Kristjani nismo popolni, čeprav se radi delamo, da smo

Naš pogled | 20.08.2024, 13:11 Mirjam Judež

Priznam, rada se gibljem v družbi razumnih in strpnih katoličanov, a zdi se, da so ti postali ogrožena vrsta. Vse pogosteje opažam, da smo kristjani zaprtega uma in se obnašamo nekako vzvišeno, kot »razsvetljena elita«. Ali si kristjan po vseh »regelcih«, vsak teden pri maši, aktivno vključen, poduhovljen, hodiš na duhovne vaje za zakonce, za družine, obiskuješ zakonsko, biblično skupino ali pa … si preveč »površinski« za krščansko elito, zato si komaj vreden pozdrava v cerkvi ali pa še tega ne.

Boli me, da kristjani dajemo vtis, da smo popolni in srečni. Da je v naših družinah in zakonih vse tako kot mora biti in to na vseh področjih. Delamo se, da smo popolni kristjani, zakonci, starši, sodelavci, prijatelji, otroci ostarelim staršem. A pa smo res? S to napuhnjeno držo mislim, da delamo veliko več škode drug drugemu, kot če bi priznali, da imamo tudi mi težave, da se tudi mi borimo v vsaki od prej naštetih vlog. Da naši zakoni niso popolni, da nismo popolni starši, pa tudi naši najstniki niso popolni. Veste kaj, z nepopolnostjo je vse v redu.

Boli me, ko vidim, bi se starši, ki so bili vzgajani v strogem katoliškem ozračju, najraje kar odpovedali svojim otrokom, ki se niso odločili za cerkveno poroko ali za krst njihovega vnuka. Spoštujem starše, ki poskušajo sprejeti drugačno mnenje, nasploh drugačnost svoje mladine in zanjo moli, ki se zaveda, da s »teženjem«, vpitjem in zamerljivostjo ne bodo veliko dosegli ali bodo dosegli le za kratek čas. Ni vedno lahko sprejeti, da imajo kljub naši »popolni« vzgoji otroci svojo dušo, svoj karakter in svoje cilje, ki se verjetno z našimi ne skladajo povsem. Otroci niso naša kopija, odraščali so v drugih časih in drugačnih razmerah kot mi. Pa še nekaj, kar je težko slišati: odraščali so ob nepopolnih starših. Meni kot mami je seveda pomembno in bi si želela, da bi otroci ostali povezani s cerkvijo tudi v odrasli dobi, ker je to del naše, moje identitete, a če ne bodo, je to njihova odločitev. Vera je dar, ki smo ga dobili, dali naprej po svojih najboljših močeh, a ne moremo ga vsiliti. Če najin zgled in vzgoja nista bila dovolj, to ne pomeni, da so otroci slabi. Nama je pomembno, da so otroci dobri ljudje, sočutni, delavni, hvaležni. Če bodo Boga pustili za nekaj časa ob strani, je to njihova odločitev, le upamo lahko, da se bodo ob preizkušnjah oz. ko bodo imeli svojo družino, vrnili.

 Če bodo Boga pustili za nekaj časa ob strani, je to njihova odločitev, le upamo lahko, da se bodo ob preizkušnjah oz. ko bodo imeli svojo družino, vrnili.

Menim, da nas izzivi, ki nam jih pripravljajo naši odraščajoči najstniki in s katerimi se ne strinjamo vedno, povsem oz. se sploh ne strinjamo, bogatijo, nas odpirajo, nam širijo obzorja, nas delajo mehkejše. Ker moramo pomesti s svojimi predsodki, se uglasiti na novo, stopiti v sedanji čas, preveriti svojo brezpogojno ljubezen. Imam svojega otroka kaj manj rada, če kakšno nedeljo izpusti sveto mašo? Je zato ta otrok kaj manj dober po srcu? Je sin, ki živi s punco »na koruzi« slab? Ga bomo zato poslali od hiše, ker ne bomo prenašali, da živi v grehu? Je sin, ki je priznal, da je gej, slab človek? Prav gotovo ni in prav gotovo nas zelo skrbi, kaj bodo »rekli drugi«.

Če smo kristjani, ki imamo težave s koruzo, z nekrščenimi vnuki in z otroci, ki so nedeljska bogoslužja obesili na klin, poskusimo umiriti te občutke in si dajmo priznati, da ga tudi marsikateri duhovniki, ki naj bi bili največji zgled morale, pošteno lomijo in delajo hude moralne prekrške, ki nimajo nobenih sankcij. Za take imamo hitro pripravljen izgovor: »Saj so tudi oni samo ljudje iz mesa in krvi.« Tudi naši otroci so ljudje iz mesa in krvi. Prej ko se s tem sprijaznimo, več miru bo v naših družinah.

 Priznam, da me je povsem vrglo na obrate, ko je takrat prvošolec izjavil, da se bo izpisal iz verouka, ker je tam brezveze. Vem, presneto težko je biti starš in presneto težko je vzgajati te male človečke. 

Ko me poslušate, si gotovo mislite, da sem za odraščajoče mladostnike popolna mama, ki jih v vsem razume in jih v vsakem trenutku brezpogojno ljubi in podpira. Žal ne. Javno priznam, da sem blazno zatežena mati, da me zelo vznemirja, ko se med mašo mulci butajo med sabo in klepetajo. Da me vznemirjajo hčerini predolgi nohti in prekratke majice. Da se jezim, ko otroci po cerkvi hodijo brez sklenjenih rok, da jih moram prav vedno spomniti, da se v cerkvi poklekne, ko vstopimo. Priznam, da me je povsem vrglo na obrate, ko je takrat prvošolec izjavil, da se bo izpisal iz verouka, ker je tam brezveze. Vem, presneto težko je biti starš in presneto težko je vzgajati te male človečke. Namesto, da prav vsakič znorim, vsake drugič, ko me prime, da bi, globoko vdihnem in si v misli prikličem moder pregovor, ki pravi: Na koncu bo vse v redu. Če ni v redu, še ni konec.

Ob vseh prekrških, ki jih dela naša mladina in mi, pogosto zelo nepopolni kristjani, se tolažim, da Bog, ki je ljubezen, ne dela kljukic in črtic, kje je kdo bil ali manjkal, kolikokrat smo izpustili predolgo procesijo sv. Rešnjega telesa in kolikokrat smo namesto da bi pobožno žebrali zdravemarije vmes razmišljali, kaj bomo kuhali za kosilo. Mislim, da nas Bog gleda v srce in preverja, koliko je tam dobrote, iskrenosti, sočutja. Mislim, da je skrajni čas, da tudi mi začnemo gledati drug na drugega (pa tudi nase) skozi Jezusove oči odprtosti, sprejemanja in usmiljenja.