Univerzitetna župnija Maribor na humanitarni odpravi v Indiji #foto

Slovenija | 05.08.2024, 09:23 Marta Jerebič

Univerzitetna župnija Maribor se je letos prvič odpravila na humanitarno odpravo v Indijo. Začeli so jo 20. julija v Kalkuti, končujejo pa jo jutri, 6. avgusta, v Meghalayi na severovzhodu Indije. Upravitelj Univerzitetne župnije Maribor Primož Lorbek, tudi sam član odprave, nam je poslal vtise udeležencev.

Marija (laiška misijonarka in koordinatorka Odprave Indija) je hvaležna, da je lahko po 11 letih obiskala Indijo s skupino prostovoljcev. Veliko je bilo prisrčnih srečanj z hvaležnimi nekdanjimi varovanci centrov, kjer so skupaj s prostovoljci sodelovali v preteklih odpravah. To so bila botrstva. V tej odpravi je vsak delil talente in služil tam, kjer so jih najbolj potrebovali.

S. Simona (zdravnica družinske medicine, pastoralna asistenka na Univerzitetni župniji) opisuje te dni kot izkušnjo spoznavanja medicinskega dela na več nivojih. Skupaj s Pijo (študentko medicine) sta namreč sodelovali pri delu na vaški ambulanti, nato spoznali delo v vaškem Health care centru, na koncu pa še v mestni bolnišnici. Nekaj novega je bilo videti drugačna zdravila, kot jih uporabljamo v Sloveniji v ambulantah, veliko število različnih kombinacij antibiotikov, antimikotikov. Katoliška bolnišnica pa se od drugih razlikuje najbolj po tem, da res nudi strokovno oskrbo pacientom. Pija je tudi hvaležna za izkušnjo treh različnih ravni medicinske oskrbe, za srečanja z redovnicami, duhovniki in ljudmi, ki navdihujejo s svojim žarom in življenjskim zgledom, za vse široke nasmehe otrok, ki jih razveseliš preprosto s svojo prisotnostjo, za uspešno izvedene delavnice na šolah, za spremljanje rojstva novorojenčka in reševanje urgentnih primerov z osnovnimi pripomočki in za trenutke zavedanja Božje navzočnosti, tako v bedi na ulicah Kalkute kot v mogočnosti narave v Meghalayi.

Niku (študentu medicine) predstavlja nabiranje medicinskega znanja v državi na tuji celini in popolnoma drugi kulturi zelo dragoceno izkušnjo, pa čeprav le za kratek čas. Dobil je vpogled v zdravstveno stanje učencev in drugih ljudi v severovzhodnem delu Indije, ki je veliko boljše, kot si je predstavljal. Delati z otroki je vselej prijetno, še posebej, če otroci sodelujejo, se kaj naučijo in pokažejo hvaležnost na način, ki največ šteje, z nasmehom.

Aljaž (študent elektrotehnike in hkrati profesor na srednji šoli) pravi, da je izjemno hvaležen za priložnost dela v šoli z otroki, ki so bili večinoma gluhi od otroštva. Občudoval je njihovo veselje in hvaležnost za vsak trenutek, ki jim ga je namenil. Skupaj so se namreč učili in to drug od drugega, kar je bilo neprecenljivo. Ta izkušnja mu je pokazala, kako pomembna je medsebojna podpora in kako že majhna dejanja prinesejo veliko srečo. Tudi Žan (študent računalništva in informatike) je bil na isti šoli. Veliko časa je posvetil oblikovanju nove spletne strani, pri delu z otroki pa je tudi občudoval hvaležnost otrok že samo za njuno navzočnost. Z veseljem so ju pozdravljali vsako jutro, po hodniku in na koncu dneva. Pri maši slovesa se je čutila tudi hvaležnost sester, ki upravljajo to šolo. Na poseben način so se z izdelki otrok zahvalili njima in vsej odpravi za te dni.

Primož (župnijski upravitelj Univerzitetne župnije) je svoje misijonsko delo opravljal na misijonski postaji Zero point skupaj z Nikom. Vsak dan je tam maševal, spovedoval otroke, imel kateheze in otrokom predstavil Slovenijo. Niku je pomagal pri opravljanju preventivnih pregledov otrok. V zadnjih dneh misijona pa je posebej hvaležen za opravljeno delo študentov, kjer se je v dnevih, ko se poslavlja iz misijona resnično vidil hvaležnost otrok in sester (Misijonske sestre Marije pomočnice kristjanov in sester svetega križa), pri katerih so študentje opravljali svoje delo.