Poroka

Komentar tedna 13. 09. 2024, 23:08 ddr. h.c. Marko Pavliha

Na zadnji avgustovski dan sem v župnijski cerkvi Sv. nadangela Mihaela v Krkavčah v prisotnosti družine in prijateljev do oltarja pospremil ljubo hčerko Gajo Ano, od koder jo je v zakonsko zvezo odpeljal ženin Matic. Zdaj je soprogin in moj zet ter sinov svak ali kot temu lepo rečejo v angleščini, “son in law” in “brother in law”, torej sin in brat po zakonu.

Poročni obred je imenitno vodil gostujoči župnik Alojz Suban, ki je pred leti služboval v naši župniji in nevesto tudi birmal. Za prelepo cvetno okrasje je poskrbel Pavlo Goja, mešani cerkveni pevski zbor je blestel pod taktirko Aljoše Pucerja, vmes pa je nastopila nadarjena pevka s kitaristom.
Vsem prisrčna hvala.

Nevestini mami in moji ženi je pripadla čast, da iz Nove zaveze prebere čudovit odlomek o ljubezni iz prvega pisma Korinčanom, ki ga pripisujemo apostolu Pavlu, takole pravi (13,1-13):

"Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel preroštvo, da bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi."

Težko bi si domislili lepšo hvalnico ljubezni, ki je bistvo slehernega sobivanja, poroke, skupnega življenja in celotnega stvarstva.

Pred poroko se po tradiciji opravi zaroka kot slovesna gesta, s katero moški prosi žensko, da postane njegova žena, dandanes pa je to dovoljeno tudi istospolnim partnerjem. Gre za pomemben korak v zvezi, ki simbolično označuje začetek skupnega življenja. Zaroka ima dolgo zgodovino, ki sega v antiko; v stari Grčiji je bil recimo moški dolžan zaprositi bodočega tasta za roko svoje izbranke in če je ta soglašal, je bila zaroka sklenjena. V srednjem veku je bila zaroka še bolj formalna, saj je moral bodoči ženin prinesti bodoči nevesti darilo, običajno prstan, ki je simboliziral njegovo ljubezen, predanost in zavezo, da ji bo zagotovil materialno varnost.

V preteklosti in tudi danes v bolj konservativnih družbah je poroka definirana kot obred, s katerim moški in ženska postaneta pred družbo in javnostjo priznana kot mož in žena. Slovenski družinski zakonik je bolj liberalen, saj zakonsko zvezo opredeljuje kot življenjsko skupnost dveh oseb, kar pomeni, da se smeta poročiti tudi istospolna partnerja, v vseh primerih pa je določen pomen zakonske zveze, ki je v "zasnovanju družine."

Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi, obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, enakopravnosti, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Sklene se pred matičarjem in načelnico upravne enote ali od nje pooblaščeno osebo, lahko tudi pred matičarjem in županom občine, na območju katere se sklepa zakonska zveza.

Ob tej priložnosti puščam vnemar bolj suhoparne vidike poroke in boleče posledice njene daleč prepogoste razveze, kot tudi posvojitev otrok in preostalo tematiko družinskega prava. Morda ni odveč le kratka opomba glede vse bolj popularne zunajzakonske skupnosti oziroma "življenja na koruzi" kot se temu reče po domače: takšna neformalna skupnost je pravno identična zakonski zvezi, v primeru prenehanja pa nastopi še več komplikacij kot pri klasični ločitvi.

Z Ester bova naslednje leto praznovala 37. obletnico poroke. Kadarkoli sta naju hči in zet pobarala za recept najine nadpovprečno dolge zakonske zveze, sva oba izpostavila nežnost, medsebojno spoštovanje, prijaznost, iskrenost, pogovor, vero, strpnost in sočutje. Strastna erotična ljubezen se z leti postopoma umika drugim trajnejšim vrednotam, ki dva človeka iz zmesi ali seštevka povzdignejo v božansko spojino, v "ljubezen dvoedino" kot je to tenkočutno izpovedal naš pesnik Ciril Zlobec.

Ali če ponovimo žlahtne besede evangelista Pavla: "Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen."