Kuge, lakote in vojske...

Naš pogled | 03.12.2024, 12:16 Marjana Debevec

Različni mediji v zadnjih mesecih in predvsem tednih v nas zbujajo nelagodje in tudi strah z vedno bolj pogostimi napovedmi tretje svetovne vojne. Nekateri opozarjajo, da se je začela že s tem, ko so v vojno v Ukrajini vstopile sile Severne Koreje, globlje pa so v konflikt posegle tudi ZDA, ko so odpravile omejitev glede uporabe njihovih raket dolgega dosega s strani Kijeva. Zadeve so se zaostrile tudi zaradi spremembe ruske doktrine glede uporabe jedrskega orožja, ki ga lahko zdaj uporabi tudi proti nejedrski državi, ki jo podpira jedrska velesila.

Gotovo stopnjevanju konflikta botrujejo tudi vedno slabše gospodarske razmere, sploh če pogledamo Nemčijo, ki je vedno veljala za steber gospodarstva v Evropi. Stanje poslabšujejo tudi vedno nova vojna žarišča, zadnje v Alepu v Siriji, ki so ga znova zavzele uporniške islamistične skupine.

Kljub revščini je bilo namreč to območje od leta 2016 relativno mirno. Ljudem tako poleg zime, v kateri znova ne bo dovolj za ogrevanje in hrano, grozita še nasilje in smrt.

Fokolarin Robert Chelhod, s katerim sem v stiku, mi je povedal, da so razmere izjemno kritične. Zakaj je do tega prišlo, lahko samo ugibamo, je pa jasno, da velesile pri tem niso nedolžne.
Lahko bi naštevali še mnoge pozabljene vojne in države, ki so nenehno v nestabilnih razmerah.

Tudi papež Frančišek že vrsto let opozarja, da živimo tretjo svetovno po koščkih in ne zamudi priložnosti, da bi goreče prosil za mir in za diplomatsko posredovanje.

Sama sem imela v teh dneh priložnost srečati se z dvema osebama, ki sta preživeli vojno, ali pa sta še v njej.

Veteran, ki je dal vse za svobodo in ostal brez vsega

Prva je sodelavka Karitas Spes v Ukrajini Mira Milavec. V pogovoru mi je zaupala, da jih v Kijevu pripravljajo na hudo zimo. Govori se, da bi lahko bili tudi 12 ur na dan brez elektrike. Pravi pa, da bi ljudje preživeli tudi v mrazu brez elektrike, samo, da bi se končala vojna.

Povedala je, da se preko Karitas srečuje z ljudmi, ki preživljajo vse vrste stisk. Pred nekaj dnevi je v Lvovu srečala pijanega mladega fanta s povitimi rokami.

Ko je padel po stopnicah, so se vsi ljudje razkropili, ona pa je začutila, da mu mora pomagati, saj je v tudi v njem Jezus. Čeprav je bil zanjo pretežak, mu je pomagala, da se je obrnil na bok in se nato odvlekel do klopce.

Opazila je, da ima protezo in takoj razumela, da gre za vojnega veterana. Svoje življenje je dal za narod, za svobodo in na koncu pristal v tej brezizhodni situaciji. »Mnogim ljudem sicer ne morem pomagati,« je rekla Mira, »lahko pa jih pogledam v oči, izmenjam z njimi kakšno besedo in jih predvsem poslušam.«

Vsak dan je tvegal življenje

Drugi pa je bil Iračan Sabah, kristjan, oče treh otrok. Ko je služil vojaški rok, je izbruhnila zalivska vojna. Ker je farmacevt, je deloval v ambulanti in sicer na severu države, na območju Kurdistana, kjer se je čutil velik upor proti iraški vojski.

Zaradi svoje globoke vere v Boga, si je prizadeval dobro opravljati svoje delo. Zdravil je tudi Kurde in se celo naučil njihovega jezika, da bi jim bil bolj blizu, čeprav je s tem, da je ostal na tem območju, vsak dan tvegal svoje življenje.

Priznal mi je, da ga je bilo strah, da ga bodo ubili, vendar je globoko v sebi verjel, da smo vsi ljudje bratje in otroci nebeškega očeta. Ta njegova drža ni ostala neopažena: ljudje so mu zjutraj prinašali svež kruh in mleko, eden od kurdskih vojakov, s katerim sta zgradila lep odnos, pa ga je nekega dne prišel celo posvariti, da bodo naslednji dan ubili vse Iračane.

Najel je taksi in ga odpeljal 150 km na varno mimo vseh nadzornih točk. Ko so ju kurdski vojaki ustavljali, jim je dejal, da je to njegov prijatelj kristjan. »Tako mi je ljubezen do bližnjega rešila življenje,« je ganjen pripovedoval Sabah.

To sta dva utrinka sredi vojne vihre, ki kažeta na moč ljubezni, ki je močnejša od sovraštva in Zla. Mogoče je prav začetek adventnega časa lahko spodbuda, da si začnemo bolj prizadevati za mir, predvsem v okolju, kjer živimo: doma, s sodelavci, v našem kraju.

Čeprav se včasih zdi, kot da živimo v nekem mehurčku, v katerem se nam ne more zgoditi ničesar, se ta lahko hitro razblini.

Nemočni pred Zlom vojne?

Mira Milavec mi je rekla, da se večkrat počuti nemočna, ko kljub številnim molitvam vojna še vedno divja. Moč vedno najde v ljubezni do sočloveka in v skupnosti.

To pa je tisto, kar lahko živimo tudi mi, poleg seveda goreče molitve za mir. Vem za skupino ljudi, ki se že od začetka vojne v Ukrajini vsak večer poveže v molitvi rožnega venca za mir.

Ko pričakujemo rojstvo Kneza miru, je mogoče priložnost, da se zavestno vsak dan odločimo, da bomo gradili in prinašali mir, najprej v naših srcih.