Dr. Janez Gril: Če mi, ki imamo Boga za očeta, ne bomo veseli, je nekaj narobe

Naš gost | 22.09.2024, 06:00 Nataša Ličen

Ob festivalu mladih v Stični smo k pogovoru za oddajo »Naš gost« povabili dr. Janeza Grila, lani je obhajal zlato mašo, v osemdesetih pa je bil nekaj let tudi študentski duhovnik, oziroma takrat asistent za študente pri Odboru za mlade pri SŠK, ko so tudi zaradi drugačnih časov in težjega prestopa meje ter odhoda v tujino, mladi iz Slovenije v rekordnih številkah z več letali in neverjetnim številom avtobusov poromali na različna srečanja mladine po Evropi. To je bilo izhodišče pogovora, seveda pa smo se zaustavili še pri ostalih njegovih številnih dejavnostih in nalogah, ki jih je opravljal v zadnjih petih desetletjih dela, širša javnost pa ga najbolj pozna po dvajsetletnem prizadevnem delu v uredništvu časopisa in pozneje pri založbi Družina.

Ravnokar sem se vrnil s svoje desete, morda celo že enajste poti po Caminu. Hodil sem po najstarejši poti, ki vodi v Santiago. Veselje, zadovoljstvo sem videl pri ljudeh, pot pušča lepe sadove in polnost doživetja.

Z Brnika je odletelo v eni noči sedem letal

»Leta 1983 sem prevzel službo študentskega duhovnika, kamor so sodila tudi srečanja v Stični in novoletna taizejska srečanja. London je bil daleč in sem se obrnil na JAT. Najštevilnejša skupina pa je bila leto pozneje, ko je odšlo v Pariz tisoč tristo mladih. Nikoli ni bilo razgrajanja ali kaj podobnega, vedno le mir, pesem in pristno veselje.«

Če imamo kakšno vlogo je to, da širimo upanje in veselje. Ostalo bo pa Bog dal. 

»Za osebno duhovno, kulturno in splošno rast so potrebni stiki in mladi so imeli priložnost biti skupaj z množico mladih iz drugih koncev Evrope. To je izredno doživetje in za človeka potrditev na vseh področjih. Ko sem prišel v Kranj za kaplana z daljšimi lasmi, se je obregnil takratni župnik: »Pri nas imajo kaplani in ministranti na kratko pristrižene lase.«, pa sem mu odvrnil: »Dobro bova orala skupaj, le v mojo in v frizuro otrok se ne vtikajte. Naj nosijo kar želijo.« Tako so potem tudi ministranti hodili okrog dolgih las.

O Njem govorimo drugim ljudem

»Zgodb je bilo veliko, ampak to so bile poti do ljudi. Majhne pozornosti lahko ljudi spodbudijo k topli medčloveški pa tudi duhovni dimenziji. Podpiram iskanje mlajših duhovnikov, kako delovati malo izven utečenega koloteka, ker mladost je norost, včasih skače čez most kjer ni treba, vendar brez tega ni pravega življenja. Starejši pač moramo opozarjati na ustaljene navade, mladi pa jih morajo malo širiti.«

Če kristjani, ki imamo Boga za očeta in nebesa pred seboj, ne bomo veseli, je nekaj narobe.

Podiplomsko izpopolnjevanje v Rimu

Na papeški univerzi Gregoriani je leta 1979 napravil licenciat, leta 1983 pa je doktoriral. »Lepa, zanimiva leta. Sociologija. Sedemnajst nas je bilo, večina že duhovnikov, iz trinajstih dežel, kjer znova doživiš bogastvo, ki ga sicer nikoli ne bi. Magisterij sem delal z eno dilemo takratno jugoslovansko, ali je vera zasebna stvar- ker je Ustava to pisala, analiziral sem stališča ideologov in takratnih sociologov, in seveda sem zagovarjal, da je vera tudi družbeno pomemben dejavnik. Za doktorat pa sem delal na pomenu in vlogi družinskih in zakonskih skupin pri vzgoji otrok. Tudi tu se je pokazalo, da družine, ki imajo oporo v podobnih drugih družinah, ki skupaj razmišljajo, se pogovarjajo in molijo, lažje in tudi učinkoviteje vzgajajo svoje otroke pa tudi svoje zakonsko življenje bolj čvrsto živijo, kot sicer tisti brez tovrstnih izkušenj.«

Vera je sila pomembna dimenzija človekovega življenja

"Odnos do presežnega, do Boga je temeljna smernica vsakega življenja. Kot velja za druga področja, tudi tega ne moreš živeti sam, ker smo družabna bitja. Moramo deliti z drugimi. Da pripadamo. Zavest pripadnosti občestvu je pomembna in Stična ter podobne stvari omogočijo mladim doživetje, da niso sami."

Evropska demokracija je v krizi. To so resne teme, o katerih moramo razmišljati tudi v Cerkvi in vzgajati. V mini svetovih, v katerih živimo, lahko naredimo veliko dobrega. 

Po vrnitvi iz Rima je postal asistent na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je predaval pastoralno sociologijo. Leta 1987 je postal višji predavatelj. Sodeloval je na mednarodnih kongresih sociologije, leta 1989 pa tudi pri ustanavljanju Pastoralnega inštituta pri Teološki fakulteti, kjer je bil namestnik predstojnika.

Urednik časopisa in potem direktor založbe Družina

"To so bili prelomni časi, ko je bilo treba iskati tudi novih poti in novo vlogo. Ko sem prišel na Družino je bila to obrt posebnega pomena, potem pa smo se z vsemi ostalimi borili in širili prostor svobode. Čas je zahteval poglobljeno osebno vero. Vem, komu lahko zaupam? Živim v skladu s svojim prepričanjem in vero? Moja vera mora biti tako trdna, da sem o njej z veseljem pripravljen pripovedovati drugim. Vloga priče je danes izjemnega pomena. Priča kaže, se smehlja in s tem pomaga drugim. In, se ne jezi."

Mi se preveč jezimo, to ni dobro. To ustvarja nek gnev in nasprotovanja. Treba se je smejati. Ljudje Božji, samo enkrat živimo, dajmo pametno živeti.

Napisal je več člankov in razprav (Pokoncilska gibanja in njihova usoda, Vzgoja za vrednote danes, Vzgoja za mir v nemirnih časih).

Leta 1998 je izdal izbor svojih komentarjev iz časov slovenske pomladi in mladih let slovenske samostojnosti z naslovom Prgišča časa. Pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) je vodil komisijo za verski tisk (1984–2000), bil vodja tiskovnega urada (1996–2003) in član komisije Pravičnost in mir. Bil je tudi član pripravljalnega odbora za sinodo Cerkve na Slovenskem in član pripravljalnega odbora za papeževa obiska leta 1996 in 1999. Hkrati je bil član pogajalske komisije za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo ter član vladne komisije za ureditev zamolčanih grobišč.
Po ustanovitvi novomeške škofije je leta 2007 postal vodja Zavoda Friderik Irenej Baraga v Novem mestu. Marca letos pa je bili imenovan za prošta stolnega kapitlja v Novem mestu.
Dr. Janez Gril je tudi velik ljubitelj planin in gora, prejel je zlati znak Planinske zveze Slovenije za planinstvo pomembna dela.