Matic Vidic po gostovanju v oddaji Via positiva | (foto: NL)
Šel sem v naselje, da bi jih spremenil, pa sem spremenil sebe
Via positiva Nataša Ličen
Matic Vidic je univerzitetni diplomirani filozof, profesor teologije, specializant logoterapije in stalni diakon v novomeški škofiji. V zadnjih letih izstopa njegovo delo v romski skupnosti. Med njimi in skupaj z njimi, kljub globokemu kulturnemu prepadu, išče in prepoznava možnosti sodelovanja s širšo skupnostjo. Z Romi se lahko srečamo pri evangeliju, pravi, evangelij ustvarja pot. Notranjo svobodo iščemo povsod drugod, le v sebi ne. Strah rodi sovraštvo, doda Matic Vidic. V pogovoru je razgrnil osebno pot iskanja, vse do današnjega poslanstva, ko dela za dobro sočloveka. Trenutek, ki ga je streznil, je bil pogled prestrašenega človeka, ki ga je tiščal k tlom. V njegovih očeh je prepoznal klic.
»V odnosih se ljudje krepimo. Moje izkušnje in preizkušnje so se začele že v zgodnjem otroštvu z izgubo staršev in neurejeno družino. Bil sem bolj boječ otrok, ki na svet gleda z razdalje, nisem znal navezati stika. Sem pa takrat začutil močan stik z vero, z Bogom. V odnosu se ljudje krepimo in mislim, da me je ta odnos okrepil, tudi vse pomanjkljivosti. Do trinajstega leta sem močno jecljal, to se je spremenilo ob odnosu z Bogom in tudi vse druge rane. Veliko bolj sproščen sem, ker vem kam sodim. Vsi skozi življenje iščemo odgovor na vprašanje: kdo sem? Tudi ob študiju filozofije, ko sem se prevpraševal o tem, sta se izboljšali moja samopodoba in samozavest. Danes tako lažje delujem. Tudi med Romi, kajti pred njimi ne moreš biti šibak.«
Kot stalni diakon rečem staršem pri krstu, da so otroci dobili še ene starše. Očeta, ki bo do konca skrbel za otroka. To je milost.
Vsi hrepenimo po brezpogojni ljubezni
»Kako oropani so tisti, ki nimajo pojma o Bogu, veri. Kajti potrebujemo jo. Biti sam je nekaj najhujšega, to, da nikomur nič ne pomenimo in da nas nihče ne ljubi. Vsi hrepenimo po Ljubezni, ravno zato je ta odnos tako pomemben. Vera je odnos z nekom, ki me presega v ljubezni, v skrbi, v vsem skupaj. Zato so vse te rane, ki jih dandanes nosimo, ki jih imamo, so večkrat ravno duhovne rane, ker so klic k odnosu.«
Moja pot ali mesto diakona je na pragu cerkve, da vabim notri. Večkrat mislimo, da je naše mesto okrog oltarja, da se razkazujemo. Ampak ne, naše mesto je zunaj in vabimo notri. To je čudovito poslanstvo, ki ga rad primerjam z Jezusovim umivanjem nog. Ko se ponižam, sebe umaknem in drugemu pomagam, da najde pot notri.
"Rane, ki jih imamo, je treba osmisliti. Treba je zavzeti stališče. Smo pripravljeni na znamenja časa? Seveda ne, mi bi radi spreminjali druge, sebe ne. Vlogo žrtve imamo radi, ker ni treba, da smo aktivni. Čakamo, kaj bodo naredili drugi. Ta moč, pogum manjkata v življenju."
Pomen iskrenosti
»Prisegam na avtentičnost. Kako bi si sploh dovolil biti komurkoli sogovornik, če ne bi izkusil vsaj delček nečesa - od alkoholizma, smrti, izgorelosti, odvisnosti takšnih in drugačnih, brezsmiselnosti, poslovnih propadov in uspehov, kar me je spremljalo. Zato razumem nekoga, ko mu ne gre, ko pade, je sam in se išče. To je ta klic, v katerem se čutim avtentičnega, kjer lahko spregovorim, kjer sem pogumen in pripravljen nekomu stati ob strani in hoditi z njim ali včasih celo malo pred njim.«
Rane, ki jih nosimo
»Imamo odlične obrambne mehanizme, s katerimi prekrivamo svoje rane, da pozabimo nanje. Rane, ki jih nosimo globoko v sebi, spominjajo na to, kdo jih zdravi. Skozi rane v nas vstopa Gospod. Pristna vera je preko ran. Si sicer želim, oziroma vesel sem za vsakega, ki je sposoben spoznati Boga in z njim splesti odnos brez teh ran. Ampak rane, ki jih navsezadnje vsi nosimo v sebi – saj skoraj ni človeka brez ran - so tista pot, skozi katero Gospod vstopa v naša življenja.«
Naša drža je sprejeti uboge, po tem se kristjani razlikujemo od drugih, da sprejemamo zavržene in pohabljene. To je naša osnovna identiteta. Ne to, da gremo v nedeljo v lepih oblekah iz cerkve - tudi mogoče, naša vera je v dejanjih.
Delo v romski skupnosti
Poseben del pogovora v oddaji Via positiva je delo Matica Vidica z Romi. Bivanjska praznota, ki jo imajo Romi, je ogromna. Vredno je slišati Matičev opis, njegove besede, zapis ne bo povzel razsežnosti in zapletenosti povsem drugačnega sveta romskih ljudi. Naj le dodam stavek o željah Romov, ki so jih zaupali Maticu. Med njihovimi prvimi petimi željami so izpit za avto in da bi imeli v lasti svoj avto, da bi naredili šolo, da bi se izselili iz romskega naselja in da bi imeli družino.
Matic pravi, da odselitev iz naselja žal ni rešitev, če so se med seboj pokvarili, se lahko edino oni sami med seboj tudi ozdravijo. Med seboj so skregani in si niso pripravljeni pomagati, kar Matica najbolj žalosti. Skuša jih povezovati, da bi si zaupali. V svetu so dvakrat zaznamovani. Diskriminirani so v romskih naseljih in zunaj njih. V oddaji je Matic spregovoril o primeru dobre prakse. Samo s pregonom ne bomo rešili težav. Delamo na vsakem posamezniku posebej. Korak po korak. Ob najtežjih primerih lahko pomaga edino Cerkev, tu se spet kaže, kako je v nekaterih rečeh Cerkev pred državo. Tudi sam sem postal človek molitve.«
Pogovor Mete Potočnik z Maticem in Pavlom o njunem nastopu Moja vera.
