Bog živi vse Hrvate in Slovence, Bog živi celo Istro in njeno Capodistrio! #foto ##video

Cerkev na Slovenskem | 28.09.2024, 12:50 Alen Salihović

V kraju Svetvinčenat v hrvaški Istri se je končalo deveto srečanje Slovencev in Hrvatov. Srečanje se je začelo z duhovnim programom, osrednji dogodek pa je bila sveta maša, ki smo jo neposredno prenašali. V pozdravnem nagovoru je gostitelj, škof Ivan Štironja najlepše pozdrave najprej poslal koprskemu škofu Juriju Bizjaku, ki se zaradi nenadnih zdravstvenih težav ni mogel udeležiti srečanja. Bizjakovo pridigo je prebral predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Saje.

Škof Štironja je pozdravil vse zbrane me katerimi je bilo šest hrvaških škofov in dva slovenska, mnogi duhovniki in redovniki ter redovnice in predstavniki javnega življenja. »Zbrani v tem svečanem vzdušju slavimo Boga Očeta, čigar Sin Jezus nas danes s pomočjo Svetega Duha zbira iz različnih narodov in krajev v eno družino svete Cerkve. Hvaležni za preteklost, resno in odgovorno živimo sedanjost ter bodimo usmerjeni v prihodnost, da bi po Kristusovem zgledu živeli v miru in ljubezni ter skupaj hodili proti nebeški domovini, ki nima meja. Prosimo za Božje usmiljenje, odprimo se Božji besedi in prosimo Gospoda, da nas, še posebej našo mladino in otroke, s to mašno daritvijo usposobi in okrepi za vsakodnevne boje, da bomo kot naši mučenci bl. Miroslav Bulešić, bl. Alojzij Grozde in bl. Francesco Bonifacio pogumno pričevali vero v Presveto Trojico in živeli vrednote svete Cerkve, ki so močno vtkane v zgodovino naših krajev in držav. Vrednote, ki jih vsebuje Kristusov evangelij in jih oznanja sveta Cerkev, so vrednote, brez katerih si ne moremo zamisliti evropske kulture in civilizacije, tako v preteklosti kot v sedanjosti in prihodnosti.«

Osrednji pridigar bi moral biti koprski škof Bizjak, ki pa je bolniško odsoten, zato je njegove besede prebral novomeški škof Saje. Spomnil, da se v kraju Svetvinčenat nahajajo posmrtni ostanki blaženega Miroslava Bulešića, duhovnika, ki je v Laniščuje pred 77 leti bil na 'krvavi birmi' zverinsko umorjen in je na današnji dan pred 11 leti, 28 septembra, v puljski areni bil razglašen za blaženega. »Z obojestranskim velikim veseljem nadaljujemo vrsto srečanj dveh bratskih narodov, ki želita živeti v miru med seboj in z vsemi svojimi sosedi. Naša srečanja rastejo iz mnogih manjših srečanj in prireditev, ki jih prirejamo: Naj omenim srečanja obmejnih dekanij Škofije Poreč in Škofije Koper, ki potekajo vsako leto in blagodejno krepijo naše vezi in naše poslanstvo. Prav tako je omembe vredno sodelovanje naših arhivarjev, ki ohranjajo našo skupno zgodovino in naše skupno bivanje. Najbolj množična so pa seveda naša srečanja in naše sodelovanje na kulturnem in gospodarskem področju, na številnih naših romanjih in pohodih ter dopustih. Takšno kakor je današnje veliko srečanje pa doživljamo že devetič: Marija Bistrica (2003), Brezje (2005), Trsat (2007), Ptujska Gora (2011), Ludbreg (2014), Stična (2017), Krašić (2019), Beltinci (2022), Svetvinčenat (2024). Naše srečanje nam daje priložnost, da se najprej drug drugemu zahvalimo za dobra dela in usluge, ki smo jih drug drugemu storili in drug od drugega prejeli.«

Nato je spomnil na geslo letošnjega srečanja, ki pa je tudi geslo blaženega mučenca Miroslava Bulešića in se glasi: 'Moje maščevanje je odpuščanje!' Bulešić je z enajstimi leti vstopil v medškofijsko semenišče v Kopru. Nadaljnjo izobrazbo je prejel v Gorici in zatem v Rimu na Papeški univerzi Gregoriani. Dne aprila 1943 je bil posvečen v duhovnika. Nekaj let je opravljal duhovniško poslanstvo po župnijah. V jeseni leta 1946, je odšel v semenišče v Pazin, kjer je prevzel vlogo vicerektorja in profesorja. 24. avgusta leta 1947 je spremljal msgr. Jakoba Ukmarja, ki je šel kot škofovski delegat birmovat v župnijo Lanišće. Tam ju je napadla od komunistov nahujskana množica. Jakob Ukmar je bil težko ranjen, Miroslav Bulešić pa je pod njihovimi udarci umrl. »Miroslav Bulešić je že pred smrtjo pogosto izkusil sovraštvo do vere. Pomagal je vsem, ki so bili v potrebi, reševal ljudi iz zapora in učil verouk otroke, ki so jih zaradi vere zasramovali. Ko so mu mnogi svetovali, naj pobegne v Italijo, jim je odgovarjal 'da je postal duhovnik za narod in da mora ostati med svojim ljudstvom.' Ko so mu grozili, je govoril: 'Če me bodo ubili, me bodo ubili za vero in za Boga.' Ker se je zavedal, da je v življenjski nevarnosti, je Miroslav večkrat ponavljal: 'Gospod, povsem ti darujem svoje življenje za moje ovce. S tvojo milostjo in če me ti narediš za vrednega, se ne bojim mučeništva, ampak hrepenim po njem.' Kakor piše apostol: 'In vsi, ki hočejo v Kristusu Jezusu pobožno živeti, bodo preganjani!' (2 Tim 3,12).« 

Poleg umorjenega Miroslava je škof Bizjak v pridigi spomnil tudi na škofovega delegata Jakoba Ukmarja, ki ga ob tisti priložnosti sicer niso umorili, so ga pa zverinsko pretepli, da je komaj ostal pri življenju. Župnika Štefana Ceka pa je njegova mati pravočasno skrila pod stopnice, da ga morilci niso našli. Prav tako so se na spomnili duhovnika Francesca Bonifacija iz Pirana, ki je v bližnjem naselju Krasica bil umorjen 11. septembra 1946 in 4. oktobra 2008 v Trstu razglašen za blaženega. V pridigi, ki jo ne v odsotnosti škofa Bizjaka prebral škof Saje je bilo še poudarjeno: "Bratje in sestre. Naša meja v Istri in vse druge naše meje naj ne bodo utrjene obrambne meje pred sovražniki, ampak naj bodo pretočne meje na igriščih in naj nas v vseh naših medsebojnih srečanjih in stikih vodi Modrost, 'ki se je pred Stvarnikom veselila dan na dan in se pred njim igrala ves čas, se igrala na njegovem zemeljskem krogu in je njeno veselje pri človeških otrocih' (Prg 8,30-31). Bog živi vse Hrvate in Slovence, Bog živi celo Istro in njeno Capodistrio! In: 'Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!' (F. Prešeren)."