Henrik Neubauer je bil pobudnik mednarodnega dneva plesa

Slovenija | 02.09.2024, 11:35 Jože Bartolj

Ta konec tedna nas je zadelo sporočilo, da je v 96. letu starosti umrl baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist ter pedagog Henrik Neubauer, ki je prav letos prejel najvišje priznanje na polju kulture v državi, Prešernovo nagrade za življenjsko delo. Poslovil se je ugleden strokovnjak in poznavalec tako baleta kot opere pa tudi vseh drugih zvrsti klasične glasbe.

Zaslužen tudi za mednarodno uveljavitev slovenskega baleta

Bil je avtor številnih koreografij, opernih režij in monografij. Henrik Neubauer je bil zaslužen tudi za mednarodno uveljavitev slovenskega baleta. Dejaven je bil v številnih mednarodnih organizacijah kot funkcionar in predavatelj, močno se je zavzemal za razvoj mladih opernih pevcev, obudil je operni studio na Akademiji za glasbo in pripravil program za Višjo šolo učiteljev baleta. Za plesalce in pedagoge je napisal vrsto učbenikov in drugih zajetnih knjižnih del z zgodovinskim pregledom plesne in operne umetnosti.

Je bil presenečen Prešernove nagrade?

Ko je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, smo ga gostili na Radiu Ognjišče. Kot vedno dobre volje je odgovarjal na vprašanja, nekaj odlomkov pa vam zdaj v njegov spomin ponujamo v poslušanje. Ali je bil presenečen, ko je izvedel, da je prejemnik Prešernove nagrade? »Ja, seveda, ker sem bil neštetokrat predlagan in kot pravi Prešeren, »sem dolgo upal in se bal, slovo sem upal, strahu dal«, nisem je več pričakoval. Lahko rečem, da bi bilo boljše, če bi jo prej kdaj dobil. Sem pa dobil odzive okoli 200 prijateljev in znancev, ki so mi čestitali in rekli, da se veselijo z menoj. Takšno število tistih, ki mi to privoščijo, me je presenetilo.«

Hitra hoja med vsemi dejavnostmi

In ob vseh stvareh s katerimi se je ukvarjal (bil je baletni plesalec, koreograf, umetniški vodja, zdravnik, režiser, pedagog, kronist ...), kaj je bil najraje? »Najraje sem seveda plesal, koreografiral in režiral opere. Kadar pa te možnosti ni bilo, sem pisal različne knjige z različnih področij, tako da nisem bil nikoli brez dela. To mi je bilo najpomembnejše. Predvsem mi je bilo zanimivo, da sem hkrati hodil še v baletno šolo in študiral na medicini, tako da je bil moj dan zelo zanimivo razdeljen. Zgodaj zjutraj sem tekel na vaje na medicino, potem sem šel na gledališče na vaje, popoldne spet na medicini, zvečer na predstavi. Ker je bilo časa malo, sem izredno hitro hodil in študentje medicine so mi vedno zavidali, kako hitro sem prišel iz enega konca na drugega.«

Pobudnik mednarodnega dneva plesa

Od leta 1973 je deloval v Mednarodnem gledališkem inštitutu, kjer je bil med drugim generalni sekretar plesnega komiteja in rezultat njegove aktivnosti je tudi 29. april – mednarodni dan plesa, ki ga prav zaradi njegove iniciative že 42 let praznujemo po vsem svetu. Zanimiva je zgodba, kako je prišlo do tega: »Ravno peljal sem se, imeli smo sestanek plesnega komiteja in sem po radiu slišal, da je dan meteorologov. To mi je dalo misliti, če obstaja dan meteorologov, zakaj ne bi imeli še mednarodni dan plesa. Takrat je bilo zelo malo teh mednarodnih dnevov, zato smo na predlog madžarskega kolega izbrali 29. april, rojstni dan slovitega Novera. Medtem ko danes slišimo, da sta na kakšen dan po dva svetovna dneva, to je preveč. Takrat je bilo to razmeroma redko. Sem imel kar nekaj težav, da sem pri izvršnem odboru mednarodnega gledališkega inštituta dosegel to, kajti obstajal je že mednarodni dan gledališča. Po letu prizadevanj mi je to uspelo in še danes je dan, ko se po vsem svetu praznuje ta dan plesa in na ta dan posebej imajo prireditve, plese in podobne zadeve.«

To mi je dalo misliti, če obstaja dan meteorologov, zakaj ne bi imeli še mednarodni dan plesa.

Aktiven tudi na športnem področju

Prav pa je, da povemo, da je bil dr. Neubauer ves čas aktiven tudi na drugih področjih. Uspešno je kolesaril, tekel na smučeh. »Udeleževal sem se veliko rekreativnih kolesarskih prireditev, takrat jih je bilo zelo veliko. Bil sem na festivalu in nisem mogel imeti počitnic, zato sem se lahko udeležil teh kolesarskih prireditev. To me je nagovoril Tone Fornezzi, ki je enkrat potreboval trojko in sem bil tretji z novinarjem Lucujem. Smo res dobili prvo nagrado. Tudi kasneje sem dobil veliko zlatih kolajn. Poleg tega mi je Fornezzi pregovoril, da sem začel s tekom na smučeh. Imam celo vrsto pokalov in kolajn, to mi je bilo v veselje, ker tečeš skozi naravo in samo s svojo močjo. Nikoli se nisem gnal, da bi bil prvi.«