Skavtstvo – življenjska popotnica

Naš pogled | 31.07.2024, 09:10 Damijana Medved

Bog ve, če si je Robert Baden Powell predstavljal, kakšno gibanje je začel, ko je leta 1907 na otoku Browvnsea organiziral tabor za fante, ki velja za prvi skavtski tabor. Danes je to svetovno gibanje, ki šteje več kot 50 milijonov mladih fantov in deklet. Temeljna zamisel ustanovitelja je, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupamo in damo možnost. Skavte po vsem svetu druži veselje do življenja v naravi, pustolovščin in pripravljenost na izzive, osebno rast in pomoč drugim.

Skavtstvo se je v Sloveniji začelo le 15 let po tistem prvem skavtskem taboru: leta 1922. Prvi slovenski skavtski tabor se je odvil leto pozneje v Kamniški Bistrici. V začetku druge svetovne vojne je organizacija prenehala z delovanjem; malo pred razpustom je imela 1380 članov. Po drugi svetovni vojni skavtska organizacija zaradi političnih razmer ni bila dovoljena. A ne za zelo dolgo.

Leta 1984 se je šestnajstletni Peter Lovšin seznanil s skavtskim gibanjem in se odločil, da bo pričel s skavtstvom v Ljubljani. Poleti 1985 se je pridružil taboru Slovenske zamejske skavtske organizacije in leta 1986 naredil skavtsko obljubo. Istega leta je v župniji Štepanja vas zbral skupino navdušencev ter jih vodil s pomočjo slovenskih zamejskih skavtov.

31. marca 1990 je bilo ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), ki je štelo 70 članov. To je bila edina skavtska organizacija v takratni Jugoslaviji, ena prvih v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po 2. svetovni vojni v Sloveniji.

Na spletni strani skavti.si, beremo, da ima Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov več kot 5300 aktivnih članov, ki jih vodi več kot 900 mladinskih voditeljev, prostovoljcev.

To so podatki, ki jih najdemo na spletu. A seveda je veliko več vredna lastna izkušnja. Sama sem se skavtom pridružila leta 1991 v Kranju; najprej kot del skavtske skupine, potem kot del klana in nazadnje kot skavtska voditelja izvidnikov in vodnic – to so otroci, stari od 11 do 15 let.

Skavtstvo mi je dalo nešteto dogodivščin, pustolovščin, spretnosti, znanj, brušenja v medsebojnih odnosih in zorenja. Spoznala sem krasne ljudi in številne slovenske kraje (in tudi nekaj danskih) na vseh skavtskih potepih, ki jih sicer skoraj zagotovo ne bi. Zelo dragoceno se mi zdi, da pri skavtih lahko zoriš na večih področjih; na socialnem, telesnem, pa tudi duhovnem; krepiš ročne spretnosti, iznajdljivost, organizacijske sposobnosti, predvsem pa odgovornost in si šteješ v čast, da si pridobiš zaupanje, kot pravi 1. skavtski zakon.

Tako zelo dragoceno in ganljivo mi je tudi opazovati, kako se skavtski duh razvija in raste: najprej sem bila sama deležna radosti skavtskih dogodivščin, nato sem kot voditeljica te predajala naprej, zdaj se z mojimi otroki ukvarjajo novi skavtski voditelji, najstarejši pa na služenju pri najmlajših bobrčkih štafeto že nosi naprej in posebno veselje je videti, kako spremenjeni prihajajo otroci iz skavtskih dogodkov; kot bi v nekaj dneh bolj odrasli, postanejo bolj samozavestni in pogumni, tudi bolj hvaležni, samostojni in odgovorni.

Zato res hvala vsem skavtskim voditeljem in voditeljicam za ves njihov čas, energijo in voljo, ki jo namenjajo našim otrokom, da se bo skavtski duh še naprej razvijal in krepil.