Bi bil ti moj oče?

Novice 24. 10. 2024, 14:30 Marjana Debevec

Posebni gost letošnjega Pohoda za življenje v Ljubljani je bil Antonio Tavares de Melo iz Brazilije, ki je pred 35. leti ustanovil skupnost Deteta Jezusa. Posvojil je namreč kar 46 otrok, ki so preživeli splav ali poskus splava in so prav zaradi opravljenih postopkov ostali lažje ali težje prizadeti.

Danes v brazilskem Petropolisu, nedaleč od Ria de Janeira, deluje omenjena katoliška skupnost, mestece, polno hišk z "nazareškimi družinami", v katerih otroci in mladostniki s posebnimi potrebami, ki so preživeli poskuse splava, najdejo dom, očete in matere, Boga in ljubeče družinsko življenje.

Antonia de Mela smo povabili tudi v naš studio in mu zastavili tri vprašanja. Odgovore nanje si lahko preberete v nadlajevanju, iz njegovih besed pa kot rdeča nit veje ugotovitev, da ti, sicer prizadeti otroci izražajo veliko veselje do življenja.

Zakaj ste se odločili posvojiti kar 46 otrok, ki so preživeli splav in nato ustanoviti skupnost Deteta Jezusa?

Skupnost sem ustanovil pred pretintridesetimi leti. Takrat sem delal v državni ustanovi za duševno prizadete otroke, kjer sta živela Marco Aurelio in Alex. In tam sem bil priča njuni bolečini; njuni ljubezni, a tudi bolečini in trpljenju, ki sta ju doživljala, zapuščenosti, ki sta jo doživljala.

V bistvu sem bil tja povabljen samo na zabavo, potem pa se zelo dejavno vključil. Ko sem prvič prišel v hišo, me je eden od fantov poklical: oče! Vprašal me je, ali bi lahko bil njegov oče. Po dveh letih sem prišel do zaključka, da lahko nekaj storim.

Skupnost sem ustanovil leta 1990, da bi Irisu dal očeta, da bi te otroke vzel domov, da bi zanje skrbel kot za prave otroke, da bi jih rešil trpljenja, ki so ga doživljali, da bi resnično bil njihov oče in mati.

Kaj nam ti vaši otroci sporočajo?

Mislim, da ljudje v teh otrocih najbolj vidijo pravo veselje, veselje do življenja. Čeprav imajo žalostne zgodbe iz svoje preteklosti, kot so zapuščenost, splav, poskus splava, so našli družino in dejstvo je, da družina ozdravlja. Družina je veliko močnejša od katerega koli zdravila ali terapije.

Ko sem ljubljen, odražam ljubezen. In vidim, da so ti otroci kot ogledalo. Niso izložba, v katero bi mimoidoči zrli, ampak so ogledalo, v katerem lahko najdemo svoj odsev. Ponavljam se v Alexu, ponavljam se v Marcu Auréliu.

Družina je veliko močnejša od katerega koli zdravila ali terapije.

Ali se v njih zrcali sporočilo, da moramo biti danes boljši, da bi lahko bili del družbe, te tako slabe družbe, v kateri vladajo predsodki; družbi, ki ne sprejema drugačnih in živi kulturo smrti? Medtem pa ko oni v svoji radosti, v svoji prisotnosti, posredujejo pravo življenje? To ogledalo je veselje do življenja. Marco Aurelio in Alex dajeta smisel vsakemu življenju.

Kaj bi sporočili materam, ki se odločajo za splav, ker imajo njihovi še nerojeni otroci kakšno hibo, prizadetost?

Mamam, ki so danes noseče z invalidnim otrokom, bi rekel, naj sprejmejo to življenje - to je darilo iz nebes. Bog jih je tako ustvaril. To je njegov načrt, čeprav je to morda težko sprejeti. Gre za resničnost, ki jo je Bog dal tej materi, saj smo najprej rojeni v Srcu, potem pa je zaživelo v njeni maternici.

Prejela je darilo iz nebes, invalidnega otroka v družini. Ta otrok je zagotovo sporočilo za celotno družino, saj jo bo zagotovo še bolj povezalo. Pravzaprav bo za to celotno družino način, da najde pot do sreče, da najde pot k Bogu. Zato mame, ne delajte splava, ampak otroke vključite v svoje življenje.

Naj bodo popolni ali ne, Bog jih je ustvaril za življenje in prihajajo s sporočilom za svet, zato jih prosim sprejmite. Naj se rodijo!