Marko Juhant: Kot vse barke, tudi življenjska včasih zavije vstran

Za življenje | 11.05.2024, 14:05 Nataša Ličen

Pride čas, ko je treba stopiti z odra, čas, ko stvari prevzamejo drugi. Ne zato, ker bi se izpeli ali izpraznili, ampak zato, da si vzamemo čas zase, za svojo družino, da pogledamo nazaj, kako je bilo. Nazaj gledamo - vsak jaz zato, da vidimo, kje smo bili in kam gremo, da prepoznamo izzive, ki so pred nami. V življenju dostikrat izgubimo kompas - priznajmo, zato je treba vsake toliko nekoliko popraviti smer.

Pride čas, ko je treba poskrbeti tudi zase. Z odhodom v pokoj imam razkošje časa

»Dostikrat sem imel občutek, da me življenje zdaj pa res ne more več presenetiti, no pa vidim, da me še vedno lahko. Vidim stvari, ki jih prej nisem opazil. Prepoznavam, da je vredno včasih reči tudi ne, da ne gremo preko sebe ali na račun svojega zdravja. Ne dovolimo se razvleči na vse strani. Vse ima svoje meje."

Vsekakor mi dolgčas ni. Nisem standarni upokojenec, ki nima časa. Jaz ga imam. Spontanost je nekaj, kar se mi zdaj zdi velika vrednost.

»Spremljati sem začel delovanje družbe še z nekoliko drugačnega vidika, bolj socialnega, kot recimo, kako se ljudje doživljamo in kako vidimo drug drugega. Ljudje radi popredalčkamo stvari in ljudi. Ne maramo prestavljanja, ker ni udobno. No, jaz sem, zdaj v pokoju, poskrbel za svoje udobje in marsikaj vidim drugače, ker imam čas in ker sem opravil refleksijo, brez namena velikih sprememb, preprosto samo ugotoviti, česa si želim, kaj bi rad počel in s kom.«

Razmerja pri sorojencih

»Seveda je modro, da gre – tudi ob rojstvu mlajšega, starejši otrok v vrtec. Iz različnih razlogov, glavni je ta, da še tako dobra mamica ali babica ne moreta nadomestiti stikov in izkušenj s sovrstniki. Otrok mora srečati druge otroke svoje starosti, tudi mlajše in starejše, da se pripravi in se medsebojni odnosi utrdijo. Pa da niso ves čas neprestano na vrsti, kar je pogosto domača izkušnja."

Vzgoja ni umetnost, kar velikokrat preberemo ali slišimo, vzgoja je obrt. Znanje, ki ga pridobiš, vadiš in vaja dela mojstra.

"Če se otrok začne upirati in ne mara v vrtec, naj bo ob skrbi mlajšega ves čas zraven. Temu rečem kar »mačja« vzgoja. Če je otrok vključen, se tega počasi naveliča in pojavi se dolgčas, ki je za otroka koristen, saj začne z lastno igro, začne ustvarjati.«

Priprava na starševstvo – premislek o svoji vlogi

»Med zanimivimi spoznanji - ki mi vedno znova kot bum prebudi misli, je spraševanje pri mladih možeh, kakšni bodo kot očetje. Sprašujejo se, bodo zmogli, zmogli biti v oporo otroku in njegovi materi, bodo znali prav ravnati in podobno. Ženske pa se pogosto vprašajo, ko pridejo trideseta leta, bom mama? Gre za vprašanje pri mladih možeh, ali bodo znali biti zgled svojemu otroku, bodo znali pokazati skozi življenje, kaj to je in kako se temu streže, ter kako se odzvati v kritičnih situacijah. Rečem jim: Nihče s tem znanjem ni prišel na svet, vzgoje se učimo.«

Preveč je danes družin, kjer je otrok vedno prvi in gre v odnosih ter pri vzgoji potem marsikaj narobe. Starši se trudijo v vsem čim bolje ustreči otroku, potem se pa sprašujejo, kaj so v življenju naredili narobe?

Vzgoja za kolektivno, skupnost?

»Obstaja izraz, ki se uporablja prej kot ne skoraj samo v krogih povezanih s krščanstvom, to je služenje. Ne prinaša ponižujočih pomenov, ampak služenje družini v smislu pomoči drugemu, dajanja, ravno nasproti »selfiju«, kjer sem jaz prvi na vrsti. Specifične zadeve skušamo reševati kar na ravni celotne populacije, toda vedno bodo primeri, ki so posebni, ki jih je prav zato treba obravnavati ločeno in konkretno. Mi pa bi radi z enim sklepom reševali kar vse povprek."