Dr. Ambrož Kvartič: Pogosto me to potegne dol z oblakov.

Via positiva | 29.08.2024, 19:00 Nataša Ličen

Dr. Ambrož Kvartič je doktor etnologije in kulturne antropologije. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je asistent za folkloristiko in primerjalno mitologijo, raziskuje sodobno pripovedno in pesemsko folkloro, je avtor več knjig in tudi glasbenik. Doma v ugankah. Avtor ali soavtor več radijskih in televizijskih oddaj, sodeloval je pri nekaj muzikalih in za Povodnega moža napisal tudi scenarij in besedila skladb. Njegova zadnja izdana zbirka pesmi za otroke z naslovom "Rimana kaša« je nominirana za letošnjo večernico.

Smo to, kar se je v nas nalagalo ali smo vase vlagali sami

»Res je, da sem bolj vajen tiste strani mikrofona, ki kaj vpraša, brska in išče med vrsticami ter potem skorigira, da vse skupaj izpade še lepše. Bolj kot kaj sem, me opiše, kaj vse delam. To je problem samostalnikov, vajeni smo ukalupiti človeka z enim, dvema ali tremi samostalniki.

Rajši imam glagole, torej delam to, delam ono ... ker je to način, ki sem ga osvojil in sem ga bil v nekem trenutku prisiljen osvojitvi. Hkrati pa je to življenje, kot ga moja generacija živi, bolj kot katera od generacije pred nami, torej sestavljanje na eni strani kariere, na drugi dohodka in na tretji identitete.

Zato pravim, da pišem, ustvarjam radijske vsebine, delam kaj za otroke in tako naprej. Glagoli so tisti, ki me bolje opišejo kot nizanje samostalnikov, ki lahko hitro postane tudi pretenciozno.

V skoraj vsem, kar počnem sem skrit, ljudje me ne vidijo, pa imam vseeno dober doseg. Kar je v sodobnem času ekonomije pozornosti velika valuta. Ne potrebujem influencerske pozornosti. Pri meni se ta doseg nalaga skozi literaturo, gledališke predstave, mikrofonsko delo;, v tem prepoznavam odgovornost, po drugi strani pa dobim tudi zadoščenje, nekaj kar poboža srce.

Odnos do besednega ustvarjanja

»Kreativnost je močna, je kot mišica, ki jo je treba vseskozi trenirati. V teku let, ki jih je zaznamovalo ustvarjanje, postane tudi neka rutina, v katero padeš. Razvilo pa se je povsem iz primarnega družinskega okolja, mama učiteljica slovenščine, oče se je rad ukvarjal z glasbo, potem z bratom in sestro, ki ju imam, smo se pogosto brusili jezikovno, fantazijsko in tako naprej.

V času študija etnologije sem padel v svet pripovedne folklore, tako struktur, motivov, bajeslovja, mitologije širom sveta ne samo pri nas. Kljub širini sem bil vseeno vedno fokusiran na pripovedovanje, na ubesedovanje, na zgodbe in pesmi nenazadnje, tako skozi branje kot tudi skozi srkanje tega sveta - opazovanje sveta je bilo vedno moj forte, da tako rečem, iskanje vzorcev in njihovo povezovanje, obračanje na glavo morda že nekih ustaljenih reči in tako naprej. To sem vedno rad počel, kot igro v začetku, kot igro še danes, ko pa postaja še vse kaj drugega kot le igra.

Ko sem zaključil z doktorskim študijem, sem svoji mentorici rekel, zdaj ko sem raziskavo pripeljal do določene točke, bi pa tudi jaz rad povedal še kakšno zgodbo.

Etnologija in antropologija

»Prav to je napačna predpostavka, da so te stvari zaprašene, ne samo zato, ker naj bi bil to nek odraz starejšega življenja, kakor koli, pač pa to, da je etnologija - in antropologija z njo, preprosto veda o načinu življenja. Kadarkoli in kjerkoli smo ljudje pa pač način življenja imamo, in povsem sodobne teme se raziskuje in opisuje. Moja specializacija pri doktorskem študiju je bila sodobna pripovedna folklora. Torej, ne kar se je nekoč pripovedovalo, in se s tistim poskušalo razumeti svet in vzgajati nove generacije ter tako naprej, pač pa to, kar si pripovedujemo danes.

Še vedno nas marsikaj vznemirja. Človek potrebuje smisel svojega obstoja, urejati si mora prostor, urejati si mora socialne odnose, razumeti skuša stvari, ki jih ne razume. Princip je isti, – kot pač to, da nismo razumeli zakaj grmi in smo si ustvarili mitološko podobo, danes ne razumemo nekih drugih sil, ki nas obvladujejo, pa so lahko to globalizacijske ali kakršne koli že. To pa se bo vedno sočasno odražalo v pripovedni folklori. Torej to ni moje zanimanje za starejše, morda že pozabljene stvari - sploh ne, je moj pogled v sočasno stvarnost in iskanje vzorcev skozi pripovedi, ki jih imamo. Imamo pa jih in vedno jih bomo imeli, dokler bomo ljudje.«

Z »Rimano kašo« nominacija za večernico

»Priti v krog izbranih petih, legitimira tvoje početje. Zraven je odgovornost. To zavedanje pride s takšnimi nominacijami in naprej grem drugačen, zagotovo. Besedni utrinki se dogajajo in se zgodijo. To je neposredno povezano z opazovanjem vzorcev okrog sebe. Povezano je z ljudmi, s katerimi sem obdan. Z bratom sva tekmovala v ubesedovanju, ideje so kar letele. V ozadju pa je veliko dela, da iz tega tudi kaj nastane, kar doseže.

Veliko raje kot glasen smeh imam smehljanje pri ljudeh, ker to pomeni, da mi je sporočilo uspelo dozirati na več ravneh.

S skupino »Pushluschtae«, s katero delujemo že dvajset let, smo točno takšni na kupu, ki to počnemo. Rad opazujem tudi, kako naj temu rečem, recimo spodletelo komunikacijo, če so kje zatipkane reči, če je dvoumen napis kje, to mi je nekaj najboljšega. Zbiram imena in priimke ljudi, ki počnejo nekaj kar je povezano z njihovimi imeni. Recimo, na pamet, če se nekdo piše Kuhar in dejansko kuha. To so drobna veselja, opazovanje jezikovnih črkovnih komunikacijskih značilnosti in potem njihovo obračanje na glavo. Rad imam besedne igre, sploh če požene zgodbo naprej. Humor pa mora biti začimba.«

Uganke

»Uganke so bile moj vstop v literarno srenjo. Dolgo časa tega svojega početja nisem formaliziral ali pa ga komurkoli pokazal. Pri tridesetih ali še čez pa sem začel sodelovati s Cicibanom in ostalimi. V navalu pretiravanja sem na povabilo napisal kar šest ugank o ptičjem strašilu in imel potem kmalu svojo rubriko ugank naslednja tri leta, dobil ilustratorja Igorja Šinkovca, in je bil to pravzaprav tisti moj vstop v ta »zaresno pisanje«, zato imajo uganke posebno, pomembno mesto v vsem tem mojem ustvarjanju.

Je pa to povezano na nek način tudi s pedagoškim vzgibom, ki ga nosim, vsi v družini smo pedagogi, učitelji, s tem smo tudi živeli, hkrati pa se v uganki skrivajo recimo temu sodobni pedagoški principi ali pa metodologija, ki jo uporabljam tudi pri pisanju vprašanj za »Male sive celice« na RTV. Gre za to, da ne sprašujemo naravnost po nečem, torej katerega leta je bilo to in to, kar se da tudi poguglati in kar sodobne generacije tudi delajo, pač pa doziramo drobne namige, elemente, ki dajo rešitev šele ko jih povežeš med seboj.

Povezovanje znanja so morda prejšnje generacije bolj obvladale, ker niso imele toliko faktografskega nabora znanja. Sodobna generacija pa ravno ta princip izgublja, torej uporaba znanja v nekih novih kontekstih. Za to se trudimo; in uganke so majhen zgoščen žanr, ki pa pelje točno v to smer, zato tudi imajo uganke posebno mesto v mojem ustvarjanju.«

Muzikal zgodbe

»Hvaležen sem zanje, zgodilo se je v trenutku sklepa mladega raziskovalca na fakulteti, bil sem tik pred doktoratom, brez službe. Pet let sem vlagal v raziskovanje in deloma tudi v pedagoško dejavnost, saj sem vodil vaje. Potem pa sem nekje našel vabilo na avdicijo. Imel sem sicer precej odrskih izkušenj, a nič gledaliških, predvsem pa še nisem bil človek kakršen sem danes, ki se kar malo prepušča izzivom, projektom, takrat je bil to kar skok v neznano, v globino. Celo tako se je zgodilo, da je bil drugi krog avdicije istočasno kot znanstvena konferenca v Pragi, na kateri bi moral biti. Kolebal sem. Potem pa - ne vem zakaj, šel na avdicijo in bil v več kot stosedemdesetih predstavah »Cvetje v jeseni«, v projektu v katerem sem spoznal ne samo ljudi, s katerimi smo prijatelji, ampak ljudi, ki so mi dejansko pomagali potem še pa še pri povsem novih kariernih poteh, konkretno Marjan Bunič in Lucija Grm, takrat sem sploh prišel na radio.

V meni sta prepoznala potencial - nikoli sploh nisem razmišljal, da bi to kakorkoli počel, pa se je potem to zgodilo in odvilo. Kot rečeno brez izkušenj – ne vem koliko ljudi to lahko reče, a je bil moj gledališki debi na odru Križank. Odštekano. In vse to moje pisanje je s tem svetom nekako dobilo nov zagon, pozneje sem se pridružil še projektu »Veronika Deseniška«. To je bil val novih avtorskih slovenskih muzikalov in sem zelo vesel, da sem bil zraven.

Ko si pa noter, pa si že prej razmišljal ali pa tudi delal, brskal v to smer, tudi smer pisanja, iskanja možnosti pripovedovanja tudi skozi to formo, in ko se pojavi priložnost napisati scenarij za muzikal, pa še Povodni mož – mitološki junak, bajeslovno bitje, o čemer sem tudi študiral, razmišljal in tako naprej –, je pa to stvar, ki jo zagrabiš. Vse se je poklopilo in tako sem imel tudi svoj pišoči, scenaristični debi prav tam, na istem odru Križank, kar je skoraj neverjetno. Šele s pogledom nazaj se zaveš, kaj se je zgodilo.«