Nadškof Cvikl: Revni med nami niso številke ali problem

Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla

Apostol Pavel nam v hvalospevu ljubezni pokaže, kako vsi naši darovi, vsa naša prizadevanja, če so brez ljubezni, nimajo prave vrednosti.

Jezus pa v evangeliju pokaže, da ne moremo imeti vere v Boga brez čuta za sočloveka.
Jezus je Božji Sin in razodevanje Boga, Očeta ter njegove ljubezni do človeka.
Jezus nas s svojo besedo vabi, da ga posnemamo, da tudi mi dajemo naprej, kar smo prejeli od dobrega Boga in od ljudi.

Temelj poslanstva Karitas je pravzaprav v resnici naše vere, da je »Bog tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina.« (Jn 3,16).

Pred Bogom človek ne pokaže svoje veličine po tem kar ima, oziroma kar sam pomeni. Pred Bogom šteje, če smo sposobni izstopiti iz sebe in se podati na pot k bližnjemu.
Zato papež Frančišek pravi, da je edina revolucija, ki lahko spremeni svet, sposobnost služenja.

Takrat, ko je človek sposoben sebe samega dati na razpolago, je to neprimerno več, kot pa ponuditi svoje premoženje ali svoje imetje.

Ljubezni, velikodušnosti, dobrote…, vsega tega ni moč presojati s količinskimi merami, tu gre za bogastvo srca, ki presega to, kar je vidno in merljivo.

V ljubezni ne gre le za besede, temveč vedno gre za konkretna dejanja.

Poklicani smo deliti ljubezen s človekom, ki ga srečamo na poti, posebej še, če je v stiski in potrebuje pomoč.

Gre za našo odprtost, ki naj bi jo čutili do vsakega človeka, kdorkoli je že, ki ga srečamo in v kakršnem koli položaju se nahaja.

Le ljubezen je tista, ki človeku v stiski, povrne dostojanstvo.

S tem, ko izkazujemo ljubezen pomoči potrebnim, pred svetom kažemo, da želimo povrniti, kar smo tudi sami prejeli.

Identiteta prostovoljke ali prostovoljca Karitas se kaže po tem, da na služenje drugim gleda kot na svoje poslanstvo.

Ljubezen ima odpre oči za stiske in človeku razširi pogled ter omogoči, da v bližnjem, ki ga srečamo, prepoznamo sestro in brata, in to: po imenu, z njegovo zgodbo in z njegovo bolečino, do katere ne moremo in ne smemo ostati ravnodušni.

Trpljenje bližnjega nas večkrat vznemiri in povzroči nelagodje v nas. Razumimo to bolečino kot vabilo Boga samega, da bi bili vedno, ko smo soočeni s takšno bolečino, pripravljeni izstopiti iz sebe in se napotiti k drugemu.

Dejavna ljubezen je potrpežljiva, smo slišali danes v berilu. Toda tudi kot takšna, na prvi pogled pasivna, je kljub temu sposobna premagati marsikatero oviro, da se lahko uresniči hitro in postane dejavna in učinkovita.

Papež Frančišek pravi: Ubogi so vedno med nami. So Kristusovo telo, so kot zakrament, saj naredijo Jezusa vidnega našim očem.

Jezus nam ne daje čarobnih rešitev, da bi rešili revščino, vabi pa nas, da ljudem, poleg materialne pomoči, ponesemo tudi veselo novico, da jih Gospod ljubi in da so v Božjih očeh dragoceni, da je njihovo dostojanstvo, ki ga svet dostikrat tepta, pred Bogom vendarle nekaj nedotakljivega in svetega.

Nihče ni izključen iz Božjega srca. Pred njim smo vsi ubogi in potrebni pomoči. Vsi smo pred Bogom »berači«, saj brez njega, ne bi bili nič. Niti življenja ne bi imeli, če nam ga Bog ne bi podaril.

Revni med nami niso kakšni anonimneži, še manj zgolj številke, problem, ali celo nadloga. To so naše sestre in naši bratje.

Zato papež Frančišek nadaljuje: »Postanimo ob revnih pristni in postanimo zanje znamenje Božjega sočutja, še posebej s tremi držami: z bližino, s sočutjem in z nežnostjo«.

Letošnje geslo tedna Karitas »Poti do srca«, je za vse nas vabilo, da bi se podali na pot, od srca k srcu.

Geslo nas vabi, da postajamo vedno bolj ljudje srca, vedno bolj srčni, kajti če se napotimo v kamrico našega srca, bomo od tam slišali glas: »Delaj dobro, pomagaj ... !«

Predno se podamo na pot k človeku, ki je v stiski in potrebuje pomoč, se mora zganiti naše srce, z drugo besedo, naše srce se mora odpreti, kar pomeni, da bolečina bližnjega stopi v moje srce in da ta bolečina postane del mene.

Temu prvemu koraku sledi potem drugi, ki vodi od srca k rokam, od sočutja h konkretnim dejanjem.

Dobro in plemenito srce skuša dojeti stisko in išče načine, na kakšen način je mogoče kar najbolj učinkovito pomagati.

Ljubezen je vedno dejavna in je zato temelj vseh drugih kreposti in plemenitih dejanj.

Danes se želim zahvaliti vsem prostovoljkam in prostovoljcem, ki delujete bodisi v Slovenski, v škofijskih, ali v župnijskih Karitas.

Hvala vam za vse, kar storite dobrega, kajti vse to so znamenje ljubezni in upanja.
Pred nami je Jubilejno sveto leto, ki ga bomo začeli obhajati na sveti večer v Rimu, po naših škofijah pa 29. decembra.

To bo priložnost, da bi bolj in bolj postajali ljudje upanja in da bi kristjani upanje prinašali svetu.

Po poti upanja delamo za mir, za spoštovanje človekovega življenja, posebej še, če smo pozorni do bolnikov, ostarelih in revnih in do vseh, ki so v kakršnikoli koli stiski.

Krščansko upanje temelji na gotovosti, da Gospod vodi zgodovino in da z Njim lahko naredimo marsikaj, tudi vse tisto, kar se zgolj s človeškega vidika zdi kdaj nemogoče.

Sveto leto je vabilo, da se odpravimo na pot upanja, da krepost upanja množimo z dejavno ljubeznijo, s služenjem, ki pa mora biti solidarno in odgovorno.

Papež Frančišek v letošnji poslanici za 8. svetovni dan revnih pravi: »Ne pozabimo skrbeti za majhna znamenja ljubezni: ustaviti se, približati se, posvetiti malo pozornosti, nasmeh, nežnost, besedo tolažbe ... Teh gest se ne improvizira, zahtevajo vsakdanjo zvestobo, večkrat skrito in tiho, ki pa jo krepi molitev« …

Naj to srečanje ob oltarju, in dobrodelni koncert Klic dobrote, vsakega od nas spodbudi, da bomo razumeli, da je pot Karitas, pot iz srca do srca, samo tako bomo rastli v ljubezni in bomo znali najti vedno nove poti in načine, kako biti blizu pomoči potrebnim, kako razumeti vzroke za nastanek revščine in stiske, ter kako ustvariti pogoje za rast skupnega dobrega ter zaščititi najbolj ranljive v naši družbi.

Marija, Mati Cerkve in Mati vseh, ki so v kakršni koli stiski, naj bo naša učiteljica in priprošnjica.
Ona naj nas vodi in varuje na vseh naših poteh, da bodo naše poti vedno in povsod poti srca.
Amen.