Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Mark GazvodaMark Gazvoda
Petra StoparPetra Stopar
Zlatomašnik dr. Janez Juhant z narodnimi nošami (foto: Radio Vatikan / Jože Potrpin)
Zlatomašnik dr. Janez Juhant z narodnimi nošami | (foto: Radio Vatikan / Jože Potrpin)

Ob zlatih porokah se naštevajo vnuki in pravnuki, župniki župnije

Cerkev na Slovenskem | 08.07.2024, 12:04 Rok Mihevc

Te dni je slovesno tudi zaradi številnih jubilejev mašništva, predvsem zlatih maš. Včeraj je 50. obletnico v župnijski cerkvi v Sori praznoval prof. dr. Janez Juhant, ki je tudi naš redni sogovornik v radijskem programu.

Z jubilantom so somaševali župnik Jože Čuk, nekdanji dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani lazarist dr. Robert Petkovšek, direktor Zavoda sv. Stanislava v Ljubljana Šentvidu in duhovni pomočnik v Sori mag. Anton Česen, kapucin br. Štefan Kožuh in mag. Martin Zlobko. Župnik Jože Čuk mu je izrekel hvaležnost za njegovo držo in zvesto, v pridigi pa je Juhant z zbranimi delil nekaj svojih duhovnikih utrinkov. Njegovo pridigo objavljamo v celoti.

© Radio Vatikan / Jože Potrpin

© Radio Vatikan / Jože Potrpin

dr. Janez Juhant
dr. Janez Juhant © Radio Vatikan / Jože Potrpin

Knjiga dr. Janeza Juhanta Domačij pod svetim Antonom
Knjiga dr. Janeza Juhanta Domačij pod svetim Antonom © Radio Vatikan / Jože Potrpin

PRIDIGA dR. JANEZA JUHANTA

"Vesel in hvaležen sem za vsakega od Vas, ki danes delite z menoj zlatomašni jubilej. Tudi vseh drugih, ki me ali ste me spremljali na življenjski in duhovniški poti ali pa nas že gledate iz večnosti. Ne bom vas, razen dveh, posebej mogel imenovati, a sem vsakemu in vsem hvaležen za bližino in dobrohotnost. Božje varstvo in oporo najdražjih, staršev, sorodnikov in duhovnikov opisujem v knjižici ob jubileju. Z Bogom, z Vami in njimi sem prehodil to pot. Tudi moje duhovništvo je, podobno kot življenje vsakega izmed Vas, stakano z življenji sorodnikov, prijateljev, znancev, sodelavcev: brez bližnjega nihče ne more biti človek, kaj šele dober: samo to pa šteje.

Ob zlatih porokah se naštevajo vnuki in pravnuki, skratka vidni rezultati zakona in družine, ki potrjujejo človeško pra-hrepenenje – živel boš v potomcih. Duhovnik ali redovnik /ca, a tudi kak laik se praviloma ne more pohvaliti s tem, čeprav je kljub temu marsikateri samski/a oče ali mati še bolj številnih otrok.

Župniki naštevajo župnije, krste, poroke in pogrebe, spremljajo umirajoče, gradijo in popravljajo. Župnik Pečnik je naslovil knjigo: Rad sem zidal. Sicer mora vsak duhovnik, rad ali nerad zidati in tudi sam sem zidal kot kaplan v Stranjah, še bolj pri Sv. Katarini, kjer sem ob prihodu po lestvi prišel v pisarno, Ema pa je živela spodaj v stari kuhinji in spala ob srežu na oknih. Ko je že nosilo sneg v prostore, sva s sosedo nameščala okna. Nato sem zidal dvakrat v Sori. Pokojna soseda je spraševala, kje je tisti sosed, fajmošter, ki zida hišo? Njena hči ji je rekla, ali ga ne vidiš; ona pa: »Vidim le onega črnega Bosanca s šajtrgo!«

Bolj zapletena je zidava Božjega kraljestva. Sem seveda dušni pastir, a vseskozi tudi filozof, samotar, izoliran, razglabljajoč o človeku, svetu, Bogu, o izvoru in cilju življenja. Ema hvala, ker deliš z mano zahtevno življenje, samoto, križe in bremena, povezana z zahtevno in kritično duhovniško potjo, z malo priznanja. Hvala, ker sem s Tvojo oporo sredi življenja soljudi in dozorevam v človeka dialoga in sočutja. Hvala tudi zato, ker si me pri sv. Katarini in v začetku v Sori finančno vzdrževala, saj mi na fakulteti niso zagotovili preživetja. Psiholog je zapisal: moški se v celibatu ne odpove veliko, ženska svojemu bistvu, ki ga nudi zakon ženi, to je potomstvu.

Vseskozi živim v napetosti med človekom-duhovnikom, poklicanim k ljudem ter profesorjem, ki razglablja ob knjigah in za računalnikom. Na poti sem srečeval bolj ali manj vplivne ljudi, vsak je le človek. Življenje je treba tehtati v tišini in samoti, da ga spoznavamo in si ga podelimo med seboj. Radosti, razočaranja in preskušnje, »vesolje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi« kot pravi vatikanski cerkveni zbor, jo tudi delež vernih in še posebej delež duhovnika.

Dovolite nekaj duhovniških utrinkov! V srcu mi odmevajo bolečine, stiske, krivice in zapostavljanja ljudi v družbi in v Cerkvi, a tudi njih radosti in uspehi.

Ob previdevanju na smrt bolne žene sem pomagal pri njeni pripravi za na pare. Živo mi je v spominu vožnja župnika Gačnika ob 4 h zjutraj iz Stranj na Golnik, ko je hropel in sem se strašno bal, da mi bo na poti umrl, a sem ga skoraj v komi v bolnici le oddal na aparate. Veliko je bilo izzivov, trpljenja in radosti ob stiskah in veselju oseb in družin. Svojevrstno doživetje je bilo igranje košarke z mladino v šolski dvorani v Stranjah. Pa je prišla prepoved: Eden od mladih mi je sporočil, da bodo organi prepovedali mladim igrati, če bo z njimi kaplan... Bogu hvala za svete maše, zakramente; družinska, župnijska in družabna srečanja...mlade in stare po župnijah, na fakulteti in na srečanjih po Sloveniji in po svetu, za branje knjig, razprav, prispevkov in spremljanje na omrežjih; tiho raste božje kraljestvo.

Pri Sv. Katarini je bilo fizično in dušnopastirsko zahtevno obdobje, ki ga zmore le vera, mladost in človeška opora. V Žirovniku sem npr. namestil verige ter stal do katarinske cerkve na odbijačih, da sva z Emo v snegu mogla priti domov iz službe; jaz s fakultete, ona iz Agrotehnike. Ob teh in drugih izzivih naju je stalno spremljala UDBA in skrbela za kravžljanje živcev in izčrpavanje...
Novi izzivi so prišli s Soro. Hvaležen sem, Ti, dragi župnik Jože, za prijateljstvo in sodelovanje s Teboj in župljani, zboru, glasbenikom, dopolnjenim s prijatelji iz Stranj in drugod, celo z operne hiše v Mariboru. Hvala ti za graditev pristnih človeških odnosov in za to slovesnost, ki jo doživljam tudi kot simbolno spravo in pozornost uradne Cerkve do mojega dela v Cerkvi in družbi. Dragi župljani, povezuje nas 38 let skupnega življenja v Sori, odkar sem postal duhovnik v Karmelu leta 1986, ki mi je bil tudi vseskozi svojevrsten človeški, duhovniški in duhovni izziv in obenem opora na moji duhovniški poti.

Vesel sem prisotnosti Vas vseh, iz župnije in od drugod, saj je vsak izmed Vas tako ali drugače vtkan v mojo duhovniško pot. Duhovnik se jemlje iz ljudstva in daje za ljudstvo. To je edino kar šteje in potrjuje našo krščansko duhovno povezanost, ki se utrjuje v skupnosti, zato je vsak izmed Vas zame mozaik na duhovniški pob. Duhovniško ali laiško poslanstvo vernega človeka je dano po božji volji, ne po njegovih zaslugah. Duhovništvo pa je še poseben izziv Cerkvi in družbi in ga ni brez poglobljenosti v Bogu in medčloveške opore v skupnosti. Je »glas vpijočega v puščavi« in živo Božje znamenje ali pa to ni. Zato se duhovnik ne more in ne sme vdab, saj je bistvo njegovega poslanstva odpirati pota do Kristusa, dvigati pogled, prinašati upanje, tudi v najbolj brezupnih stiskah in položajih. Sebi, cerkvenim in drugim ljudem kot Janez Krstnik kaže na Kristusa, ki je pot resnica in življenje. Ker je sam iskalec, potrebuje izmenjavo, dialog, sopotnike. Hvala Vam vsem in vsakemu posebej, spoštovani, da delite z menoj to pot. Kot duhovnik, vzgojitelj, pedagog in družbeni delavec šem še bolj izpostavljen in izzvan z dolžnostmi v Cerkvi in družbi. Čeri in pasti tega izziva zmorem le z človeško bližino in hvaležen sem vsakemu od Vas za podporo.

Duhovnik hodi svojo, dokaj samotarsko, za ostale nerazumljeno življenjsko pot. Kot Janez Krstnik naj bi kazal na Kristusa, ki mora rasti, sam pa se manjšati, biti orodje v božjih rokah. Današnje razmere ga še bolj stiskajo v kot. V preizkušnja je dobrodošel, naj bi se pa čim manj vtikal v življenje vernih. »Fajmoštra nucaj le za sol!,« pravijo. To pa postaja vse bolj usoda predstojnikov, staršev, učiteljev, zdravnikov, ustanov. Naj bi le izpolnjevali/e, včasih kar ozke kaprice ljudi in to postaja že družbeni problem. Vernega človeka, posebej duhovnika lahko rešuje le vera. Že Ehrlich je zapisal, da drugi lahko nekako živijo v zemeljskih okvirih, družine, poklica in svojih zadolžitev, duhovniku pa ostaja le vera in brez globok duhovnih korenin v Bogu ne more preživeti; brez vere je njegovo poslanstvo prazno: Kot duhoven človek je potopljen v Božjo skrivnost, ali pa ni duhovnik. Le tako je lahko vodnik drugim, ki jih v Kristusovem imenu vabi, naj z njim odrinejo na globoko in tudi v brezupnih položajih dvigajo pogled kvišku. To postaja dam preizkusni kamen preživetja ne le za duhovnika in Cerkve, pač pa vse bolj nas vseh. Zato so svete maše, še bolj nove kot zlate, izraz našega upanja, ki ne mine. Ne sami, pač pa le skupaj z vernimi smo duhovniki nosilci tega upanja za svet, saj se vsi le v Bogu gibljemo, živimo in smo.

Zato sem Vam hvaležen, da to upanje in vero delite z menoj. Naj bo stisk roke knjiga za vsako družino ob koncu te daritve izraz hvaležnosti Vam vsem ter izraz naše duhovne povezanosti in veselja v Bogu. Naj ta vez ostaja in nam v zahtevnih časih utrjuje upanje v dobro in v potrditev Božje in medsebojne ljubezni, ki nas povezuje v eno družino Božjih otrok. To upanje ne osramoti, saj je Bog z nami, zato kdo more biti zoper nas.

V duhu hvaležnosti Bogu, vsem in vsakomur po besedah današnjega evangelija delim z Vami svojo življenjsko in duhovniško pot. Naj bo torej ta dan praznik zahvale in upanja, da bomo vsak na svojem mestu in skupaj povezani z Bogom ter med seboj v duhu in resnici utrjevali Gospodovo veselo oznanilo, živeli v trdni veri, upali proti upanju in si delili dejavno vzajemno ljubezen. Amen."

Cerkev na Slovenskem
Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec) Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec)

Kako in kaj jesti

Z dr. Karin Kanc, doktorico medicine, specialistko interne medicine, iz zasebne ordinacije Jazindiabetes, tudi integrativno psihoterapevtko, smo ob Svetovnem dnevu sledkorne bolezni, ob Tednu ...