Velika zelena torba

Naš pogled 03. 09. 2024, 14:53 Tanja Dominko

V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela.

Joj, kam sem zašla, mnogi se zdajle držite za glavo. Nisem odraščala v družini z izkaznicami pripadnosti komunistični partiji, a vseeno sem bila kot otrok očitno pod vtisom okolja, ki je vladalo tako v vrtcu kot v šoli, kjer so očitno tedanjega predsednika častili malodane po božje. Prav zato mi je kristalno jasno, da je vpliv šole izjemen. Tudi danes.

In tu je poanta, ki jo želim na današnji drugi šolski dan poudariti. Ko odhajajo v šolo naši malčki, je še kako pomembno, kakšne so učiteljice v njej. Kakšne so njihove vrednote, kakšen je njihov zgled, kakšne spodbudne besede slišimo, kako pomagajo ob vseh naših spodrsljajih, napakah, morda padcih in zablodah. So pripravljene in na razpolago, ko jih potrebujemo, ali zgolj pogledajo stran v prepričanju, da jih za te skrbi nihče ne plača. Nekdaj, ko naša šola ni bila tako hudo zbirokratizirana, so si učiteljice lažje privoščile, da so pokazale svoj človeški obraz. Ampak je bilo pomembno, da so ga imele. Niso bile vse take, mnoge so imele svojo ranjenost, bodi alkoholizem, bodisi izgube svojih bližnjih, bodisi zdravstvene težave. Otroci za vse to nismo vedeli, razen če ni bilo zelo očitno. Opitost pri pouku nekdaj ni bila redka. In mislite si lahko, kakšen zgled smo dobili s tem otroci. Ampak smo preživeli. Kajti ob vsem tem moram priznati še nekaj, nihče nas ni ujčkal doma, nismo bili zaviti v vato, marsikdaj smo se morali znajti s svojimi problemi, jih reševati, kakor smo vedeli in znali. Starši niso bili naši odvetniki, prej obratno. Ampak smo bili zato precej bolj utrjeni in mnogo prej smo morali odrasti.

Danes so otroci v drugačnih vlogah, malodane sami diktirajo, kako bo poučevanje v šoli potekalo, saj motijo pouk in otežujejo učni proces, ko pa pride trenutek resnice, ko je treba znanje pokazati v testu in ocena ni primerna, so vmešajo starši, ki klicarijo ali osebno drvijo v šolo s številnimi pripombami, češ, kako je to mogoče.

Šoli je potrebno vrniti avtoriteto, potem bo z iskanjem kadra veliko manj težav.

Šoli je potrebno vrniti avtoriteto, potem bo z iskanjem kadra veliko manj težav. Je pa pomembno tudi, kaj se dogaja na vseh fakultetah, kjer poučujejo in tudi vzgajajo bodoči učiteljski kader. Vse pogosteje pricurljajo informacije, da se je ideologija LGBT tam močno razrasla in da moralni kompas dobiva povsem drugačno podobo. Ideologija tako še zdaleč ni prisotna le na fakultetah, kot je FDV, kjer smo že včasih težko poslušali profesorje in njihovo čaščenje socializma, danes je ideologija praktično na vsaki fakulteti. Problem je, če mladi tega ne prepoznajo in preprosto vsrkajo kot suho zlato. Ker preprosto niso doslej nikoli razmišljali, kaj jih obkroža v njihovem svetu, ker so ga prepoznavali le skozi digitalna očala vsiljenih vsebin družbenih omrežij.

Težko je potem vztrajati s svojimi vrednotami, težko je vrednote sploh oblikovati, če so še starši ves čas bolj na telefonu kot v odnosu z otrokom. Težko je potem obdržati svojo hrbtenico, ko na delovnem mestu nastopijo težave. Zato ni nenavadno, da se mnoge učiteljice, ki pa hrbtenico, vrednote in svoj moralni kompas imajo, odločijo ostati doma s svojimi otroki, nekatere tudi svoje otroke učijo doma, spet druge pa raje zaposlitev poiščejo v bližnji trgovini, kjer ni ocen, zagovarjanj svojih vrednot in odvetnikov malih pobalinov. In kaj nam ostane v šolstvu? Retorično vprašanje.

Zato bodite hvaležni za vse odlične šole, ki še obstajajo nad gladino, za vse učiteljice, ki vztrajajo kljub vsem tem okoliščinam, za vse starše, ki še darujejo svoj čas za svoj podmladek. 

Zato bodite hvaležni za vse odlične šole, ki še obstajajo nad gladino, za vse učiteljice, ki vztrajajo kljub vsem tem okoliščinam, za vse starše, ki še darujejo svoj čas za svoj podmladek. Ker se zavedajo, da če ne bo imel spoštovanja, vere, poguma, če ne bo premogel sočutja in se ne bo odločil za pomoč sočloveku, sošolcu, prijatelju, potem se nam vsem skupaj slabo piše.

Sama sem ne glede na vse zapisano optimist. Nekaj so namreč splošni trendi, nekaj so pa male zgodbe, ki jih srečamo od blizu, kot nekakšni otočki upanja. Za menoj je prazničen mesec, vstopila sem v novo desetletje in lahko rečem, da sem na svoj podmladek, ki je prav tako poskrbel, da sem imela lepo praznovanje, sila ponosna. Četudi naša družina ni prav nič idealna, ne mine dan, da ne bi kdo povzdignil glasu, prav tako je treba prispevati svoj trud in čas za skupen dom, treba se je truditi za šolske obveznosti in za Boga, ampak sadovi se že kažejo. Res je, vsi trije so imeli srčne vzgojiteljice, predane učiteljice, tudi kakšno grenko zgodbo kdaj, ampak vse to jih je oblikovalo v močne, vztrajne, sočutne, odločne in odgovorne posameznike. In ker verjamem, da je takih več, se nam za našo prihodnost vendarle ni treba bati. Morajo pa seveda tudi odgovorni potegniti prave poteze.