Z vero med otroške zmaje in regratove lučke

Naš pogled 30. 04. 2025, 09:55 Maja Morela Čuk

Pred dobrim tednom dni sem se ujela pri razmišljanju kaj napisati za tokratni Pogled in očitno mi je Bog dal jasen znak, kaj naj bo tema današnjega. Pa vendar se mi zdi, da smo o zemeljskem slovesu svetega očeta Frančiška slišali že toliko. Res se je kot neverjetno dostopen, povsem človeški in radoživ zapisal v našo zgodovino, ne le-to, naša srca in spomin, kot nekdo, ki je s svojo preprostostjo in prav takšnim oznanjevanjem Božje besede nagovoril mnoge.

Znal jim je približati, ne bom rekla vere, ker to je milost, ki se jo mora odločiti sprejeti vsak sam in jo res živeti, ampak je približal Kristusovo učenje. S preprostim in nespremenjenim naukom, se je dotaknil tudi tistih, za katere bi rekli, da se to ne bo zgodilo. Lahko bi razglabljali o tem, da še vedno ne razumejo, ali priznavajo, Cerkve kot Kristusovo telo, kot telo, ki ga vodi Sveti Duh. Pravzaprav imajo ogromno povedati čez Cerkev, katere vodja na zemlji je bil ravno človek, ki so ga vzeli v čisli. Lahko bi na stvar gledala tako, vendar sem se odločila, da ne bom. Moje oči so v odzivih širše javnosti, nekaterih posameznikov, ki se nimajo za katoličane, državnikov, ki imajo drugačen življenjski nazor, videla sadove papeževe prijazne, a vendar jasne besede o dobrem. In še enkrat več se je potrdil rek, da lepa beseda lepo mesto najde, tudi pri vseh odzivih in prijaznih besedah ob smrti. Kaj pa če so bile floskule? Lahko, lahko tudi ne in kot pravi Sveto pismo: »Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.« (Mt 7,20)

Moje oči so v odzivih širše javnosti, nekaterih posameznikov, ki se nimajo za katoličane, državnikov, ki imajo drugačen življenjski nazor, videla sadove papeževe prijazne, a vendar jasne besede o dobrem.

Papeža Frančiška, za katerega verujemo, da je že pridružen angelom in svetnikom, smo poznali kot nekoga, ki se je sklanjal do najbolj ubogih. Posebno pozoren je bil do žensk v Cerkvi in nenazadnje do same Matere Marije. Kako lepa iztočnica razmišljanja ob izteku aprila in skorajšnjem vstopu v Marijin mesec. Lepi spomini me vežejo na teh enaintrideset majskih dni. Še danes so mi izredno ljubi, ne le zato, ker kar dvakrat praznujem, ampak, ker se nebeška Mati veseli z mano in jaz z njo.

 Kot otrok včasih želiš pohoditi zavoro, ker težko loviš tempo odraslih.

Odraščala sem na kmetiji. Vemo, da se maja kar konkretno začnejo nekatera opravila in je precej živahno, kot otrok pa včasih želiš pohoditi zavoro, ker težko loviš tempo odraslih. Moja »bremza« so bile svete maše na podružnici vsak petek nekje do dvajsetega leta, v otroštvu pa se je čas ob kadilu, pesmi in druženju ustavljal pri šmarnicah. Še danes se spomnim, kako sem v roza hlačah na zvonec, ostrižena na gobico, z regratovo lučko v roki odhajala mimo cvetočega polja ali žitnih klasov v dvesto metrov od doma oddaljen Božji hram. Velikokrat v družbi otrok, vernih in malo manj vernih družin, kar jih premore vaško okolje. A od kje kdo prihaja, se nam ni zdelo pomembno. Mi smo videli samo to, da bomo skupaj. Skupaj na poti do šmarnic, ko bomo lahko počeli vragolije. Da bomo skupaj »trpeli«, ko bomo morali dvajset minut mirno sedeti in poslušati in potem bomo skupaj tekali okrog cerkve, se videli z otroki, ki prihajajo iz drugih vasi in se skupaj odpravili nazaj domov, vsi zagreti opravljati šmarnično nalogo. Koliko samostojnosti so mi le-te dale. V spominu mi je ostalo, da smo morali enkrat narediti zmaja. Takšnega, ki ga veter nosi in pluje po zraku. S kakšno vnemo sem se lotila načrtovanja, barvanja, s kakšno natančnostjo sem strigla. Čeprav pri približno sedmih letih sem kakor otrok, ki ravnokar spregovori, govorila »Bom sama, bom sama,« in zavračala pomoč družinskih članov, ki so ob pogledih na moje načrte (upravičeno) govorili, da moj zmaj ne bo letel. »O, pa bo!« sem si mislila in vztrajala pri svojem in potrpežljivo prenašala njihov poskus pribijanja na realna tla. Nisem jim verjela, saj v mojem svetu takšni zmaji lahko letijo. O, ti grenka streznitev, ko sem videla, da res ni. Kljub temu, sem ga s ponosom naslednji dan odnesla pokazat v cerkev, saj je bil moje delo. Izdelek, v katerega sem vložila svoj čas in trud, celo napor. Morda mi je bilo za odtenek lažje tudi, ko sem videla, da zmaji drugih otrok prav tako ne letijo, ali da je nekatere misel na izdelavo plašila in se zadeve sploh niso lotili. Našo otroško domišljijo pa je spodbudil takratni župnik Štefan Pavli, ki je vse padle zmaje obesil na mlado brezo z zelenimi listi in tako so se vsaj malo odlepili od tal in poleteli. Ni bilo ravno nebo, ampak v danem trenutku najboljša možna rešitev in potrditev, da se naši zmaji lahko dvignejo in z nekaj pomoči zaplešejo po zraku.

Moja »bremza« so bile svete maše na podružnici vsak petek nekje do dvajsetega leta, v otroštvu pa se je čas ob kadilu, pesmi in druženju ustavljal pri šmarnicah. Še danes se spomnim, kako sem v roza hlačah na zvonec, ostrižena na gobico, z regratovo lučko v roki odhajala mimo cvetočega polja ali žitnih klasov v dvesto metrov od doma oddaljen Božji hram.

Zato dragi soverniki, dragi duhovniki, ustvarimo varen prostor znotraj domače Cerkve, kjer se bodo otroci radi srečevali in komaj čakali, da pridejo skupaj – mesec maj in šmarnična pobožnost se zdita kot nalašč za to. Dragi starši, mi pa pustimo otrokom, da stopijo na zavoro, da se ustavijo, da se umirijo v cerkvi. Naj majska pobožnost ne bo breme. Nenazadnje, naj šmarnične naloge otroci delajo po svoje. Naj prevzamejo odgovornost za nenarejene naloge in se po drugi strani okitijo s ponosom in ugledom, ko jim bo nekaj uspelo. Naj si pri tem ustvarijo spomine za vse življenje. Morda boste njihovo izkušnjo enkrat poslušali po radiu.