Bomo res umirali kot fotokopije?
Naš pogled | 28.05.2024, 16:05 Blaž Lesnik
Vedno prepoln mesec maj (letos tudi s dežjem) gre h koncu. Med sijoče električne avtomobile se na oglasnih plakatih vse pogosteje vrivajo podobe kandidatov na bližajočih se evropskih volitvah, tu in tam v nas zabolšči vprašanje »za ali proti?«, pojavlja se tudi značilna podoba zelenega nazobčanega lista razvpite vsestranske rastline. Na vojne posnetke iz prvih frontnih vrst v Ukrajini, ki si jih na spletnih portalih lahko ogledamo po oglasnih sporočilih, smo se že zdavnaj navadili, nova žarišča se odpirajo iz dneva v dan: Rusija, Izrael, Balkan, Kitajska – Tajvan.
Zdi se, da smo opazovalci, ki dogajanje spremljamo z dotikom na svoje ekrane - kot na nogometni tekmi. Iz varne razdalje opazujemo, kdo je sprožil napad, kje bo padel gol, ali je sojenje pravično in ali ima nasprotnik še kakšnega aduta v rokavu. Vse se odvija zelo hitro. Že dolgo živimo v materialni družbi, internet pa je z družbenimi omrežji omogočil, da smo postali tudi instant potrošniki novic. Svoje mnenje in pogled na družbena vprašanja oblikujemo na podlagi senzacionalnih naslovov, všečkov našega kroga ljudi ali pa z močnimi čustvi nabitih komentarjev, na katere se pogosto odzovemo, ne da bi sploh poznali ozadje. Prva težava je neusmiljen tempo dogajanja – kot na nogometni tekmi: čas je natančno odmerjen, sporočila z novicami na telefonu dežujejo letošnje plohe, do vživljanja v okoliščine, iz katerih izhaja nasprotnik, ne more priti. To nujno vodi v drugo težavo, ki je vsebinske narave: pojavi se enostransko razmišljanje »našega kroga«. V družbenem okolju, na vseh ravneh, se v medsebojnih odnosih ustvari vzdušje oziroma klima, v kateri je sprejemljivo govoriti samo na en način, izražati ali podpirati le eno mnenje. In temu bi lahko rekli nevarno okolje. Zakaj nevarno? Ker z drugačnim mnenjem tvegaš, da te napadejo: z žalitvami, grožnjami, ali v najhujši obliki celo fizičnim napadom.
Ostajam pri nogometni tekmi, čeprav je v ospredju teh dneh dni meni veliko bolj ljubo kolesarstvo. Strinjam se s škofom Štumpfom, da se navijanje v dresih dveh različnih ekip ne more končati dobro. Prav je, da jasno stojimo za svojimi vrednotami in jih oportunistično ne obračamo po vetru. Zato je podpora legalizaciji marihuane in pomoči pri samomoru enega od kandidatov za evropskega poslanca stranke, ki naj bi bila najbolj blizu krščanskim vrednotam, v nogometnem žargonu preprosto avtogol.
Seveda je navijanje napol v enem in napol v drugem dresu nekaj čisto drugega kot želja po iskrenem dialogu ene barve z drugo. Beseda dialog se v družbi uporablja zelo pogosto, vendar pa se redko – če sploh kdaj – vprašamo, kaj v resnici pomeni. Občutek imam, da tudi primerov zlorabe te besede ni malo, ko v »duhu dialoga« prepričujemo v svoj prav, ne poslušamo zgodbe drugega in pričakujemo, da bodo drugi poslušali naše mnenje. V dialogu je vprašanje o vrednotah vedno pomembno, prav tako kot so bolj pomembna prava vprašanja kot trditve. Pri vprašanju, s kom sploh iti v dialog, koga povabiti na okroglo mizo, srečanje ali pogovorni večer, je bolje kot delati selekcijo na »naše« in »njihove«, postavljati prava vprašanja.
Prav to se je zgodilo tudi prejšnji torek v sklopu rakovniškega misijona ob stoletnici cerkve Marije Pomočnice. V pogovornem večeru »Gospod, težko sem ponižen« sta se srečala glasbenik Robert Pešut – Magnifico in salezijanec, vodja misijona Klemen Balažič. V cerkvi, ki je bila polna do zadnjega kotička. Kljub številnim pomislekom in vročim polemikam pred srečanjem, so odmevi tistih, ki so se ga udeležili, pozitivni: dva svetova sta se srečala v spoštovanju, iskrenosti in poslušanju. Ob odlično vodenem pogovoru se ni niti za trenutek zdelo, da kdo koga v kaj prepričuje, vleče na svojo stran ali da nastopa oblečen v dres različnih barv.
Magnifico je po srečanju zapisal: »Različni pogledi so naju na koncu pripeljali do sklepa, da je edina rešitev ljubezen. Smo tudi malo peli in igrali, se nasmejali, dobri ljudje, pa so tudi eno zmolili za lepo vreme na dan 31.08., ko bom imel koncert v Tivoliju. Naj se zgodi Božja volja! Sem bil težko ponižen, ampak zelo hvaležen in počaščen. Hvala za gostoljubje, bilo mi je zelo prijetno med vami.«
Ob takšnem misijonu se mi zdi najboljša prispodoba odpiranja oken z različnimi pogledi. Ne ostanemo zaprti v svoj krog, kjer se trepljamo po ramenih, kako nam gre dobro, ampak smo se pripravljeni odpreti in prav je, da to storimo pripravljeni. Pomemben pa je tudi način, zato žuganje s prstom, da naj tisti, ki razmišljajo drugače, ostanejo kar doma, ne obrodi pravih sadov.
Pred nekaj dnevi je zaokrožila novica o tem, da je izpolnjen drugi pogoj za razglasitev Carla Acutisa za svetnika. Priznan je bil drugi čudež, in sicer ozdravitev univerzitetnega študenta v Firencah, ki je po poškodbi glave utrpel možganske krvavitve. Znana misel tega zavetnika mladih nam je lahko v spodbudo tako ob vprašanjih dialoga kot pri razmisleku ob bližajočih se referendumih. "Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!" Tako kot je vsako rosjtvo nekaj edinstvenega in neponovljivega, dopustimo, da sta tudi slovo in smrt takšna.
