Poredoš: Življenje je temeljna vrednota, evtanazija pa pomeni njegovo nasilno prekinitev

Novice | 31.05.2024, 16:05 Marjana Debevec

Zagovorniki evtanazije kot enega od temeljnih razlogov za usmrtitev bolnika navajajo neznosno trpljenje. Stroka pa ob tem poudarja, da lahko s pomočjo paliativne oskrbe človeku zelo olajšamo zadnje obdobje življenja.

Predsednik slovenske medicinske akademije dr. Pavel Poredoš je za naš radio poudaril, da lahko dandanes v veliki meri ali celo v celoti odpravijo neznosno trpljenje. "Na voljo imamo ne samo zdravila, ampak tudi psihiatrično podporo, vendar je žal ta v našem okolju zelo okrnjena in nezadostna.

Prejšnja vlada je sprejela osnutek zakona o paliativni oskrbi, ki ga je sedanja vlada a priori zavrgla in še zdaj nimamo ustreznega zakona, ki bi vzpostavil paliativo na celotnem slovenskem prostoru, ki bi omogočil izvajanje paliativnih ukrepov in s tem tudi odpravil enega od temeljnih razlogov, ki ga zagovorniki evtanazije navajajo - to je hudo trpljenje pred samo smrtjo."

Poredoš je ob tem poudaril, da žal paliativa, ki bi rešila večino teh zapletov, večino teh hudih stanj pred samo smrtjo, ne deluje. "Kadrovsko so podhranjene te ustanove.

Tudi v domovih za starejše vidimo, da je do tretjine postelj nezasedenih zaradi pomanjkanja kadrov in ničesar se ne naredi za to, da bi se te kadar stimuliralo, da bi tako pokrili potrebe večine ljudi, ki potrebujejo tovrstno pomoč," je še dejal dr. Pavel Poredoš.

 

OBJAVLJAMO CELOTEN POGOVOR Z DR. PAVLOM POREDOŠEM

Zakaj nasprotujete uvedbi evtanazije in samomora s pomočjo v naši državi?

Življenje je temeljna vrednota in večina etičnih sistemov spoštuje svetost življenja in šteje ohranjanje človeškega življenja med temeljno vrednoto in to vse od spočetja do naravne smrti.
Evtanazija pa pomeni nasilno prekinitev življenja: bodisi, da je to umor, ali pa pomoč pri samomoru.

Zato je to v nasprotju, kot sem že dejal, s temeljnimi principi človeškega življenja in je tudi ena od temeljnih vrednot današnje civilizacije, kar podpirajo tudi številne mednarodne konvencije. Ena od zadnjih je recimo evropska konvencija o človekovih pravicah, ki pravi, da je življenje nedotakljivo.

Poznavalci poudarjajo, da je naš predlog zakona še najbližji kanadski različici, ta pa kaže, da se je začetna oblika zakona kmalu močno razširila. Kaj bi se torej lahko dogajalo pri nas?

Res je. Kot prvo, zakon je dokaj ohlapen in je do neke mere primerljiv kanadskemu. In tudi če je zakon še tako striktno napisan, so možne številne stranpoti. Pri nas na primer niso zelo jasno opredeljeni kriteriji za izpolnitev pogojev za evtanazijo. In tudi v državah, kjer imajo te zakone zelo dosledno, striktno napisane, prihaja do številnih zlorab in do vedno bolj ohlapnega pristopa.

Tako da recimo v Kanadi in na Nizozemskem statistike kažejo, da kar do tretjine tistih, ki jih evtanazirajo, ne izpolnjuje temeljnih pogojev: bodisi, da ni ustreznih soglasij, bodisi da ljudje dajo soglasja takrat, ko so še relativno zdravi, potem si pa premislijo in evtanazijo kljub temu izvršijo.

Potem je problem evtanaziranja psihiatričnih bolnikov. Kot vemo, psihiatrični bolniki niso vedno ali pa so tudi trajno nesposobni odločati o samih sebi in potem prevzame vlogo odločevalca nekdo drug. Usmrtijo jih tudi, če takrat oni, ne glede na to, v kakšnem stanju so, temu nasprotujejo.

Potem gre za evtanazijo otrok, zlasti za tiste s prirojenimi srčnimi in drugimi hibami. V imenu otrok v tem primeru odločajo starši.

Te zadeve gredo tako daleč, da na Nizozemskem, pa tudi v kanadskem zakonov, je dopuščena evtanazija pri tistih, ki so naveličani življenja.

Pravica posameznika, kot jo imenujejo zagovorniki zakona, da odloči o svojem koncu, tukaj trči ob poslanstvu zdravnika, da življenje varuje. Kako pa to razlagate?

Kot prvo: življenje nam je dano in ga moramo spoštovati do konca, do naravnega izhoda. Ta zakon pa zdravnike postavlja v vlogo rabljev. Dejansko je tisti, ki naj bi sodeloval pri samomoru ali pa bolnika kar direktno usmrtil.

To je evtanazija ali pomoč pri samomoru. Jasno, da je to v temeljnem nasprotju z zdravnikovim poslanstvom. Tukaj ne gre samo za Hipokratovo prisego, ki zelo jasno pravi, da zdravnik ne bo dal bolniku neke snovi, zaradi katere bo umrl, ali tudi ženi, da bi odpravila zarodek.

Nekateri pravijo, da se je ta Hipokratova prisega že veliki meri spremenila, adaptirala na sedanjo situacijo. Vendar tudi zadnja ženska konvencija v bistvu z nekoliko drugačnimi besedami pove isto in sicer, da je vloga zdravnika ohranjanje življenja in zmanjševanje trpljenja do naravnega izteka življenja.

Tako da tukaj je poslanstvo zdravnika dejansko postavljeno na glavo in temu zdravniki večinsko, hvala Bogu tudi pri nas, nasprotujemo. Ponavljam, nočemo biti v vlogi rablja, torej v povsem drugačni vlogi, kot je naše poslanstvo.

Svetovna zdravniška organizacija, ki vključuje več kot 10.000 zdravnikov celega sveta, tudi zelo jasno pove, da enostavno zdravnik pri tem ne sme sodelovati in da je zdravnikova vloga v ohranjanju življenja in temu sledimo tudi vse zdravniške organizacije; tako Zdravniška zbornica, kot društvo in Slovenska medicinska akademija, pa tudi republiška Komisija za medicinsko etiko, katere član sem, se je zelo jasno opredelila.

Zdravniki nikoli ne smejo ubijati, slediti morajo svojemu poslanstvu, ki je ohranjanje življenja ne glede na pritiske.

Zagovorniki zakona trdijo, da se zlorabe v zdravstvu že zdaj dogajajo. V oddaji Pogovor o smo lahko celo slišali, da je paliativna sedacija zastrupitev človeka, vendar ne po njegovi volji. Nam lahko pojasnite, za kaj gre pri tem?

Pri tem gre za to, da bolnikom, če res hudo trpijo, dajemo lahko tudi višje odmerke zdravil proti bolečinam in pa druga zdravila za pomirjanje. Včasih so ti odmerki res nekoliko večji, kot jih sicer uporabljamo vsakdanji klinični praksi, vendar primarni namen dajanja teh zdravil ni končanje življenja, ampak lajšanjem bolnikovih težav.

Lahko se zgodi, da zaradi tega bolnik nekoliko prej neka dihati.

Vendar ponavljam: primarni cilj, primarni namen dajanja takih zdravil ni končanje življenja, ampak lajšanje težav in to ni evtanazija. To je pomoč trpečim.

Govori se, da je evtanazija nujno potrebna zaradi blažitve nekih neznosnih bolečin, muk in tako dalje.

Dandanes sem globoko prepričan, da lahko v veliki meri ali celo v celoti odpravimo to trpljenje. Na voljo imamo ne samo zdravila, ampak tudi psihiatrično podporo, vendar je žal ta v našem okolju zelo okrnjena in nezadostna.

Prejšnja vlada je sprejela osnutek zakona o paliativni oskrbi, ki ga je sedanja vlada a priori zavrgla in še zdaj nimamo ustreznega zakona, ki bi vzpostavil paliativo na celotnem slovenskem prostoru, ki bi omogočil izvajanje paliativnih ukrepov in s tem tudi odpravil enega od temeljnih razlogov, ki ga zagovorniki evtanazije navajajo - to je hudo trpljenje pred samo smrtjo.

Žal paliativa, ki bi rešila večino teh zapletov, večino teh hudih stanj pred samo smrtjo, ne deluje. Kadrovsko so podhranjene te ustanove. Tudi v domovih za starejše vidimo, da je do tretjine postelj nezasedenih zaradi pomanjkanja kadrov in ničesar se ne naredi za to, da bi se te kadar stimuliralo, da bi tako pokrili potrebe večine ljudi, ki potrebujejo tovrstno pomoč.

Poleg tega neznosnega trpljenja, ki ga navajajo zagovorniki zakona, pa je ta strah, da bi bili v breme svojcem. Kakšne so vaše izkušnje, kako postati bolj sočutna družba?

Ja res je, to je velik problem. Žal se je odnos do starejših, odnos do umiranja, v veliki meri spremenil. To, da starejši velikokrat umirajo v nekem brezosebnem okolju, je povod za uveljavitev teorije usmrtitve iz usmiljenja, kot je evtanazija.

Potem se govori o novi svoboščini do izbire časa in načina konca smrti. Poudarjajo, da gre za svobodo odločanja, v bistvu pa gre za nasilje nad življenjem kot takim.

Spričo dekadence, ki se nam dogaja zlasti v Evropi, se je odnos do življenja, predvsem do umirajočih, spremenil, kajti to je nekoristna populacija, za katero nekateri mladi, poudarjam nekateri mladi, pač mislijo, da morajo čim prej oditi s tega sveta.

Zanimivo je, da statistike kažejo, da se recimo pred dopusti v Belgiji, na Nizozemskem število evtanazij poveča.

Skratka, hočejo se znebiti starih in iti svobodno na dopuste. Ob tem, da bi pričakoval, da bo v poletnih mesecih, ko je respiratornih infektov, ki poslabšajo razna kronična stanja, manj kot sicer, manj terminalnik bolezni, pa je prav nasprotno.

Njihovo število se povečuje zgolj zaradi ležernosti svojcev, da se znebijo težko bolnih svojih dragih.

Kako drugače bi gledali na življenje, če bi uzakonili samomor s pomočjo in evtanazijo? Kako bi se naša družba potem spremenila?

Glejte, gotovo bi se odnos do življenja, zlasti do umirajočih, do starih, invalidov bistveno spremenil. Naj navedem samo eno misel, ki jo je zapisal pokojni akademik profesor Trontelj: Nedvomno gre pri evtanaziji za veliko etično vprašanje.

Pri tem ne gre samo za nesrečne bolniki, ki si morda želijo umreti, ampak za veliko več, za prihodnji odnos družbe do temelje naše civilizacije, spoštovanja človeškega življenja. S tem pa tudi za odnos družbe do posameznika.