Mladostnik in šola (foto: Ruslan Gonzalez / Pixabay)
Mladostnik in šola | (foto: Ruslan Gonzalez / Pixabay)

Pravi zmagovalec referendumsko volilne nedelje je v resnici apatija.

Naš pogled | 12.06.2024, 15:22 Manca Hribar

Za nami je volilna nedelja, ki je od rednega volivca zahtevala nekoliko več zbranosti in kanček več časa kot sicer. Ob podpisu v knjigo o udeležbi, ti je komisija vročila debelejši šopek glasovnic, ki jih je bilo treba izpolniti. Referendumski rezultati so že jasni, za nekatere so zmagovalci eni, za druge drugi. Sama sem mnenja, da je v resnici zmagovalka tokratne referendumske nedelje – apatija.

Da ne bo pomote: v pogledu – tako tem, ki ga pravkar poslušate ali berete, kot tistem na življenje – sem načeloma optimistična. Me pa v zadnjem obdobju na različnih področjih življenja in dela vedno znova preseneča neka vsesplošna apatija, ob kateri me zares zaskrbi, kam kot družba plujemo.

Nikoli me ni bilo strah drugačnih mnenj. Nasprotno. Debate z drugače mislečimi me mnogokrat celo bolj obogatijo in nagovorijo, kot me tuljenje v isti rog z enako mislečimi. Rada imam spoštljivo in zrelo izmenjavo mnenj, tudi če stvar za trenutek ali dva zavije v bolj burne vode. Tudi do tega pride, ko ljudje o nečem govorimo z zanosom in strastjo. A za to, da svoja stališča zagovarjaš, moraš stališča sploh imeti. To ne pomeni, da veš o vsem vse. Sploh ne. Pomeni pa, da si pripravljen raziskovati, se pozanimati, izoblikovati lastno si mnenje. Sploh o temah, o katerih se je glasovalo na nedeljskem referendumu in posegajo celo v nedotakljivost človeškega življenja.

Če je v zadnjem obdobju v različnih družbah tema pogovora nanesla na nedeljske referendume, je bila hujša od spoznanja, da kar velik del sogovornikov ne ve točno, zakaj sploh gre, ugotovitev, da jih to niti ne zanima. Ker je tako ali tako – kot pravijo – vse vseeno. Sledi še nekaj vsem dobro poznanih fraz v smislu »saj so vsi isti« ali pa »saj se ne bo nič spremenilo.«

Ne vem točno, kdaj smo kot družba sedli na ta vlak vsesplošnega nezanimanja za svet, me pa skrbi, kam ta vlak pelje. Pa me ne skrbi zame. Skrbi me predvsem za moje otroke, ki v tak svet odraščajo.

Apatija je namreč nekaj, kar že dlje časa opažam tudi v šolskem okolju. Če je po eni strani veliko pobud in neskončnih pogovorov neformalne narave, v trenutku, ko gre za pomembne teme, sogovornikov velikokrat zmanjka. Sploh, če se teme ne tičejo ravno neposredno njihovega otroka.

Pred časom sem po dolgem času srečala srednješolsko profesorico, ki je bila dirigentka šolskega zbora, v katerem sem pela tekom šolanja. Kot dijakinja sem bila kar precej živahna, šola mi ni ravno dišala in zdaj, ko gledam nazaj, vem in čutim, da me je sodelovanje v zboru v marsičem gnalo naprej. Stvar je bila namreč kristalno jasna – če v šoli ni bilo vse urejeno in pod kontrolo, odpadejo koncerti, turneje in drugi nepozabni trenutki.

Če se vrnem k srečanju - iskreno veseli sva se bili in zapletli sva se v pogovor. Potožila je, da je danes iz mladih stokrat težje privabiti glasbo, muziciranje. Da so dijaki veliko bolj pridni, vodljivi, a v njih ni tiste iskrice, ki bi zanetila ogenj. Da je bilo vedno lažje delati z nami, malo uporniškimi, živahnimi, ker je v nas gorelo ravno to – ogenj, strast, življenje. Nekaj pač, kar sploh lahko oblikuješ in s čimer lahko nekaj ustvariš.

Pogovor je na moje začudenje v podobne vode zaplul ob nedavnem srečanju s srednješolskim razrednikom. Dijaki so veliko bolj pridni od tistih v naših generacij. V razredu je navideznom lažje delati kot dvajset let nazaj. Manjka pa radovednosti, preizpraševanja in zdravega dvoma v stvari. Dvoma, ki bi v tebi odpiral vprašanja in te gnal v lastno iskanje odgovorov.

In podobno je z življenjem. Če se vrnem na referendumsko nedeljo – udeležba niti ni bila problematična, problematično je predvsem dejstvo, da je veliko volivcev na volišča odšlo slabo ali pa pomanjkljivo informiranih. V obdobju kampanije sem bila preko socialnih omrežij soočena z neskončnim številom polinformacij in tolmačenjem vsebin referendumov, kar tako malo, čez palec. In občutek imam, da se je marsikater volilec v nedeljo odločal na podlagi takšnih tolmačenj, ki so bila v marsičem pomankljiva in zapakirana v nek všečen paketek, ki se sliši lepo. Sliši se strpno. Sliši se »živi in pusti živeti«. Ker je to danes enostavno lažje reklamirati in lažje prodati. In tudi lažje konzumirati.

Po drugi strani pa me veseli in tolaži dejstvo, da sem tudi med tistimi, ki so v teh mesecih zagovarjali svetost življenja, opazila jasne in glasne posameznike, ki se niso bali stopiti pred javnost in zagovarjati svojih stališč. Ki so to počeli na spoštljiv in dostojanstven način, čeprav verjamem, da niso bili deležni le ploskanja in odobravanja. Celo prepričana sem, da so bili deležni večjega pogroma kot zagovorniki navidezne svobode odločanja.

Vesela sem, ker v teh - predvsem mladih - vidim in čutim ta ogenj, to strast, o kateri se govorila malo prej. Ta notranji kompas, da veš kaj je prav in kaj ni, za tem stojiš in si neomajen. Pogum, da stopiš pred ljudi z imenom in priimkom ter nosiš odgovornost za svoje besede. Izrekaš pa jih tudi v imenu vseh tistih, ki tega ne zmorejo. To mi daje upanje za prihodnost. Daje mi pogum za vzgojo otrok v pokončne posameznike, ki bodo imeli srce na pravem mestu, ki bodo do sočloveka spoštljivi in korektni, a se nikoli ne bodo bali. Bali jasno živeti svojih vrednost in stati za svojimi stališči.

Morda je zmagovalka tokratne referendumskovolilne kampanije res apatija. A občutek imam, da se trend počasi obrača na bolje. Svet se počasi, a vztrajno prebuja iz udobnega mehurčka nezainteresiranosti. Za prihodnost si zato želim kritičnega pogleda na svet, raziskovanje in iskanja, ki seže dlje od socialnih omrežij. Da zmagovalka naslednjega referenduma ne bo apatija, ampak upanje.

Naš pogled
Škof Vinko Bokalič (photo: Svobodna Slovenija) Škof Vinko Bokalič (photo: Svobodna Slovenija)

Vinko Bokalič Iglič primas Argentine

Papež je argentinsko škofijo Santiago del Estero povzdignil v nadškofijo in za prvega nadškofa imenoval dosedanjega škofa v tem mestu, našega rojaka, Vinka Bokaliča Igliča. Podelil mu je tudi ...

Ameriški novomašnik slovenskega rodu Martin Nyberg (photo: Matjaž Merljak) Ameriški novomašnik slovenskega rodu Martin Nyberg (photo: Matjaž Merljak)

V "Ameriških Brezjah” bo ponovitev nove maše

Za slovensko versko središče v Lemontu pri Chicagu v ZDA, ki letos praznuje 30-letnico delovanja, bo to nedeljo velik praznik, saj bo prvo sveto mašo imel ameriški duhovnik slovenskega rodu Martin ...