnost: »Ljubimo, ker smo ljubljeni.« Ker se nas je Božja ljubezen dotaknila, ji lahko sledimo, pa čeprav to zahteva tudi odpovedi. Drage sodelavke in sodelavci Karitas! Bog se nam je naredil dostopnega v vsakem človeku. Naš bližnji je vidna pot, po kateri nam nevidni Bog omogoča, da se mu bližamo. Po tej poti hodimo, ko smo odprti za sočloveka, še posebej za tistega, ki je potreben naše pomoči. Pri tem pa nismo nič prikrajšani, saj takrat, ko smo odprti za služenje bližnjemu, tudi največ naredimo zase, kajti ljubezen, ki jo darujemo, se nam povrne in obrodi bogate sadove. Kadar smo sposobni odgovoriti na ljubezen, smo »v srcu Boga«, ki je ljubezen.

Smo v svetem letu, ki želi iz nas narediti »romarje upanja«. Biti romar pomeni vsak dan začeti z Gospodom – molitev, živeti v zavesti Božje navzočnosti in bližine. Pomeni znati se ustaviti, prisluhniti drugemu, biti odprt za drugega. Pomeni poromati tudi v svojo notranjost, v svetišče svojega srca – to je najzahtevnejše romanje. To naše današnje romanje k Mariji Pomagaj je priložnost, da se Gospodu zahvalimo za 35-letno delovanje Karitas na Slovenskem, da se zahvalimo za opravljeno poslanstvo ter si naberemo novih moči za nov zagon in prizadevanja.

Na tri stvari ne smemo nikoli pozabiti:

Ne smemo spregledati najslabotnejših in najbolj ranljivih. Dejavna ljubezen ne samo vidi, celo išče najšibkejše. Vse naše prizadevanje je pot ponižne ljubezni, ki je konkretna, a nevpadljiva, se ne vsiljuje. Ima celosten pogled na človeka, ne skrbi samo za materialni vidik in ne samo za duhovnega, temveč zajema celotnega človeka. Ta dejavna ljubezen se ne pojavi samo ob nesrečah, ampak se trudi vedno služiti človeku. Razvijati je potrebno tudi ustvarjalnost. Pojavljajo se vedno nove oblike revščine, zato je potrebno iskati konkretne odgovore in načine za pomoč ljudem v stiski. Naj bo današnje romanje tudi priložnost, da skupaj praznujemo, se srečamo in tkemo vezi prijateljstva ter sodelovanja. Ob tem srečanju se želim zahvaliti vsem sodelavcem in prostovoljcem Karitas, vam duhovniki in diakoni, ki svoj čas darujete za pomoč ljudem v stiski, ki lajšate osamljenost, trpljenje in bolečine mnogih med nami. Hvala vam za vaš čas, za vašo plemenitost, ki jo na različne načine izražate dan za dnem, ko se odpravljate na pot k tistim, ki potrebujejo našo pomoč. Naj nas to srečanje tu pri Mariji Pomagaj napolni z ljubeznijo, da se bomo vrnili domov z novim zagonom in pripravljeni za novo podarjanje ljubezni.

Amen.